Jedro

Za presojo kršitve prevzete pogodbene obveznosti je treba ugotoviti, ali ravnanje mandatarja ustreza pravnemu standardu ustrezne skrbnosti. Pri odplačni mandatni pogodbi ima mandatar položaj profesionalne osebe, zato je treba njegovo ravnanje presojati po strožjem standardu profesionalne skrbnosti – skrbnosti dobrega strokovnjaka. Mandatar naročitelju odgovarja za nepravilno izpolnitev prevzete obveznosti, če bi posel lahko uspešno opravil, če bi ravnal z ustrezno profesionalno skrbnostjo. To predpostavko mora dokazati naročitelj.

V postopku doslej ni bilo ugotovljeno, ali je drugi toženec tožnika opozoril na z zakonom predpisano posledico, ki nastopi, če ob vložitvi tožbe taksa ni plačana in sodišču ni predloženo potrdilo o plačilu. Odvetnik res ni dolžan zalagati lastnih sredstev za izpolnitev taksne obveznosti svoje stranke, vendar pa svojo profesionalno obveznost do naročitelja pravilno izpolni, če naročitelja opozori, da bo tožba zavržena, če taksa ne bo plačana.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca tožniku dolžna solidarno plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 26.000.000,00 SIT (sedaj 150.225,33 EUR) in za premoženjsko škodo v znesku 5.760.000,00 SIT (sedaj 24.036,05 EUR), oba zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnjen je bil tudi tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna tožniku plačevati redno mesečno rento v znesku 35.000,00 SIT (sedaj 146,05 EUR) od 1.4.2006 dalje v naprej, do vsakega 5. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je sodišče naložilo, da prvi toženki povrne pravdne stroške v znesku 794,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožnikovemu zahtevku po temelju ugodeno oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da drugotoženec ni dokazal, da je pred vložitvijo tožbe tožnika opozoril na taksno obveznost. Ponudil je le lastno izpoved, brez pisnih dokazov. Sodišče ni upoštevalo celotne izpovedi tožnika, da mu drugotoženec ni dal položnice za sodno takso. Drugotoženec priznava, da ni podal predloga za taksno oprostitev, kljub temu, da mu je tožnik povedal, da denarja za takso nima. Drugotoženec ni bil pristojen presojati ali bi tožnik s predlogom za taksno oprostitev uspel. Ob telefonskem pozivu drugotoženec ni tožnika opozoril na posledice neplačila sodne takse in zato ni ravnal dovolj skrbno. Drugotoženec bi moral tožnika pisno pozvati k plačilu sodne takse in ga opozoriti na posledice neplačila. Če bi drugi toženec tako ravnal, bi tožnik ukrenil vse, da bi pridobil dokaze za taksno oprostitev ali pa bi si denar sposodil. Zgolj telefonski klic odvetnika, brez opozorila na pravne posledice, pri tožniku ni vzpodbudilo bojazni, da bi bila njegova tožba umaknjena. Upoštevati je treba, da je tožnik prava neuka oseba in zgolj na podlagi telefonskega poziva ni mogel razumeti pomena poziva. Če bi prejel pisni poziv s pravilnim opozorilom na pravne posledice, bi ga večkrat prebral in s tem imel možnost, da ga pravilno razume in se mu odzove. Dejstvo, da je tožnika opozoril na pravne posledice neplačila sodne takse, bi moral dokazati drugotoženec. Dokaznemu bremenu drugi toženec ni zadostil, zato je odločitev sodišča napačna. Nadalje opozarja, da je v obravnavanem postopku tožnik s predlogom za taksno oprostitev uspel in bi lahko s takšnim predlogom uspel tudi v prejšnjem postopku. Sodišče je tudi prekršilo določbo 3. odstavka 214. člena ZPP. Tožnikove izpovedi tudi ni primerjalo z ostalimi trditvami in listinami v spisu, v posledici pa je neutemeljeno zavrnilo izvedbo ostalih predlaganih dokazov, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Na vročeno pritožbo toženca nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta tožnik in drugi toženec sklenila pogodbo o naročilu – mandatno pogodbo, ki je urejena v določbah 766. do 778. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Obveznosti prevzemnika naročila (v nadaljnjem besedilu mandatarja), v obravnavanem primeru je bil to drugotoženec, so opredeljene v 768. členu OZ. Citirana določba mandatarju nalaga, da naročilo izvrši po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar; pri tem mora ostati v mejah naročila in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo. Če je mandatar mnenja, da bi bila izvršitev naročila po dobljenih navodilih škodljiva za naročitelja, ga mora na to opozoriti in zahtevati nova navodila. Če naročitelj ni dal določenih navodil o poslu, ki ga je treba opraviti, je mandatar dolžan, upoštevajoč predvsem interese naročitelja, ravnati kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar, če gre za neodplačno naročilo, pa tako, kot bi v enakih okoliščinah ravnal v lasti stvari. Citirana določba torej mandatarju nalaga, da si z ustrezno skrbnostjo prizadeva, da prevzeto nalogo opravi tako, da bo uresničen interes naročitelja. Mandatar ne odgovarja za končni uspeh posla, pač pa je zavezan, da si z ustrezno skrbnostjo prizadeva, da bo posel opravil tako, da bo s tem dosegel tudi končni interes, zaradi katerega mu je naročitelj dal naročilo (obligacija prizadevanja). Za presojo kršitve prevzete pogodbene obveznosti je zato treba ugotoviti, ali ravnanje mandatarja ustreza pravnemu standardu ustrezne skrbnosti. Pri odplačni mandatni pogodbi ima mandatar položaj profesionalne osebe, zato je treba njegovo ravnanje presojati po strožjem standardu profesionalne skrbnosti – skrbnosti dobrega strokovnjaka (glej 2. odstavek 6. člena OZ). Pri izvrševanju naročila mora mandatar slediti interesom naročitelja in mora zato naročitelja opozoriti na morebitne okoliščine, ki so potrebne za uresničitev njegovih interesov (pojasnilna dolžnost). Pri tem je treba upoštevati značilnosti strank v mandatnem razmerju. Mandatar je strokovnjak, naročitelj pa je laik. Zato mora mandatar naročitelja, že takrat, ko ta da naročilo, opozoriti na vse okoliščine, ki jih je treba upoštevati, da bo uresničen interes naročitelja, zaradi katerega je dal naročilo. Mandatar naročitelju odgovarja za nepravilno izpolnitev prevzete obveznosti, če bi posel lahko uspešno opravil, če bi ravnal z ustrezno profesionalno skrbnostjo. To predpostavko mora dokazati naročitelj (v obravnavanem primeru tožnik). Mandatar se odgovornosti za nepravilno izpolnitev lahko razbremeni, če dokaže, da nepravilna izpolnitev ne izvira iz njegove sfere, pač pa iz vzroka, ki ga ni mogel obvladati. 240. člen OZ namreč določa, da je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Vzrok za nepravilno izpolnitev lahko izvira tudi iz naročiteljeve sfere, vendar se mandatar odgovornosti ne razbremeni, če ni izvršil pojasnilne obveznosti (povzeto po komentarju dr. Nine Plavšak k 768. členu OZ, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV založba, Ljubljana 2004).

