Jedro

Služnostno pravico vožnje kot stvarno pravico vsebinsko opredeljuje kultura gospodujočega zemljišča, v korist katerega je bila ustanovljena.

Izrek

Pritožbama tožnice in drugotoženca zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. I/1 in 2 izreka spremeni tako, da se zapisi besedila “vožnje z motornimi vozili, ki ne predstavljajo kmetijske mehanizacije” v točkah I/1 in 2 izreka nadomestijo z besedilom “vožnje z motornimi vozili, ki niso namenjene kmetijskemu obdelovanju gospodujočih zemljišč”.

Nadaljnji pritožbi tožnice in drugotoženca zoper sodbo se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih nespremenjenih delih.

Pritožba tožeče stranke zoper sklep o popravi se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica in drugotoženec sama nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 18.01.2006 pod tč. I. izreka delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in pod 1. razsodilo, da se s sodno poravnavo z dne 13.05.1985 ustanovljena služnostna pravica peš hoje, živinogonje in voženj z vsemi motornimi vozili v korist parc. št. ... pašnik in ... njiva in v breme parc. št. ... in ..., vse k. o. G., razen na zahodnem delu parc. št. ... k. o. G. od točke ..., označene na skici izmere, ki je sestavni del sodbe, do meje med parcelnima številkama ... in ... k. o. G., ukine v delu, ki obsega živinogonjo in vožnje z motornimi vozili, ki ne predstavljajo kmetijske mehanizacije; pod tč. 2. pa toženi stranki naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo pri parc. št. ... k. o. G. lahko vpisal izbris služnostne pravice živinogonje in vožnje z motornimi vozili, ki ne predstavljajo kmetijske mehanizacije na pod tč. 1 opisanem delu tega zemljišča; toženi stranki pa tudi naložilo, da opusti živinogonjo in vožnje z motornimi vozili, ki ne predstavljajo kmetijske mehanizacije, preko pod tč. 1 opredeljene trase na parc. št. ... k. o. G. Pod tč. II. izreka sodbe je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke v presežku, kar je zahtevala več ali drugače, zavrnilo. Pod tč. III izreka je sodišče prve stopnje odločilo o stroških in sicer tako, da je odločilo, da tožeča stranka in drugotožena stranka nosita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožila tožnica in drugotoženec.

Tožnica je v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podredno, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navajala, da je tožena stranka že z zagraditvijo svojih zemljišč leta 1985 pokazala, da služnostne pravice, v kolikor se ta nanaša na parc. št. ... od točke A1 do C, ne potrebuje in je nikoli ni potrebovala. Ker pa se po preostalem delu cestne trase, ki je potekala po parc. št. ..., zaradi ograje ni dalo več voziti, so neresnične trditve tožeče stranke, da je že tedaj v ograji pustila odprtino. Šele s postavitvijo ograje je tožeča stranka ugotovila, da je prišlo pri zapisu sodne poravnave 13.05.1985 do napake, to pa je za tem v sodnem postopku neuspešno uveljavljala. Kljub temu pa je v tem novem postopku ponovno sklenila sodno poravnavo dne 27.03.1987. V sodni poravnavi z dne 13.05.1985 ustanovljena služnostna pravica ni določena. V predmetni pravdi je tožena stranka dokazala le vožnje do odprtine v ograji, sodišče pa ni ugotavljalo, ali je možno s traktorjem, kot ga je navajala tožena stranka, po sporni trasi sploh zapeljati iz parcele ... na parcelo ... Priča B. Z. očitno ni govorila resnice, saj bi bilo absurdno, če bi nekdo šel orat z neregistriranim traktorjem na več kot 30 km oddaljen kraj. Neresnična je tudi izpovedba R. S., ko je ta povedala, da se živa meje reže štiri do petkrat letno in da je bila odprtina v ograji že od začetka. Sodišče prve stopnje je tudi verjelo tožencu, da je po sporni trasi vozil gnoj s osebnim avtomobilom in prikolico, čeprav vožnja z osebnim avtomobilom in prikolico ni možna. Sodišče prve stopnje pa ni poklonilo vere nobeni od po tožeči stranki predlaganih prič. Zato pa je sodišče prve stopnje dejstvo, da so tožene stranke vozile preko parcele ..., zmotno ugotovilo, saj se tu nikoli ni vozilo. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki prepovedala uporabo sporne trase spomladi leta 1988. To je tožeča stranka toženim prepovedala v času začetka postopka za določitev meje ali takrat, ko je tožena stranka postavila žičnato ograjo. S postavitvijo te ograje je tožena stranka onemogočila uporabo dotedanje cestne trase. Na razširjenem delu, ki ga je po sodni poravnavi z dne 27.03.1987 morala izvesti tožena stranka, pa za toženo stranko ni bila izgovorjena nobena služnostna pravica, jasno pa je tudi bilo, da tožena stranka navedene razširjene trase nima za kaj uporabljati. Sicer pa je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb ZPP, ker iz izreka ni razvidno, v kakšnem obsegu je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno. Izrek pa je tudi v nasprotju z obrazložitvijo, ko določa, da je toženi stranki ostala v veljavi služnostna pravica peš hoje in “kmetijske mehanizacije”, v obrazložitvi pa sodišče piše, da šteje kot kmetijsko mehanizacijo tudi vožnje z avtomobilom s priključeno prikolico. Končno pa je v nasprotju z dokaznim gradivom zaključek sodišča, da je tožena stranka uporabljala služnostno traso od ... do ..., ker na tej relaciji sicer ni bilo možno obrniti vozil. Sodišče prve stopnje je tako zaradi zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja materialnopravno zmotno zavrnilo presežni del tožničinega tožbenega zahtevka.

