Jedro

Materialnopravno napačno je stališče sodišča prve stopnje o zastaranju zahtevka za povrnitev premoženjske škode iz naslova neprejemanja socialnih prejemkov. Najprej zato, ker je rok iz 10. člena ZPŠOIRSP, v katerem je mogoče vložiti tožbo za povrnitev škode, povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prekluzivni, ne zastaralni rok (posledica zamude zakonskega roka iz 10. člena ZPŠOIRSP je zavrženje tožbe), predvsem pa zato, ker je tožnik z zahtevkom za povrnitev premoženjske škode iz naslova neprejemanja socialnih prejemkov zgolj povečal obstoječi (s tožbo uveljavljan) zahtevek za povrnitev premoženjske škode. Povečanje tožbenega zahtevka (sprememba tožbe, glede na drugi odstavek 184. člena ZPP), ki ni nova tožba, vezana na prekluzivni rok iz 10. člena ZPŠOIRSP, pa mu je omogočila odločba Ustavnega sodišča U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018, oziroma novela ZPŠOIRSP-A, s katero je bila odpravljena omejitev višine odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (1) toženki naložilo, da tožniku plača 12.000 EUR, in sicer v petih enakih obrokih (po 2.400 EUR), prvega v 30. dneh po pravnomočnosti sodbe, drugega v roku enega leta po zapadlosti prvega obroka, tretjega v roku enega leta po zapadlosti drugega obroka, četrtega v roku enega leta po zapadlosti tretjega obroka in petega v roku enega leta po zapadlosti četrtega obroka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka; (2) v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo; ter (3) odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnik in toženka, oba iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženka pa predlaga znižanje dosojene odškodnine, z ustrezno stroškovno posledico.

3. Tožnik sodišču očita, da v zvezi z zatrjevano premoženjsko škodo ni imenovalo izvedenca finančne stroke, niti ni navedlo razlogov za zavrnitev njegovega dokaznega predloga. Tožnik je nastalo premoženjsko škodo opredelil kot izpad dohodkov iz naslova dela/zaposlitve, ki bi jih v Republiki Sloveniji prejemal v času trajanja izbrisa. Utrpel je prikrajšanje vsaj v višini minimalne mesečne plače. V obdobju brezposelnosti, ki je trajalo 128 mesecev, je bil v Republiki Sloveniji, kjer pa kljub delovni zmožnosti ni mogel delati (ni se mogel zaposliti), niti ni imel prejemkov iz naslova socialnih pravic (ni mogel pridobivati socialne pomoči, ni se mogel prijaviti kot iskalec zaposlitve). Med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in tožnikovo 128 - mesečno brezposelnostjo obstaja neposredna vzročna zveza. Zaposlovanje tujcev je bilo za vsakega delodajalca pravno negotovo. Zahtevek za plačilo 25.600 EUR iz naslova socialnih transferjev ni zastaran. Zastaralni rok je začel teči šele z izdajo odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bila odpravljena omejitev glede višine odškodnine. Višino nastale premoženjske škode bi lahko sodišče določilo po prostem preudarku, saj je dokazovanje zaradi časovne odmaknjenosti oteženo. Tožnik je zahteval povračilo nepremoženjske škode iz naslova telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strahu in duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostnih pravic. Zahtevek je konkretiziral in dokazno podprl, zato bi moralo sodišče svojo odločitev obrazložiti. Sodišče se ni opredelilo do posameznih vtoževanih odškodninskih postavk, temveč je odmerilo enotno odškodnino. Pri tožniku se je nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin, strahu, stresa, vsesplošne negotovosti, brezpravnosti, družbene izključenosti in diskriminacije, še povečevala, saj ni vedel, kdaj bo spet pridobil pravico stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji, oziroma, ali jo sploh bo.

