Jedro

Delo na lestvi, ki je mokra in spolzka, na višini približno 1,70 metra, predstavlja delo s povečano nevarnostjo. Za škodo, ki jo je utrpel tožnik pri takem delu, je podana objektivna odgovornost tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe (1. odst. izreka) se delno spremeni, tako da: - se znesek odškodnine, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožniku, zniža na 5.500,00 EUR, višji tožbeni zahtevek (2.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2009 dalje) pa se zavrne; - odločitev o stroških postopka pa tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 232,91 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 8.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2009 dalje in mu povrniti njegove stroške postopka v višini 866,00 EUR, tako da jih tožniku kot upravičencu do brezplačne pravne pomoči izplača na račun tega sodišča, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 15 dni in pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek (1.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožena stranka poudarja, da lestev ni nevarna stvar, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. V primeru, ko stvar ni nevarna sama po sebi, ampak postane takšna zaradi določenih okoliščin ali ravnanj, o objektivni odgovornosti ne more biti govora, kar izhaja iz številnih sodnih odločb. Glede na navedeno so razlogi o odločilnih dejstvih med sabo v nasprotju, zmotno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tožnik je namreč na zaslišanju izpovedal, da ne ve, ali je bila lestev malo mokra in spolzka in v tej smeri ni podal ustreznih trditev in dokazov, čeprav v zvezi z navedenim nosi dokazno breme. Tako je sodišče prve stopnje brez vsakršne podlage v izvedenem dokaznem postopku oz. v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da je bila lestev mokra in spolzka. Sodišče se do takšne tožnikove izjave sploh ne opredeli oz. jo povzame povsem drugače, kot je tožnik izpovedal na zaslišanju, zaradi česar je podano tudi nasprotje med sodbo in zapisnikom naroka. Sodišče navaja, da je za odločitev pomembno D.M. pričanje, nato pa v zvezi z navedenim ne napravi nobenega zaključka. Sodišče zapiše, da tožnik ni plezal po regalu, tožnik pa na zaslišanju ni vedel povedati, ali je na regal stopil ali ne. Takšna navajanja sodišča so povsem nejasna in nelogična, zato sodbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti. Škoda je izključno posledica tožnikovega nedopustnega ravnanja, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, niti se njegovim posledicam izogniti. Za delo na višini namreč tožena stranka poseduje delovna sredstva, ki omogočajo varno delo. Teh sredstev se tožnik ni poslužil. Tudi M.R. je izpovedal, da se za takšna dela uporablja košara (in ne lestev), ki se natakne na vilice viličarja. Sodišče teh navedb tožene stranke neutemeljeno ni upoštevalo. Tožnika ne razbremeni odgovornosti dejstvo, da ni imel izpita za viličarja. Tožnik bi moral delo opravljati varno in s predpisano opremo, sploh ob dejstvu, da je imela tožena stranka ves čas na voljo košaro in kader, ki je usposobljen za delo z viličarjem. Tožnikovo ravnanje je bilo povsem v nasprotju s skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečnega človeka, nerazumno in v nasprotju z navodili tožene stranke. Neutemeljeni so tudi zaključki, da je tožnik padel z višine 1,70 m. Tožnik je tekom postopka spreminjal izjave o tem, s kakšne višine naj bi padel. S prvotnih 4 m jo je spremenil na 2 m. Sodišče je ugotovilo, da so se tlakovci, katerih kodo je preverjal tožnik, nahajali na višini 2,5 m do 4 m, tožnik pa naj bi padel z višine 1,70 m, kar je nelogično in samo s seboj v nasprotju. Očitno je, da je tožnik plezal višje. Višina odškodnine je po vseh postavkah močno pretirana. Sodišče je tožniku priznalo 9 neto plač, čeprav se njegove telesne poškodbe po Fisherjevem sistemu uvrščajo med lahke, in za katere sodišča po ustaljeni sodni praksi prisojajo približno 5 neto plač. Sodišče je tožniku priznalo odškodnino za duševne bolečine v višini 4.400,00 EUR, ker naj bi tožnika posledice poškodbe dejansko ovirale, iz sodbe pa ne izhaja, da tožnik zaradi tega trpi kakršnekoli duševne bolečine, ki predstavljajo pravno priznano škodo. Glede na navedeno ni jasno, kako je sodišče tožniku priznalo odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj obstoja duševnih bolečin sploh ni ugotovilo in zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen delno v delu, ki se nanaša na višino prisojene odškodnine.