Drugotoženec je v pritožbi uveljavljal vse pritožbene razloge in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oz. podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi. V pritožbi je navajal, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je v izreku sodbe zapisalo, da se s sodbo poravnavo ustanovljena služnostna pravica, razen na zahodnem delu parcele št. ... od tč. C do meje med parcelo št. ... in ... k. o. G., ukine. Na zahodnem delu parc. št. ... k. o. G. nikoli ni potekala kakšna služnostna pravica. Sodišče prve stopnje je tudi absolutno bistveno kršilo določila iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Izrek sodbe je namreč v delu, kjer je zapisano, da se ukinja služnostna pravica v delu, ki obsega živinogonjo in vožnje z motornimi vozili, ki ne predstavljajo kmetijske mehanizacije in da je dolžna tožena stranka izstaviti zemljiškoknjižno listino, neizvršljiv, saj se ne ve, kaj vse bi naj spadalo pod takšna vozila. Z zapisom v izreku, da se ukine služnostna pravica v delu, ki obsega vožnjo z motornimi vozili, ki ne predstavljajo kmetijske mehanizacije in z zapisom v obrazložitvi, da je “izkazana le uporaba služnostne trase od točke ... do ... za peš hojo in za vožnjo kmetijske mehanizacije (sem sodišče šteje tudi vožnjo avtomobila s priključeno prikolico)” pa je podano tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Avtomobil s prikolico ne predstavlja kmetijske mehanizacije. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da je toženec vseskozi uporabljal traso ... do ..., med drugim tudi za vožnjo z osebnim avtomobilom občasno tudi s prikolico, materialnopravno napačno ukinilo služnostno pravico voženj z motornimi vozili. Ob dejanskih ugotovitvah, da je toženec po služnostni trasi vozil z osebnim vozilom, gradbenimi stroji in kmetijsko mehanizacijo, je sodišče materialnopravno zmotno ukinilo služnost voženj z vsemi motornimi vozili. Sodišče prve stopnje je sicer nepravilno uporabilo določbo čl. 142 ZPP in naložilo, da vsaka stranka postopka nosi svoje stroške. Tožnik je tekom postopka vse do pripravljalne vloge z dne 13.12.2005 tožbeni zahtevek spreminjal, spreminjal pa je tudi pravno podlago. S sedaj postavljenim zahtevkom pa ni uspel. Zato ni pravično in primerno, da se mu ne naloži stroškov, nastalih toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je na podlagi določila čl. 328 ZPP dne 18.01.2007 izdalo sklep o popravi, s katerim je v I. točki izreka sodbe z dne 18.01.2006 popravilo očitno pisno napako v zapisu lege služnostne trase na parceli ... k. o. G., glede katere je sicer delno ugodilo zahtevku tožeče stranke na ukinitev služnostne pravice, izstavitev listine in prenehanje vznemirjanja lastninske pravice. Tako je v tč. I/1 in 2 izreka sodbe naveden zapis, da se s sodno poravnavo ustanovljena služnostna pravica ukine v določenem obsegu, razen na zahodnem delu parc. št. ... od točke ..., označene na skici izmere, do meje med parc. št. ... in ... k. o. G., popravilo v zapis, da se s sodno poravnavo ustanovljena služnostna pravica ukine v določenem obsegu, razen na vzhodnem delu parc. št. ... od točke ..., označene na skici izmere, do meje med parc. št. ... in ... k. o. G., posledično pa je tak zapis popravilo tudi v nadaljnjih ugoditvenih delih dajatvenih zahtevkov.