4. Toženka meni, da so razlogi o odločilnih dejstvih v medsebojnem nasprotju. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova premoženjske škode, tožniku pa je priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo, med drugim zaradi kršitve njegovih pravic do socialne varnosti in svobode dela. Med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ter zatrjevano kršitvijo pravic do socialne varnosti in svobode dela, ki nista osebnostni pravici, ni vzročne zveze, zato ni podlage za priznanje nepremoženjske škode. Po 50. členu Ustave Republike Slovenije imajo državljani pod določenimi zakonskimi pogoji pravico do socialne varnosti (v ta okvir sodi zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje). Tožnik ni državljan Republike Slovenije. Njegova prošnja za sprejem v državljanstvo iz leta 1993 je bila zavrnjena, ker je konec leta 1996 odšel v Bosno in se ni vrnil. Prošnja iz leta 2016 pa je bila zavrnjena, ker ni dokazal, da ima sredstva za preživljanje. Z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva tožnik ni izgubil možnosti za zaposlitev v Republiki Sloveniji. Kot tujec, ki želi delati v Republiki Sloveniji, bi si lahko pridobil delovno dovoljenje (izdano na prošnjo delodajalca) ali osebno delovno dovoljenje (izdano na prošnjo tujca), ki nista bila vezana na stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Tožnik od leta 1983 do leta 1995 ni bil zaposlen v Republiki Sloveniji. Iz dokumentacije izhaja, da je leta 1985 odprl obrt v V., ki naj bi jo opravljal do leta 1997. Dne 18. 10. 1995 se je za nedoločen čas zaposlil pri družbi A. d. o. o. Nič ni znanega o tem, zakaj mu je delovno razmerje prenehalo. Prav tako je bil v obdobju od 10. 5. 1999 do 10. 2. 2000 za določen čas zaposlen v družbi B. d. o. o. Tožnik je dovoljenje za stalno prebivanje dobil leta 2004, zaposlil pa se je šele leta 2011. V obdobju po izbrisu in ko še ni imel urejenega statusa tujca, je lahko tožnik državo zapustil in se vanjo vrnil, z veljavno potno listino matične države in vizumom za odhod oziroma prihod. V obdobju po izbrisu so bili tožniku izdani delovni vizumi in dovoljenje za začasno prebivanje. Tožnik je imel pretežni del izbrisa (15. 11. 1995 – 15. 11. 1997, 20. 1. 1999 – 20. 1. 2009) veljavni potni list. Iz dokumentacije izhaja, da je pogosto odhajal v Bosno. Tožniku je bila glede na okoliščine primera prisojena previsoka odškodnina za nepremoženjsko škodo (130 EUR na mesec izbrisa). Toženka opozarja na primer VSC Cp 360/2017, v katerem je bila oškodovancu za hujše posledice, kot jih je utrpel tožnik, prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 2.200 EUR. Nižja odškodnina (51 EUR oziroma 62 EUR na mesec) je bila oškodovancem priznana tudi v zadevah II Ips 130/2016 in II Ips 34/2017. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev, o stroških bi moralo sodišče odločati po kriteriju uspeha.

5. Toženka v odgovoru na tožnikovo pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Tožnik na toženkino pritožbo ni odgovoril. 6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo na podlagi ZPŠOIRSP2, saj meni, da mu v upravnem postopku priznana odškodnina (7.500 EUR) ne pokrije celotne škode, nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 6. 9. 2004 (150 mesecev).

8. Skladno s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (torej ZOR3, za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002, oziroma OZ4). Glede obsega povrnitve premoženjske škode velja načelo popolne odškodnine (169. člen OZ), glede zadoščenja, ki naj izravna nepremoženjsko škodo, pa je uveljavljeno načelo pravične denarne odškodnine (179. člen OZ). V sodnem postopku za uveljavljanje denarne odškodnine po ZPŠOIRSP je trditveno in dokazno breme glede predpostavk odškodninske odgovornosti (obstoj in obseg škode, vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom iz registra stalnega prebivalstva) na tožniku.5 _O odškodnini za premoženjsko škodo_

9. Tožnik je zatrjeval premoženjsko prikrajšanje najmanj v višini minimalne plače (804,96 EUR), kar za 128 - mesečno obdobje brezposelnosti znaša 103.034,88 EUR, ter prikrajšanje zaradi neprejemanja socialnih transferjev in socialne pomoči v višini 25.600 EUR (200 EUR x 128 mesecev).