Sodišče druge stopnje v celoti povzema in se sklicuje na dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, k posameznim pritožbenim navedbam, ki so bistvenega pomena, pa daje naslednja pojasnila.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik dne 8. 4. 2008 na delu pri toženi stranki utrpel telesno poškodbo. Do nezgode je prišlo, ko je tožnik želel preveriti, koliko tlakovcev je v skladišču, pri tem je, da bi prišel do kode, vzel lestev in se nanjo povzpel, pri čemer mu je zdrsnilo, tako da je padel z višine cca 1,70 m do 1,80 m. Pri padcu je utrpel zvin levega zapestja in odkrušenje trivogelnice. Tožnik je zahteval odškodnino in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 4.700,00 EUR, iz naslova prestanega strahu 1.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.400,00 EUR, skupaj torej 10.100,00 EUR. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odločilo, da je tožena stranka za povzročeno škodo objektivno odškodninsko odgovorna. Zavzelo je stališče, da je vzpenjanje po mokri in spolzki lestvi na višino vsaj 2 m šteti za nevarno dejavnost. Tožniku je prisodilo odškodnino v višini 8.400,00 EUR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju (14. tč.) ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali v zapisnikih o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (15. tč.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba ustrezno obrazložena, da razlogi sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, podano pa tudi ni nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje brez vsakršne podlage v izvedenem dokaznem postopku oz. v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da je bila lestev mokra in spolzka. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno o stanju lestve oprlo na tožnikovo izpoved, iz njegove izpovedbe pa jasno izhaja, da sicer ne ve, ali je bila lestev že prvotno malo mokra, da pa dopušča možnost, da se je zmočila, ko jo je prenašal, oz. da jo je lahko zmočil s čevlji, ker je bilo tistega dne megleno in je rosilo iz megle. Glede na takšno izpovedbo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila lestev mokra in spolzka, kot je to trdil tožnik in česar tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni prerekala. Tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s tožnikovo izpovedbo zaključilo, da tožnik ni plezal po regalu. Tožnik je ob izpovedbi dvakrat izrecno poudaril, da na regal ni plezal, moral pa je prijeti za regal, da je lahko preveril kodo (list. št. 45).

Na podlagi 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Drugi odst. 131. člena OZ določa objektivno odškodninsko odgovornost in sicer, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je delo, kot ga je kritičnega dne opravljal tožnik, šteti za nevarno dejavnost. Pojma nevarna stvar in nevarna dejavnost sta pravna standarda, ki ju mora sodišče vsebinsko napolniti v vsakem posameznem primeru posebej. Presoja, ali je konkretna stvar oz. dejavnost nevarna, je pravno vprašanje. Abstraktnih izhodišč za presojo, kaj je nevarna stvar oz. nevarna dejavnost, zakon ne nudi, pravna teorija pa je enotna o tem, da je nevarna dejavnost tista dejavnost, med izvajanjem katere so že zaradi tehnične narave in načina opravljanja lahko ogrožena življenje in zdravje ljudi ali premoženje, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik. Sodna praksa je dejavnost opredelila kot nevarno tako tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic pri takšni dejavnosti večja in je hkrati pričakovati, da bo nastala znatna škoda, kot tudi takrat, ko dejavnost sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine v konkretnem primeru (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo).

