Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških se zavrže, v preostalem delu pa se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe postopek ustavilo za znesek 90.000 SIT z zamudnimi obrestmi. S sodbo pa je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 4.214.400 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 19.1.2002 do 28.6.2003, od tedaj dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 531.188 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odškodnino znižalo za 1.000.000 (na 3.214.400 SIT), pravdne stroške pa za 238.980 SIT (na 292.208 SIT). V preostalem delu je pritožbo tožene stranke, v celoti pa pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Tožnici je še naložilo, da toženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka v znesku 43.989 SIT.

Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da odškodnino zviša za 3.000.000 SIT. Meni, da prisojena odškodnina ni pravična in bistveno odstopa od podobnih primerov v sodni praksi. Povzema mnenja izvedencev oftalmologa, otorinolaringologa, psihiatrinje in kirurga ter poudarja, da je tožnica pretrpela večplastne poškodbe s trajnimi hudimi posledicami, ki bodo zaznamovale celotno njeno življenje. Pri tem posebej izpostavlja izgubo voha, trajno okvaro očes v obliki dvojnega vida v določenem položaju oči in postkomocijski sindrom. Meni, da bi bilo treba zato odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišati za 2.800.000 SIT, odškodnino za strah pa za 200.000 SIT. Napačna je tudi odločitev o teku zamudnih obresti. Če sta sodišči obresti znižali za temeljno obrestno mero, bi jih morali v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS prisoditi od 1.1.2002. Če pa sta zaradi zamude tožene stranke upoštevali »čiste obresti,« bi morali dosoditi zakonske zamudne obresti brez znižanja obrestne mere od 19.1.2002 do plačila. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera bi bilo smotrno, da sodišče obveže toženo stranko za plačilo stroškov za izvedence in sodno takso v celoti, odvetniške stroške pa po uspehu v postopku..

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP – UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007 in 45/2008) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper odločitev o stroških ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije: Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Stranke lahko vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških ni sklep, s katerim bi bil postopek končan (pravno mnenje občne seje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja 2/98 str. 4). V delu, s katerim izpodbija odločitev sodišča druge stopnje o stroških postopka, zato revizija ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zato zavrglo (četrti odstavek 384. člena v zvezi s 377. členom ZPP).

O neutemeljenosti revizije: Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je prestalo tudi pritožbeni preizkus. V obravnavani zadevi je revizijsko sodišče vezano na pred sodiščem prve stopnje ugotovljen obseg nepremoženjske škode, ki jo je tožnica utrpela v prometni nesreči. To pa pomeni, da se pri tožnici ugotovljene psihične težave v obliki psihoorganskega sindroma kažejo le v lažji obliki in le takšne so lahko podlaga določitvi odškodnine za njeno nepremoženjsko škodo. Revizijske trditve o obsežnejših psihičnih posledicah tožnice zato ne morejo biti upoštevne, medtem ko o drugih posledicah revizija povzema ugotovitve sodišč nižje stopnje, temelječe na podanih izvedenskih mnenjih.

V zvezi z grajo višine priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo revizija poudarja določene dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki bi po njenem mnenju opravičevale tožnico do višje odškodnine. Vendar pa vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči pri odmeri odškodnine primerno upoštevali obe temeljni načeli za odmero pravične denarne odškodnine, to je načelo idividualizacije in načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Sodišči sta tako pri določitvi višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevali na eni strani konkretne okoliščine primera, zlasti stopnjo bolečin in strahu in njihovo trajanje, na drugi strani pa pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 – 57/89), obenem pa upoštevali tudi 203. člen ZOR o bodoči tožničini škodi. V okviru posameznih oblik nepremoženjske škode sta pravilno upoštevali tudi vsa dejstva, ki jih izpostavlja revizija. Tako ugotovljene omejitve tožnice v njenih življenjskih aktivnostih (ki se kažejo v izgubi vonja, dvojnem vidu manjše stopnje in le lažjih psihičnih težavah) ne narekujejo višje odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ugotovljena stopnja in trajanje strahu pa tudi ne zahtevata posega v odškodnino, odmerjeno za to obliko nepremoženjske škode. Celovito upoštevanje vseh drugih konkretnih okoliščin primera in primerjava tožničine celotne nepremoženjske škode s podobnimi škodami in zanje oškodovancem prisojenimi odškodninami pa pokaže, da je prisojena odškodnina tudi ustrezno umeščena v širše družbene okvire, ki se izražajo v teh razmerjih.

Sodišči prve in druge stopnje pa sta tudi pravilno odločili o zamudnih obresti. Razumevanje načelnega pravnega mnenja, sprejetega na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 26.6.2002 (Pravna mnenja I/2002, stran 11), kot ga ponuja revizija, je napačno. S tedaj uveljavljenimi predpisi (Obligacijski zakonik, OZ – UPB1, Uradni list RS, št. 97/2007, in Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, ZPOMZO-A, Uradni list RS, št. 109/2001), ki so uvedli razločevanje med valorizacijskim delom obrestne mere zamudnih obresti, in tistim delom, ki ga predstavljajo prave zamudne obresti, s o bili dani pogoji za spremembo dotedanje sodne prakse glede začetka teka obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo. Datum 1.1.2002 je tako v načelnem pravnem mnenju določen kot datum uveljavitve OZ, ki tako spremembo sodne prakse omogoča in od katerega tečejo zamudne obresti, če zamuda ni nastala pozneje. V obravnavani zadevi je ugotovljeno, da je zamuda nastala pozneje, in sicer 19.1.2002 in zato tečejo zamudne obresti šele od tedaj dalje. V skladu z načelnim pravnim mnenjem tečejo zamudne obresti do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Valorizacijski del obrestne mere zamudnih obresti torej v času do izdaje sodbe(1) ni upoštevan, saj ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine zagotavlja že sojenje po cenah na dan izdaje sodne odločbe (drugi odstavek 189. člena ZOR).

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje pa je v izreku pravilno upoštevalo temeljno obrestno mero le do uveljavitve Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1, Uradni list RS, št. 56/2003). Ta zakon je namreč odpravil temeljno obrestno mero kot valorizacijski del obrestne mere zamudnih obresti.