10. Na podlagi v dokaznem postopku ugotovljenih dejstev ter dejstev, ki v postopku niso bila prerekana: - da tožnik od leta 1983 do leta 1995 ni bil zaposlen v Republiki Sloveniji, - da je imel tožnik v času izbrisa iz registra stalnega prebivalstva prijavljeno obrt v V. (v Bosni), delal pa je (na podlagi pogodb) v ... (v obdobju od 15. 6. 1992 do 1. 7. 1993 je imel z družbo C. d. o. o. sklenjeno pogodbo o delu), in - da je bil tožnik v obdobju po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva dvakrat zaposlen (z družbo A. d. o. o. je bil v delovnem razmerju za nedoločen čas, z družbo B. d. o. o. pa v delovnem razmerju za določen čas), je sodišče prve stopnje naredilo dokazni sklep, da zatrjevana premoženjska škoda (103.034,88 EUR) ni bila posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Dokazni sklep temelji na presoji, da so tožbene trditve o škodi v višini minimalnega dohodka pomanjkljive, pa tudi neskladne s trditvami o ustvarjanju dohodka (dobička) iz naslova izvajanja pogodbenih del. Tožnik ni podal nobenih trditev o tem, katero obrt je imel, s kom vse je imel sklenjene pogodbe o delu (pogodbo o delu v prilogi B35 je v spis predložila toženka), o razlogih za prenehanje obrti, in o tem, da je omenjena pogodba o delu prenehala zaradi njegovega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Prav tako se ni opredelil do obeh pogodb o zaposlitvi. Zavrnitev zahtevka za povračilo premoženjskega prikrajšanja v višini socialnih prejemkov (25.600 EUR) pa je sodišče prve stopnje utemeljilo z razlogi o zastaranju (tožnik je zahtevek uveljavljal z vlogo z dne 27. 6. 2019, kar je po poteku 3 - letnega roka iz prvega in drugega odstavka 10. člena ZPŠOIRSP) ter z razlogi o pomanjkljivi trditveni in dokazni podlagi (tožnik je zgolj trdil, da bi mu v 128 - mesečnem obdobju brezposelnosti pripadali socialni transferji in socialna pomoč, ni pa podal nobenih navedb - kot odgovor na številne toženkine ugovore o izpolnjevanju pogojev za prejemanje socialnih prejemkov).

11. Vzročno zvezo med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in premoženjskim prikrajšanjem napolnjujejo na primer odgovori na vprašanja, ali je bil tožnik pred izbrisom zaposlen, med izbrisom pa (pretežno) ne, ali je tožnik v obdobju izbrisa poskušal najti zaposlitev, pa pri tem ni bil uspešen, ali je tožnik po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje (po)iskal zaposlitev. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni zadostil trditvenemu bremenu glede dejstev, ki bi omogočala odločitev o obstoju vzročne zveze med izbrisom in zatrjevano premoženjsko škodo (103.034,88 EUR), če bi se izkazala za resnična.