Zoper sklep o popravi se je pritožila tožeča stranka. V pritožbi je uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi je navajala, da je tožena stranka s postavitvijo žične ograje onemogočila vožnje od točke C do A1, tudi sicer pa ni po sodni poravnavi trase od ... do ... tožena stranka nikoli uporabljala. Sodišče prve stopnje je poklonilo vero pričam tožene stranke, čeprav so bile njihove izpovedbe nelogične. Tožeča stranka je v pritožbi zoper sodbo opozorila, da je izrek nerazumljiv, to pa je razlog za razveljavitev. Tudi po popravi je izpodbijani izrek sodbe še vedno nerazumljiv. Nedopustno je, da je sklep o popravi izdala druga sodnica, ki doslej v postopku ni sodelovala.

Nasprotne stranke na pritožbene trditve pritožnikov niso odgovorile.

O pritožbi tožeče stranke zoper sklep o popravi.

Pritožba tožeče stranke zoper sklep o popravi ni utemeljena.

Dejanska podlaga sodišču prve stopnje za sprejeto odločitev v sklepu o popravi je bila ugotovitev, da je pri zapisu geografskega položaja lege služnostne trase po parc. št. ... k.o. G. glede na točko C, označeno v skici izmere kot sestavnim delom sodbe, glede katere je ob delni ugoditvi tožbenemu zahtevku sodišče odločilo o njeni delni ukinitvi, prišlo do očitne pomote, ko je sodišče prve stopnje v izrek namesto prav vzhodno zapisalo zahodno. Tožnica pritožbeno takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje sploh ne izpodbija, ampak navaja dejstva, ki za takšno odločitev sodišča prve stopnje sploh niso bila pomembna. Sicer pa ZPP v čl. 328, kjer ureja možnost sodišča za popravo očitnih pisnih napak v odločbah, ne določa nobenih omejitev v zvezi s tem, v kakšnem času in po katerem sodniku se lahko takšen sklep izda. Zato pa so pritožbene trditve tožnice v pritožbi zoper sklep o popravi v celoti neutemeljene. Ob dejstvu, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izdajo tega sklepa ni pripetila tudi nobena od absolutnih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče tako pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

O pritožbah tožnice in drugotoženca zoper sodbo.