Sodna praksa je že večkrat, glede na izkušnje in pogostost škodnih posledic, pritrdila dejstvu, da je delo na višini nevarna dejavnost, ki predvideva objektivno odgovornost tistega, ki se s takšno nevarno dejavnostjo ukvarja (150. čl. OZ). Varstvena pravila, ki jih je dolžan upoštevati tisti, ki se s takšno dejavnostjo ukvarja, skušajo to nevarnost zmanjšati, a je kljub vsemu ne morejo spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Še vedno gre za nevarno dejavnost, ki pa je lahko zaradi opustitve varstvenih pravil še toliko večja. Izhajajoč iz načina opravljanja dela, pri katerem se je poškodoval tožnik, tako ni dvoma, da so izpolnjene posebne predpostavke za nastanek odškodninskega razmerja na podlagi objektivne odgovornosti (149. člen OZ). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (tožena stranka pa v pritožbi te dejanske ugotovitve ne izpodbija), da se je tožnik vzpel na višino vsaj 2 m, nato pa padel z višine cca 1,70 m do 1,80 m. Delo na takšni višini pa je glede na sodno prakso (npr. VDSS opr. št. Pdp 1908/2003, Pdp 19/2010) šteti za delo na višini, ko je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic večja in je hkrati pričakovati, da bo nastala znatna škoda. Vsaka višina še ni nevarna, vendar je Vrhovno sodišče Republike Slovenije npr. v odločbi opr. št. II Ips 202/2002 z dne 11. 12. 2002 na podlagi takrat veljavnega Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 42/68) nevarno dejavnost utemeljilo s tem, da je delo na odru, ki je več kot en meter nad tlemi, nevarno do te mere, da je oder (oz. delavca pri takem delu) potrebno zavarovati. Ta pravilnik je z dnem 1. 1. 2003 nadomestila Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 3/2002 in naslednje). Glede na navedeno je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo v konkretnem primeru delo na lestvi, ki je bila mokra in spolzka in sicer na višini cca 1,70 m do 1,80 m, delo s povečano nevarnostjo.

Ključno vprašanje v spornem pravnem razmerju, ki ga izpostavlja tudi tožena stranka v pritožbi, pa je, ali obstoji okoliščina, ki lahko ovrže pomen nevarne dejavnosti kot vzroka za nastalo škodo. Eden od oprostitvenih razlogov po 153. členu OZ je ravnanje oškodovanca, ki ga imetnik stvari oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Delna razbremenitev objektivne odgovornosti je urejena v tretjem odstavku 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Kadar je več okoliščin, ki jih izkustveno štejemo za vzrok (na eni strani je vzrok v nevarni stvari oz. dejavnosti, na drugi pa dejanje oškodovanca), je treba pretehtati pomen teh izključevalnih okoliščin v razmerju z vzrokom, za katerega odgovarja objektivno odgovorna oseba.

Tožena stranka je tekom postopka na prvi stopnji trdila, ponavlja pa tudi v pritožbi, da se je tožnik kljub temu, da je imel na voljo ustrezna delovna sredstva, ki omogočajo varno delo (za tovrstna dela naj bi se uporabljala košara, ki se natakne na vilice viličarja), nepravilno uporabil lestev, zato je za nastalo škodo odgovoren sam. Glede navedenih trditev je sodišče prve stopnje sledilo pričanju D.M., ki je izpovedal, da uporaba lestve na tej višini z vidika pravil varnega dela ni sporna, zato tožniku ni mogoče očitati, da je izbral napačno metodo dela. Sodišče sodbo izreče po načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP), potem ko v korektno izpeljanem dokaznem postopku izvede vse relevantne dokaze. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala procesnih zahtev, ki jih izraža 8. čl. ZPP, dokazna ocena je tudi vsebinsko prepričljiva, zato se smiselnemu zaključku sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnikovo ravnanje (uporaba lestve namesto košare in viličarja) pretrgalo vzročno zvezo med nevarno dejavnostjo in škodo, pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Tožnik je navedenega dne nedvomno opravljal delo v okviru del in nalog po pogodbi o zaposlitvi (tožena stranka ni trdila drugače), delo je opravljal v interesu in korist tožene stranke, po običajnem postopku, ki je bil delodajalcu znan. Tožniku tudi ni mogoče očitati kakega nepravilnega ravnanja ob vzpenjanju in manevriranju na lestvi, saj tožena stranka tega niti ne zatrjuje. Ne gre torej niti za delno oprostitev odgovornosti tožene stranke.

Glede na dejanske ugotovitve o načinu nastanka poškodbe, izidu in dolgotrajnosti zdravljenja ter trajnih posledicah, je pritožbeno sodišče z ozirom na pritožbene navedbe preizkušalo, ali je tožnik upravičen do odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode v znesku, ki mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Utemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje za obe obliki nepremoženjske škode odmerilo previsoko denarno satisfakcijo. Odmerjena odškodnina ni v skladu z odškodninami, ki so se v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS že prisodile v podobnih primerih (npr. odločbe VS RS opr. št. II Ips 847/2008, VS RS opr. št. II Ips 243/2009). Le te znašajo v povprečju od 5 do 6 povprečnih neto plač, medtem ko je bilo tožniku dosojenih 8,6 neto plač.