12. Z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva je tožnik pridobil status tujca brez dovoljenja za prebivanje6, s tem pa je izgubil možnost za (legalno) delo brez delovnih dovoljenj7. Izvor tožnikovih težav je bilo torej brez dvoma toženkino protipravno ravnanje. Z vidika pravno relevantne vzročne zveze so brezpredmetni toženkini očitki, da bi si lahko tožnik zaradi odprave negativnih posledic izbrisa priskrbel ustrezna dovoljenja za legalno prebivanje in delo kot tujec. Takšna zahteva bi bila z vidika oškodovančeve načelne dolžnosti zmanjševati nastalo škodo, pretirana.8 Tožnikov pravni položaj je bil zaradi izbrisa brez dvoma otežen, kar pa samo po sebi ne zadostuje za dokazni zaključek o vzročni zvezi med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevano premoženjsko škodo. Nemožnost zaposlitve oziroma izguba zaslužka zaradi nemožnosti zaposlitve namreč ni niti avtomatična (nujna) niti domnevana posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Ob izbrisu in skoraj 10 let pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva tožnik ni bil zaposlen v Republiki Sloveniji. Ob izbrisu je imel v Bosni prijavljeno obrt, ki jo je opravljal tudi v obdobju po izbrisu. V obdobju po izbrisu je bil nato dvakrat v delovnem razmerju (predloženi delovni vizumi in dovoljenja (priloge B1, B22, B23, B24, B25) izkazujejo, da je bilo to v obdobju 18. 10. 1995 - 17. 10. 1997 in 10. 5. 1999 - 9. 5. 2000) od tega enkrat (18. 10. 1995 - 17. 10. 1997) v delovnem razmerju za nedoločen čas. Po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje (2004) je tožnik zaposlitev dobil šele leta 2011. Obe pogodbi o zaposlitvi (prilogi B36, B37) izkazujeta, da je imel tožnik v obdobju izbrisa ne le teoretične možnosti zaposlitve, temveč da so določeni delodajalci zaposlovali tudi osebe, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva. Kljub temu da zahteva odškodnino le za obdobje zatrjevane brezposelnosti (ne za celotno obdobje izbrisa), bi moral tožnik glede na toženkine trditve in dokaze, s katerimi je zanikala obstoj vzročne zveze med izbrisom in zatrjevano škodo, v trditveno podlago glede vzročne zveze zajeti vsaj trditve o razlogih za prenehanje pogodbenega razmerja po pogodbi o delu (priloga B35) (oziroma opravljanja obrti, registrirane v Bosni) in po obeh pogodbah o zaposlitvi (prilogi B36, B37)9. ZPŠOIRSP ni vzpostavil domneve vzročnosti. Tožnik v sodnem postopku zaradi uveljavljanja denarne odškodnine ni razbremenjen trditvenega (in dokaznega) bremena glede predpostavk odškodninske odgovornosti.10 V odsotnosti ustreznih trditev pa ni mogoče domnevati, da je bila zatrjevana brezposelnost v obdobjih po prenehanju pogodbenih razmerij vzročno povezana z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva (oziroma da je izbris za tožnika predstavljal edino oviro, ki naj bi mu onemogočala pridobivanje dohodkov). Drugačna presoja bi toženkino pravico do obrambe povsem izvotlila.

13. Vprašanje vzročnosti je neločljivo povezano z vprašanjem obstoja škode. Izgubljeni dohodek/dobiček je dohodek/dobiček, ki ga oškodovanec utemeljeno pričakuje, pa ga zaradi škodnega dogodka ni mogel doseči. Izračun višine izgubljenega dohodka/dobička je sicer hipotetična ocena, nikakor pa ne ugibanje. O tem, kakšne prihodke bi oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, se sklepa na podlagi podatkov iz preteklosti. Tožnik, ki zahteva povračilo dohodka, ki ga je utemeljeno pričakoval, a ga zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni mogel doseči, ni podal nobenih trditev o višini svojega dohodka/dobička pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Časovna odmaknjenost škodnega dogodka ima lahko vpliv na možnost dokazovanja (čeprav tožnik tudi dokazne stiske ni konkretiziral, saj je le pavšalno navrgel: „da je veliko prič v tem obdobju že umrlo in da je bilo veliko listin že uničenih“), ne pa tudi na obseg trditvenega bremena (212. člen ZPP).11

14. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), je na pomanjkljivo trditveno podlago (kar zadeva obstoj vzročne zveze in škode) opozarjala že toženka,12 kar je sodišče prve stopnje razbremenilo izvedbe materialno procesnega vodstva v tej smeri.

15. Neutemeljen je tožnikov pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo 216. člena ZPP. V obravnavani zadevi ne gre za težavnost pri izračunu (oceni) zneskov za povračilo premoženjske škode, ki bi terjala odločanje po prostem preudarku.13 Glede na neizkazan obstoj škode in neizkazano vzročno zvezo med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevanimi premoženjskimi posledicami (103.034,88 EUR), se sodišče prve stopnje z vprašanjem višine odškodnine sploh ni ukvarjalo, o vprašanjih, ki sodijo v temelj odškodninske obveznosti (obstoj vzročne zveze/škode), pa sodišče ne more odločati po prostem preudarku. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga za imenovanje izvedenca finančne stroke. Iz 9. v zvezi z 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe dovolj jasno izhaja razlog za neizvedbo dokaza; dokaz z izvedencem, ki je bil predlagan v zvezi z ugotavljanjem višine škode, se ni izvedel zaradi neizkazanega temelja odškodninske odgovornosti.