Sodišče prve stopnje je do dokaznega zaključka, da je pravni prednik tožnice tožencem leta 1988 prepovedal uporabe služnostne trase po parc. št. ... k.o. G. zahodno od točke ..., vrisane v skici izmere, kot sestavnemu delu sodbe, ugotovilo na podlagi izpovedbe priče tožeče stranke M. Š. ter izpovedbe priče M. S. in drugotoženca. Do dokaznega zaključka, da so od takrat dalje pa do leta 1994, ko je bila vložena tožba v predmetnem postopku, toženci to služnostno traso uporabljali v ugotovljenem obsegu, pa je prišlo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb ne le drugotoženca in prič Z. B. in R. S., ampak tudi izpovedbe prič V. V. in R. M. ter na podlagi vsebine sodnih poravnav pravdnih strank z dne 13.05.1985 in 27.03.1987. Ob temeljiti dokazni oceni vsebin teh poravnav ter izpovedb vseh navedenih prič, ki jih je sicer v dokaz svojih trditev res predlagala tožena stranka ter ob temeljiti dokazni oceni prič V. G., M. S. in M. Š., ki jih je sicer predlagala tožeča stranka, pa se izkažejo takšni dokazni zaključki sodišča prve stopnje kot povsem prepričljivi. Tožeča stranka prepričljivosti takšne dokazne ocene, ko je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo vsak zgoraj naveden dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi, in na njej napravljenih dokaznih zaključkov, samo s pritožbenim zanikanjem možnosti vožnje po parceli št. 139 in pritožbenim zatrjevanjem, da je sodišče verjelo pričam tožene stranke, ne pa tudi pričam tožeče stranke, ne more omajati. S pritožbenim zanikanjem, da bi se naj pravni prednik tožnice po zapisu obravnavanih poravnal sploh uprl izvrševanju s sodno poravnalo leta 1985 ustanovljene služnostne pravice, pa se tožeča stranka pritožuje v svojo škodo. Brez ugotovljenega nasprotovanja izvrševanju služnostne pravice po s sodno poravnavo ustanovljeni služnostni pravici, dejanske podlage za ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku na ukinitev oz. prenehanje služnostne pravice sploh ne bi bilo. Za prenehanje služnostne pravice po čl. 58/I ZTLR, ki ga je ob odločitvi o delni ugoditvi tožničinemu tožbenemu zahtevku uporabilo tudi sodišče prve stopnje, je potrebno namreč nasprotovanje izvrševanju služnostne pravice in posledično 3-letno neizvrševanje služnostne pravice. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju s sodno poravnavo z dne 13.05.1985 ustanovljene ugotovljene služnostne pravice in njeno, kljub nasprotovanju lastnika služečega zemljišča, izvrševanje v ugotovljenem sicer zmanjšanem obsegu, pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo presežni tožbeni zahtevek tožnice na ukinitev služnostne pravice v ugotovljenem izvrševanem obsegu. Za kaj takšnega namreč v določbah ZTLR ni materialne podlage. Zato pa so pritožbeni očitki tožnice o zmotnosti takšne odločitve sodišča prve stopnje neutemeljeni.

Iz popravljenega izreka pod tč. I/1 in 2 sodbe sodišča prve stopnje je jasno razvidno v kakšnem obsegu oz. v katerem delu tožbenega zahtevka tožnice je sodišče prve stopnje temu ugodilo. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki tožeče stranke o takšni nejasnosti izreka, da je zaradi tega podana absolutna bistvena kršitev iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP.

Zapis v prisodilnem delu izreka sodbe, da se ustanovljena služnostna pravica pešhoje, živinogonje in vožnje z motornimi vozili ukinja v delu, ki obsega živinogonjo in vožnjo z motornimi vozili, ki ne predstavljajo kmetijske mehanizacije, jasno opredeljuje v kakšnem obsegu se sicer ukinja ustanovljena služnostna pravica. Zato pa tudi takšen zapis v izreku sodbe ne pomeni nerazumljivosti izreka in s tem absolutne bistvene kršitve iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, kot to pritožbeno zmotno zatrjuje tožena stranka. Sicer pa je takšen očitek zaradi razlogov, ki bodo navedeni kasneje in ki so narekovali spremembo izreka sodbe v navedenem delu, tako nepomemben. Nepomemben in zato neutemeljen pa je glede na popravljen izrek sodbe tudi nadaljnji pritožbeni očitek tožene stranke o zmotnosti ugotovitve sodišča prve stopnje o legi služnostne pravice na parc. št. ... k. o. G. v delu, ki se ukinja, glede na lego parc. št. ... k. o. G. glede na točko ..., vpisano v skici izmere, kot sestavnim delom sodbe.

