Jedro

Delavcu zakonito preneha delovno razmerje po 5. tč. 1. odst. 100. člena ZDR zaradi 5-dnevnega neopravičenega izostanka z dela, če mu delodajalec ni odobril koriščenja rednega letnega dopusta, niti mu tega ni odobril za nazaj, delavec pa tudi drugače ni opravičil svoje odsotnosti z dela.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožniki nosijo sami svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke št. 25/91-3-ZN z dne 16.7.1991 in št. 06-1363-4/91 z dne 4.9.1991 o prenehanju delovnega razmerja in posledično ugotovitev, da pokojnemu M. P. delovno razmerje na njihovi podlagi ni prenehalo ampak je trajalo do njegove smrti 16.11.1995 z vsemi pravicami in obveznostmi, kar je tožena stranka dolžna priznati in obračunati ter izplačati plačo za čas od 4.9.1991 do 16.11.1995 z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je sklenilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče je ugotovilo, da je pokojnemu na podlagi izpodbijanih sklepov delovno razmerje zakonito prenehalo zaradi 5 dnevnega neopravičenega izostanka z dela, za ker ni imel vnaprej, niti za nazaj odobrenega koriščenja letnega dopusta niti ni bil izkazan drug upravičen razlog za odsotnost z dela.

Zoper citirano sodbo se pritožujejo pravni nasledniki pokojnega tožnika po pooblaščenem odvetniku zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava s predlogom na spremembo v smeri stroškovne ugoditve zahtevku oz.

podrejeno predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba povzema dejstva, ki med strankama niso sporna in obširneje obrazlaga pravno naziranje, po katerem odsotnost pokojnega tožnika zaradi koriščenja rednega letnega dopusta ni mogla biti neupravičena. Za odločitev v predmetni zadevi naj bi bilo bistveno, da je bilo pokojnemu P. M. odobreno koriščenje letnega dopusta na podlagi njegove telegramske zahteve, kar naj bi zaslišana S. G. in P. izrecno potrdila, zato je irelevantna odločitev J. S. o črtanju dopusta po njegovi vrnitvi na delo. Za neupravičeno odsotnost tudi sicer niso izpolnjeni subjektivni niti pogoji v objektivnem smislu, saj pokojni ni izostal z dela, zato ker ne bi želel delati, pač pa zaradi bolezni svoje matere. V času, izostanka je imel neizrabljen še cel letni dopust, zato bi tožena stranka njegovo odsotnost lahko kvečjemu sankcionirala kot samovoljno izrabo dela letnega dopusta, kar bi bila lažja kršitev delovne obveznosti, ki ne bi imela za posledico izgubo službe.

Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, na katero je pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), na katere pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti. Sodba je temeljito obrazložena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravni razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, pač pa v zvezi s pritožbenimi navedbami poudarja le še naslednje.

Za presojo obravnavane zadeve o zaporedni, 5-dnevni neopravičeni odsotnosti z dela od 9.7. do 14.7.1991 je odločilna le prepričljiva ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da pred pričetkom odsotnosti z dela, niti po vrnitvi na delo, tožena stranka za nazaj ni odobrila koriščenja letnega dopusta, zaradi česar je ob vročitvi drugostopenjskega dokončnega sklepa, pokojnemu tožniku delovno razmerje zakonito prenehalo. Glede na veljavno delovnopravno zakonodajo je potrebno ločiti pravico do letnega dopusta od pravice do koriščenja. Po 60. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93; ZDR) ima namreč delavec pravico, da le en dan letnega dopusta izrabi na tisti dan, ki si ga sam določi, ves preostali letni dopust pa lahko koristi ob predhodnem soglasju delodajalca. Ob takšni pravni ureditvi in prepričljivi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da pokojnemu tožniku pred izostankom z dela izraba dopusta vnaprej ni bila odobrena, niti je tožena stranka ni odborila za nazaj, in ker telegramsko obvestilo z dne 9.7.1991 tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dokaz o opravičeni odsotnosti z dela, sta bila tako izpolnjena oba pogoja iz 5. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR za zakonito prenehanje delovnega razmerja na podlagi izpodbijanih sklepov tožene stranke.

Pravno zmotno je zato stališče pritožnikov, po katerem naj bi imel pokojni odobren letni dopust na podlagi telegramske zahteve niti ni odločilno, da je odsotnost tekoče evidentiral S. G. po naročilu P., če izrabe letnega dopusta za nazaj ni odobril pristojni in pooblaščeni J. S. Za presojo sporne zadeve tudi ni bistveno, da je imel pokojni v tekočem letu neizrabljen še cel letni dopust, niti posledično stališče pritožbe, da bi bilo njegovo odsotnost mogoče kvečjemu obravnavati kot samovoljno izrabo letnega dopusta, torej kot lažjo kršitev delovne obveznosti, ki ne bi imela za posledico izgube službe. Delodajalec neopravičeno odsotnost delavca sicer res lahko obravnava tudi v disciplinskem postopku, vendar se za tovrstno možnost sankcioniranja tožena stranka ni odločila, zato pritožba tudi v tej smeri ne more biti uspešna.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje ter hkrati glede izid pritožbenega postopka v skladu s 1. odst. 154. čl. ZPP odločiti, da nosijo pritožniki sami svoje stroške pritožbe.