16. Materialnopravno napačno pa je stališče sodišča prve stopnje o zastaranju zahtevka za povrnitev premoženjske škode iz naslova neprejemanja socialnih prejemkov (25.600 EUR). Najprej zato, ker je rok iz 10. člena ZPŠOIRSP, v katerem je mogoče vložiti tožbo za povrnitev škode, povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prekluzivni, ne zastaralni rok (posledica zamude zakonskega roka iz 10. člena ZPŠOIRSP je zavrženje tožbe),14 predvsem pa zato, ker je tožnik z zahtevkom za povrnitev premoženjske škode iz naslova neprejemanja socialnih prejemkov zgolj povečal obstoječi (s tožbo uveljavljan) zahtevek za povrnitev premoženjske škode. Povečanje tožbenega zahtevka (sprememba tožbe, glede na drugi odstavek 184. člena ZPP), ki ni nova tožba, vezana na prekluzivni rok iz 10. člena ZPŠOIRSP, pa mu je omogočila odločba Ustavnega sodišča U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018, oziroma novela ZPŠOIRSP-A, s katero je bila odpravljena omejitev višine odškodnine.15

17. Napačno materialnopravno stališče o prepoznem uveljavljanju terjatve ni vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev premoženjske škode iz naslova izgube socialnih prejemkov utemeljilo z dodatnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje. Tožnik je ta del zahtevka opiral na trditev, da bi bil v obdobju brezposelnosti, pod pogojem, da ne bi bil izbrisan, zanesljivo upravičen do socialnih transferjev in socialne pomoči. Glede te trditve je najprej treba ugotoviti, da je v nasprotju s tožnikovo izvorno podano trditvijo, da bi, če ne bi bil izbrisan, prejemal vsaj minimalno plačo. Na tem mestu velja tudi ponovno poudariti, da v primeru uveljavljanja denarne odškodnine v sodnem postopku ne velja sistem podeljevanja pavšalnega zneska odškodnine, kot velja v upravnem postopku.16 Ne zadostuje, da je premoženjsko prikrajšanje zatrjevano, za to prikrajšanje mora biti izkazano (ne domnevano), da je posledica izgube pravnega statusa zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Skladno z določbo 21. člena ZSV,17 veljavno v obdobju tožnikovega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je bil za osebe, mlajše od 60 let, eden od pogojev za pridobitev denarne pomoči, kot edinega vira preživljanja, trajna nezmožnost za delo (dokazana z izvedenskim mnenjem pristojne komisije). Ker tožnik ni trdil, da bi bil v obdobju po izbrisu (zdravstveno) nezmožen za delo (trdil je in tudi v pritožbi trdi nasprotno - da je bil delovno zmožen), vzročna zveza med izbrisom in neprejemanjem socialne pomoči ni izkazana (tožnik ni dokazal, da bi prejemal denarno pomoč, če ne bi bil izbrisan).18 Enako (da je trditvena podlaga, kar zadeva upravičenost do socialnih prejemkov glede na pogoje iz ZSV, pomanjkljiva) velja glede druge socialno varstvene dajatve - denarnega dodatka, upravičenost do katerega je bila odvisna od višine mesečnega dohodka na družinskega člana (25. v zvezi s 26. členom ZSV). Tudi, če tožnik denarno socialno pomoč glede na njen namen (zagotovitev sredstev, ki posamezniku omogočajo preživetje) ponuja kot metodo oziroma merilo za izračun višine premoženjskega prikrajšanja, bi moral najprej izkazati temelj odškodninske odgovornosti (glej 12. , 13. in 15. točko obrazložitve).