Tožena stranka v pritožbi vsebinsko ne graja dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na obseg poškodb, trajanje zdravljenja in intenziteto telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pa tudi zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Njen bistveni ugovor je v trditvi, da je odškodnina glede na ugotovljene posledice previsoka, ter da je sodišče tožniku priznalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, čeprav iz sodbe ne izhaja, da tožnik zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnost duševne bolečine dejansko trpi.

Iz mnenja sodnega izvedenca specialista kirurga asist. M.G., dr. med., je razvidno, da je tožnik v delovni nezgodi utrpel zvin levega zapestja in odkrušenje trivogelnice. Pritožbeno sodišče z ozirom na poškodbo tožnika, kot jo je ugotovil sodni izvedenec medicinske stroke, zaključuje, da je mogoče telesno poškodbo, ki jo je utrpel tožnik, po Fisherjevem sistemu o teži poškodb („Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo“, Pregled sodne prakse, GV založba, 2001) uvrstiti med lahke primere. V zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem ter samim potekom zdravljenja je sodišče prve stopnje natančno povzelo izvedensko mnenje, glede samih bolečin je odločitev pravilno oprlo tudi na tožnikovo izpovedbo. Z ozirom na opisane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih je po stališču pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz tega naslova v znesku 2.500,00 EUR in ne v znesku, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje (4.000,00 EUR). Višji tožbeni zahtevek (1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.7.2009) je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.

Kot denarno satisfakcijo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 4.400,00 EUR, kar tožena stranka utemeljeno graja kot previsoko in se zavzema za njeno znižanje. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je trajna posledica poškodbe trajno zmanjšana moč levice. Tožnik ima zaradi poškodbe težave pri dvigovanju težjih bremen in pri gibih, ki zahtevajo močan upogib nazaj v levem zapestju, pri dnevnih in športnih aktivnostih, ki zahtevajo večjo obremenitev leve roke. Ob upoštevanju obsega navedenih življenjskih omejitev, zaradi katerih tožnik nedvomno duševno trpi, pa je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino, ki odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih. Po stališču pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znaša 3.000,00 EUR in ne 4.400,00 EUR, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Višji tožbeni zahtevek (1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2009) je zato pritožbeno sodišče zavrnilo. V zvezi z navedeno odločitvijo sodišča prve stopnje tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ko je tožniku priznalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, čeprav iz sodbe ne izhaja, da tožnik zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnost duševne bolečine dejansko trpi. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe resda ni decidirano zapisalo, da tožnik zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti trpi duševne bolečine in sicer kljub dejstvu, da je tožnik to izrecno zatrjeval. Vendar pa tudi tožena stranka takšnih tožnikovih navedb ni substancirano prerekala, zato se slednje štejejo za dokazane, saj neprerekanih dejstev oz. trditev ni treba dokazovati in jih sodišče tudi posebej ne ugotavlja (214. člen ZPP). Izostanek izrecne tovrstne navedbe v obrazložitvi sodišča prve stopnje zato ni bistvena kršitev določb postopka, kot to skuša prikazati tožena stranka.

Pritožbeno sodišče je v posledici vsega navedenega na podlagi 1. odst. 351. čl. ZPP ter 5. alinee 358. čl. ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je odmerjeno odškodnino znižalo na znesek 5.500,00 EUR, kar predstavlja 5,6 povprečnih bruto plač v RS na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tako je celotna odmerjena odškodnina skladna z navedenimi kriteriji in umeščena v okvir odškodnin, prisojenih v primerljivih primerih. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo glede preostalega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno (2. odst. 350. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka, torej tako na prvi kot tudi na drugi stopnji. Tožnik je imel s tožbenim zahtevkom približno polovičen uspeh. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato je upravičena do delne povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov (165. čl. ZPP v zvezi s 154. in 155. čl. ZPP). Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) znaša 545,60 EUR (tar. št. 3210), k temu pa je potrebno prišteti pavšal za poštne storitve po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in 20 % DDV v višini 109,12 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožnika tako znašajo 674,72 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka glede na celokupni znesek prisojene odškodnine po pritožbenem sodišču, s pritožbo uspela v višini 34,52 %, zato ji mora tožnik v takšnem obsegu povrniti tudi njene utemeljeno priglašene stroške. Le ti v odmerjenem odstotku znašajo 232,91 EUR. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka, kot izhaja iz izreka te sodbe.