Dejstvo, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi odločitve, zakaj je odločilo o ukinitvi sicer s sodno poravnavo ustanovljene pravice živinogonje in vožnje z motornimi vozili, ki ne predstavljajo kmetijske mehanizacije, zapisalo tudi, da sodišče šteje kot motorno vozilo, ki predstavlja kmetijsko mehanizacijo, tudi avtomobil s priključeno prikolico, ne predstavlja nasprotja med izrekom in obrazložitvijo ter s tem podanost absolutne bistvene kršitve iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, kot to neutemeljeno pritožbeno očitata oba pritožnika. Na podlagi ugotovitve sodišče prve stopnje, da za tem, ko se je pravni prednik tožnikov leta 1988 uprl izvrševanju s sodno poravnavo leta 1985 ustanovljene služnostne pravice hoje, živinogonje in vožnje z vsemi motornimi vozili v breme parc. št. ... k. o. G. kot služečega zemljišča in v korist parc. št. ... pašnik in ... njiva, obe k. o. G. kot gospodujočih zemljišč, lastniki gospodujočih zemljišč niso več izvrševali služnostne pravice v obsegu živinogonje in voženj z motornimi vozili, ki niso bile namenjene kmetijski kulturi gospodujočih zemljišč (njivi, travniku, sadovnjaku) in njihovi takšni uporabi, je materialnopravno zmotno sodišče prve stopnje presodilo, da je ugotovljena služnostna pravica prenehala (oz. bila ukinjena) v obsegu živinogonje in voženj z motornimi vozili, ki ne predstavljajo kmetijske mehanizacije. Služnostno pravico vožnje kot stvarno pravico vsebinsko opredeljuje namreč kultura gospodujočega zemljišča, v korist katerega je bila služnostna pravica ustanovljena in ne eden od možnih načinov uporabnosti motornega vozila, s katerim se služnostna pravica vožnje izvršuje (čl. 49/I ZTLR). Zato pa je pritožbenim očitkom obeh pritožnikov kot pritožbenim očitkom o materialnopravni zmotnosti takšne odločitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ugodilo in na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi v tč. I/1 in 2 izreka spremenilo tako, da je besedilo “vožnje z motornimi vozili, ki ne predstavljajo kmetijske mehanizacije” nadomestilo z besedilom “vožnje z motornimi vozili, ki niso namenjena kmetijskemu obdelovanju gospodujočih zemljišč”.

Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških postopka, ko je tožnici in drugotožencu naložilo, da vsak nosi svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, sprejelo na podlagi določbe čl. 154/II ZPP in ob ugotovitvi, da je vsaka stranka v predmetnem postopku uspela v približno polovičnem deležu, na strani tožene stranke pa sta bila sicer dva toženca, ki sta sicer samostojno nastopala v postopku. Glede na odločitev sodišča prve stopnje o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku so neresnične pritožbene trditve drugotožene stranke, da tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni uspela. Glede na neznaten poseg pritožbenega sodišča v odločitev sodišča prve stopnje pa se izkažejo kot neutemeljene tudi pritožbene trditve drugotoženca o neutemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Zato pa se izkaže odločitev o stroških sodišča prve stopnje v skladu z določbo čl. 154/II ZPP in zato pravilna. Pritožbeno nasprotne trditve drugotoženca pa neutemeljene.

Razen v zgoraj obrazloženem delu, kjer je pritožbeno sodišče pritožbama obeh pritožnikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, pritožbi pritožnikov nista utemeljeni. Ker pa se sodišču prve stopnje v zvezi z izdano sodbo ni pripetila nobena od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče nadaljnji pritožbi pritožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanih nespremenjenih delih (čl. 353 ZPP).

Tožnica in drugotoženec sta s svojima pritožbama zoper sodbo uspela le z zanemarljivo majhnim delom. Tožnica pa svojo pritožbo zoper sklep o popravi ni uspela. Zato je pritožbeno sodišče glede pritožbenih stroškov pritožnikov odločilo, da vsak pritožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka (čl. 154/I in II ZPP v zv. s I. odst. 165. čl. ZPP).