_O odškodnini za nepremoženjsko škodo_

18. Tožnik je na račun nepremoženjske škode zahteval odškodnino v višini 64.000 EUR, in sicer ločeno za posamezne oblike nepremoženjske škode (telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strah, duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic). Trditve o bistvenem poslabšanju življenjskih pogojev po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva (zaradi socialne izključenosti, neenakopravnosti na trgu dela, občutkov manjvrednosti, diskriminacije ter strahu, da bo izgnan in predan oblastem na Hrvaško, ki je bila v vojni s pripadniki tožnikovega naroda) je tožnik potrdil v izpovedbi, v kateri je svoja občutenja opisal kot bolečino, strah, lakoto in sramoto. Posebej je izpostavil strah, ki ga je občutil, ko je ponoči zaškripal avto in se je zbal, da so prišli ponj. Če bi ga izgnali na Hrvaško, bi ga tam čakala smrt, enako bi ravnali Srbi, ker bi mislili, da je Hrvat. Kljub skopemu opisu duševnih težav je sodišče prve stopnje intenzivnost tožnikovih duševnih bolečin prepoznalo v njegovem čustvenem stanju med izpovedovanjem. Kljub časovni oddaljenosti (od izbrisa do naroka je minilo več kot 27 let) se je tožnik ob spominjanju na to življenjsko obdobje odzval čustveno. Pri oceni tožnikovih duševnih bolečin se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na mnenje izvedenke psihiatrične stroke. Ta je na podlagi podatkov iz zdravstvene dokumentacije in anamnestičnega pogovora s tožnikom podala mnenje, da je tožnik v času izbrisa doživljal hud stres (tožnik zaradi preproste osebnostne strukture nima prilagoditvenih sposobnosti, oziroma je imel manj strategij za reševanje stresa), da se je soočal z občutki ogroženosti, pravne negotovosti, označenosti, ponižanosti in socialne izključenosti. Pojasnila je, da je tožnik človek, ki samopodobo (občutek o lastni vrednosti) gradi na zmožnosti za delo oziroma sposobnosti zaslužka. Sodišče prve stopnje je občutke, kot sta jih opisala tožnik in izvedenka, pravilno označilo za realne in utemeljene. Ti občutki, ki so bili posebej intenzivni v začetnem obdobju izbrisa,19 so tožnika, ki je bil glede na svojo starost (36 let) ob izbrisu na vrhuncu svojih življenjskih moči, pomembno ovirali zlasti na delovnem področju in področju socialnega mreženja.20

19. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožniku, upoštevajoč trajanje izbrisa (12 let) in druge ugotovljene okoliščine o trajanju in intenzivnosti njegovih duševnih bolečin (načelo individualizacije višine odškodnine), ter načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (200. člen ZOR/179. člen OZ), za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic, ki so posledica tožnikovega neurejenega pravnega statusa, pripada pravična denarna odškodnina v višini 19.500 EUR (kar znaša malo manj kot 16 povprečnih mesečnih neto plač v času sojenja). Neutemeljena je tako tožnikova pritožbena graja, da je odškodnina prenizka, kot tudi toženkina pritožbena graja, da je previsoka.

20. Del ustaljene sodne prakse je stališče, da morebitno razmejevanje in ločeno ocenjevanje posameznih oblik nepremoženjske škode otežuje podobnost in medsebojna prepletenost oziroma pogojenost negativnih posledic, ki so kontinuirano nastajale skozi celotno obdobje brez pravno urejenega statusa. Duševne bolečine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva torej pomenijo enotno obliko škode (kar narekuje enotno odmero odškodnine), ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz obdobja brez pravno urejenega statusa izbrisanih oseb.21 Da se je tudi pri tožniku nepremoženjska škoda manifestirala kot preplet duševnih bolečin, nenazadnje izhaja tudi njegove izpovedbe. Odstop od načela enotne odškodnine je možen v posameznih primerih, ko nastane dodatna škoda, ki preraste v samostojno obliko.22 Tožnik v pritožbi ne navaja nobenih dejanskih okoliščin, ki bi utemeljevale takšen odstop.

21. Neutemeljen je toženkin pritožbeni očitek o nasprotju med razlogi izpodbijane sodbe. Z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva tožnik res ni izgubil možnosti za zaposlitev oziroma delo, je pa izbris, že zgolj zato, ker je moral kot tujec za delo pridobiti ustrezna dovoljenja, ki jih do izbrisa ni potreboval, pomembno vplival na njegove zaposlitvene možnosti. Da so se omejitve na delovnem področju pri tožniku izražale v obliki nepremoženjske škode, je tožnik dokazal, da so se tudi v obliki premoženjske škode, pa ne.

