Jedro

Po določbi 1. odst. 38. člena KZ se denarna kazen izreka v dnevnih zneskih, če to ni mogoče pa tudi v določenem znesku. Če se denarna kazen izreče v dnevnih zneskih, lahko znaša najmanj 5, največ pa 360 dnevnih zneskov, za kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti, pa največ 1500 dnevnih zneskov. Po določbi 2. odst. 38. člena KZ pa število dnevnih zneskov denarne kazni določi sodišče, upoštevaje splošna pravila o odmeri kazni. Že iz dikcije te določbe je videti, da sodišče pač ne more biti vezano na sankcije, v konkretnem primeru denarno kazen predpisano v drugem zakonu, kar z drugo besedo pomeni, da lahko Okrajno sodišče izreče tudi nižjo kazen od tiste, ki je kot najvišja predpisana v Zakonu o varnosti cestnega prometa za določeno inkriminirano ravnanje, če bi bilo le to okvalificirano kot prekršek. Glede na navedeno se izkaže pritožba okrožne državne tožilke kot neutemeljena.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena z a v r n e .

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodno odločbo je Okrajno sodišče v Ajdovščini obdolženo P.Š. spoznalo za krivo, da je storila kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odst. 325. člena KZ. Na podlagi iste zakonske določbe je sodišče obtoženki izreklo petindvajset dnevnih zneskov to je 103.879,16 SIT denarne kazni, za katero je sklenilo, da jo je obdolženka dolžna plačati v roku dveh mesecev, sicer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska, to je 8.310,32 SIT, sodišče določilo en dan zapora. Po 1. odst. 95. člena ZKP je sodišče sklenilo, da je obdolženka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 185.664,50 SIT in na 57.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper to sodbo se zaradi odločbe o kazenski sankciji, tedaj pritožbenega razloga po 4. točki 370. člena v zvezi s 1. odst. 374. člena ZKP pritožuje okrožna državna tožilka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo Okrajnega sodišča v Ajdovščini spremeni tako, da obdolženki izreče denarno kazen v višini 200.000,00 SIT.

Pritožba okrožne državne tožilke ni utemeljena.

Za obravnavano kaznivo dejanje je v določbi 1. odst. 325. člena KZ predpisana denarna kazen ali kazen zapora do treh let. Sodišče prve stopnje je upoštevaje obdolženkino plačo v zadnjih treh mesecih, ki je znašala 373.965,00 SIT ter s to plačo povezan dnevni znesek in glede na olajševalne okoliščine, ki jih je po presoji prizivnega sodišča pravilno ugotovilo, obdolženki izreklo petindvajset dnevnih zneskov denarne kazni. V zvezi s to kaznijo pritožnica v svoji pritožbi izpostavlja, da je tako odmerjena kazen nevzdržna, saj naj bi sodišče izreklo kazen, ki je nižja od najvišje predpisane kazni, ki bi lahko bila izrečena za istovrstni prekršek, če bi seveda dejanje bilo kvalificirano kot prekršek. Samo to dejstvo, ki ga v svoji pritožbi navaja pritožnica pa ne more pripeljati do spremembe odločbe glede višine obdolženki izrečene denarne kazni, saj pritožnica v svoji pritožbi ne navaja niti ene dodatne obteževalne okoliščine, ki bi lahko pripeljala do izreka višje denarne kazni. Po določbi 1. odst. 38. člena KZ se denarna kazen izreka v dnevnih zneskih, če to ni mogoče pa tudi v določenem znesku. Če se denarna kazen izreče v dnevnih zneskih, lahko znaša najmanj 5, največ pa 360 dnevni zneskov, za kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti pa največ 1500 dnevnih zneskov. Po določbi 2. odst. 38. člena KZ pa število dnevnih zneskov denarne kazni določi sodišče, upoštevaje splošna pravila o odmeri kazni. Že iz dikcije te določbe je videti, da sodišče pač ne more biti vezano na sankcije, v konkretnem primeru denarno kazen predpisano v drugem zakonu, kar z drugo besedo pomeni, da lahko Okrajno sodišče izreče tudi nižjo kazen od tiste, ki je kot najvišja predpisana v Zakonu o varnosti cestnega prometa za določeno inkriminirano ravnanje, če bi bilo le to okvalificirano kot prekršek. Glede na navedeno se izkaže pritožba okrožne državne tožilke kot neutemeljena.

Preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nepravilnosti ni pokazal. Zaradi tega je bilo pritožbo okrožne državne tožilke na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Okrožna državna tožilka s pritožbo ni uspela, zato izrek o stroških pritožbenega postopka na podlagi 2. odst. 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.