Sodišče prve stopnje je odločitev, da drugi toženec ni odgovoren za zavrženje tožnikove tožbe, oprlo na ugotovitev, da je tožnik drugemu tožencu pred vložitvijo tožbe in nato v okviru roka za predložitev potrdila o plačilu sodne takse povedal, da denarja za plačilo sodne takse nima. Ugotovljeno dejstvo za razbremenitev odgovornosti toženk ne zadostuje. V postopku doslej ni bilo ugotovljeno, ali je drugi toženec tožnika opozoril na z zakonom predpisano posledico, ki nastopi, če ob vložitvi tožbe taksa ni plačana in sodišču ni predloženo potrdilo o plačilu. Odvetnik res ni dolžan zalagati lastnih sredstev za izpolnitev taksne obveznosti svoje stranke, vendar pa svojo profesionalno obveznost do naročitelja pravilno izpolni, če naročitelja opozori, da bo tožba zavržena, če taksa ne bo plačana. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da tožnik ni bil oproščen plačila sodne takse za tiste vloge, ki so bile vložene po tožbi, vendar pa tudi ta okoliščina ne zadostuje za razbremenitev odgovornosti mandatarja. S pravočasno vložitvijo predloga za taksno oprostitev bi bila zapadlost taksne obveznosti odložena.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da ugotovitev, da je tožnik drugotožencu izjavil, da denarja za plačilo sodne takse za tožbo nima, ne zadostuje za razbremenitev odgovornosti tožencev. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Če bo sodišče v ponovljenem sojenju ugotovilo, da je izkazana vzročna povezava med zavrženjem tožbe in neskrbnim ravnanjem drugega toženca, bo moralo ugotoviti še ali obstaja vzročna zveza med neskrbnim ravnanjem drugega toženca kot mandatarja in tožnikovo škodo, ki je enaka izgubljeni koristi, ki bi jo tožnik dosegel, če tožba zaradi formalnih razlogov ne bi bila zavržena; ali drugače, ugotoviti bo moralo ali in v kolikšnem obsegu bi tožnik uspel z odškodninskim zahtevkom v pravdni zadevi zoper S. ž..

Ker je bila odločitev o glavni stvari razveljavljena je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških, na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP pa je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.