22. Pritožbeni očitek, da prisojena odškodnina ni v skladu z načelom individualizacije škode, je pavšalen, saj toženka ne pojasni, katere individualne okoliščine na strani tožnika je sodišče prve stopnje upoštevalo, pa jih ne bi smelo. Neutemeljen je tudi toženkin pritožbeni očitek, da se v sodni praksi priznava za podobne primere nižja odškodnina. Prisojena odškodnina je ustrezno umeščena med doslej prisojene odškodnine za tovrstno škodo v zadevah II Ips 170/2016, II Ips 255/2016, II Ips 130/2016, II Ips 221/2017, v višini približno 20 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Toženka se sklicuje na zadevo II Ips 34/2017, v kateri višina odškodnine za nepremoženjsko škodo navzgor sploh ni bila preizkušena (upoštevajoč določbo ZPŠOIRSP o maksimalni odškodnini je tožnik v tej zadevi zahteval le 3.400 EUR). Toženka se sklicuje tudi na sodbo VSC Cp 360/2017, iz katere pa izhaja,23 da je oškodovanec, ki mu je bila prisojena odškodnina v višini 6.000,00 EUR (ne 2.200,00 EUR, kot navaja toženka), utrpel po intenzivnosti in trajanju manjše škodne posledice kot tožnik (v 76 - mesečnem obdobju izbrisa je lahko še naprej opravljal poklic varilca).

_O stroških postopka_

23. Toženka končno neutemeljeno graja tudi stroškovno odločitev. Okoliščine, da je moral tožnik za dosego pravičnega zadoščenja najprej sprožiti upravni, nato pa še sodni postopek (pavšalna odškodnina v upravnem postopku ni pokrila vse škode), da sta bila sporna tako temelj kot višina zahtevka, pri čemer je tožnik glede temelja v celoti uspel, glede višine pa je bil njegov uspeh 6 % oziroma 10 %24 (njegov skupni uspeh je bil tako več kot 50 %), utemeljujejo odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Takšna odločitev je v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP, po katerem lahko sodišče v primeru delnega uspeha upošteva vse okoliščine primera, ne le uspeh pravdnih strank. Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati zgolj uspeh pravdnih strank (7 % tožnikov uspeh in 93 % toženkin uspeh), tako ni utemeljena.

24. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Z enakimi razlogi, kot so navedeni v 23. točki obrazložitve, pritožbeno sodišče utemeljuje tudi odločitev o pritožbenih stroških: pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami 2 Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, Ur. l. RS, št. 99/2013, s spremembo 3 Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, s spremembami in dopolnitvami 4 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami in dopolnitvami 5 Glej odločbe II Ips 130/2016, II Ips170/2016, II Ips 255/2016, II Ips 34/2017. 6 Po drugem odstavku 81. člena Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91), ki je bil kasneje z odločbo Ustavnega sodišča U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 razglašen za protiustavnega, so državljani republik nekdanje SFRJ (z državljanstvom ene od drugih republik in stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji), ki niso zaprosili za slovensko državljanstvo v predpisanem roku ali katerih prošnje so bile zavrnjene, postali tujci. 7 Obstoj delovnega dovoljenja (delovno dovoljenje na vlogo delodajalca oziroma osebno delovno dovoljenje) je bil pogoj za sklenitev delovnega razmerja oziroma pogodbe o delu s tujcem (prim. 3. člen v zvezi s 6. členom Zakona o zaposlovanju tujcev, Ur. l. RS, št. 33/92). 8 Glej II Ips 274/2016 in II Ips 170/2016. 9 Toženka utemeljeno opozarja, da bi se lahko tožnik, če bi mu delovno razmerje prenehalo po volji delodajalca, prijavil na zavodu za zaposlovanje in prejemal ustrezno nadomestilo. 10 ZPŠOIRSP je v zvezi z ureditvijo denarne odškodnine vzpostavil dva sistema uveljavljanja odškodninskih zahtevkov. V upravnem postopku velja sistem podeljevanja pavšalnega zneska odškodnine, saj se od upravičenca ne zahteva izkazovanje predpostavk odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih obligacijskega prava (edini merili za določitev odškodnine sta obdobje izbrisa in maksimizirani znesek denarne odškodnine (prim. prvi in drugi odstavek 7. člena ZPŠOIRSP)). Tistim, ki se z upravno odškodnino ne zadovoljijo, pa je ZPŠOIRSP omogočil uveljavljanje dodatnih odškodninskih zahtevkov v sodnem postopku. V sodnem postopku zaradi uveljavljanja denarne odškodnine je položaj izbrisanih oseb, ki od države terjajo odškodnino, pomembno olajšan glede uporabe pravil o zastaranju (prim. drugi odstavek 11. člena ZPŠOIRSP). Glej (1) odločbo Ustavnega sodišča U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018, ter (2) Poročevalec DZ z dne 29. 7. 2013, EPA 1345-VI, Predlog ZPŠOIRSP (obrazložitev k 7. členu). Določbe ZPŠOIRSP pa ne omogočajo presoje, da je v sodnem postopku položaj tožnika olajšan tudi kar zadeva pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP), oziroma da je njegov procesni položaj drugačen od položaja oškodovancev v drugih odškodninskih sporih. 11 Šele v primeru, da se izkaže, da je dokazni standard prepričanja prestrog, saj vodi v dokazno stisko stranke z materialnim dokaznim bremenom, je njen dokazni (ne pa tudi trditveni) položaj mogoče olajšati (eden od načinov je uporaba 216. člena ZPP). 12 Npr. v pripravljalnih vlogah z dne 10. 4. 2018 in 1. 4.2019. 13 Pogoj za uporabo 216. člena ZPP je, da ima sodišče težave z ugotavljanjem višine odškodnine, do katere je tožnik upravičen; gre za težave absolutne (višine škode tudi z vsemi razpoložljivimi dokazi ni mogoče ugotoviti) ali relativne (stroški ugotavljanja višine terjatve bi bili nesorazmerni z njenim pomenom) narave. 14 Skladno s 345. členom OZ se pravila o zastaranju ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena. 15 12. člen ZPŠOIRSP je v pred razveljavitvijo veljavnem besedilu določal, da je skupna višina denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se lahko določi v sodnem postopku, omejena do trikratnika zneska denarne odškodnine, ki je upravičencu lahko določena v upravnem postopku. 16 Na tak način - s podelitvijo pavšalnega zneska odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) odločalo v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji (glej sodbo ESČP v zadevi Kurić in ostali št. 26828/06 z dne 12. 3. 2014, 140. točka). 17 Zakon o socialnem varstvu, Ur. l. RS, št. 54/92 18 Stališče Vrhovnega sodišča (iz zadev II Ips 130/2016, II Ips 170/2016, II Ips 255/2016 in II Ips 221/2017), uveljavljeno glede odškodnine za nepremoženjsko škodo, da sodba ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji sodiščem ni odvzela bremena ugotavljanja predpostavk odškodninske odgovornosti, velja tudi pri odločanju o odškodnini za premoženjsko škodo. Pravično zadoščenje po 41. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah vzpostavlja lasten odškodninski temelj, ki ga ESČP uporabi tudi, če nacionalni sistem ne omogoča odmere denarnega zadoščenja. 19 Strah pred izgonom se je ublažil, ko je bila vojna v BIH in na Hrvaškem končana, oziroma ko je tožnik razpolagal s potnim listom in delovnim vizumom, najkasneje pa z odločitvijo Ustavnega sodišča (odločba U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999), ki je zoper državljana druge republike nekdanje SFRJ prepovedalo izrek ukrepa prisilne odstranitve tujca. 20 Sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine ni upoštevalo ovir na področju družinskega življenja, saj tožnik v tej smeri ni podal nobenih trditev, dokazi (tožnik je izpovedal, da je njegova družina, ki je bila v Bosni, razpadla) pa pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti. 21 Glej odločbe II Ips 170/2016, II Ips 255/2016, II Ips 221/2017. 22 Glej odločbo II Ips 221/2017. 23 Pritožbenemu sodišču je vsebina sodbe, ki je toženka ni predložila v spis, niti ni odločba javno objavljena, znana iz zadeve II Cp 1934/2019 in II Cp 374/2020. 24 10 %, upoštevajoč celotno (v upravnem in sodnem postopku) priznano odškodnino 19.500 EUR, oziroma 6 %, upoštevajoč v sodnem postopku priznano odškodnino.