Jedro

V obravnavanem primeru se je kasneje izkazalo, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan neupravičeno, zaradi česar po presoji sodišča v takem primeru dolžnik – tožnik ni tisti, ki bi moral plačati stroške davčne izvršbe.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934-97516/2018-14 z dne 24. 11. 2020 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) kot prvostopenjski davčni organ odločila, da se zahtevku davčnega zavezanca A. A., ..., davčna številka ..., za vračilo stroškov odvetnika in manipulativnih stroškov nastalih z izdajo sklepa, št. DT 4934-97516/2018-1 z dne 5. 7. 2018, ne ugodi (1. točka izreka). Davčnemu organu posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je FURS dne 20. 11. 2020 prejela vlogo davčnega zavezanca A. A. za plačilo stroškov odvetnika in manipulativnih stroškov v višini 3.200,00 EUR. V vlogi se davčni zavezanec sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-113/17-40 z dne 30. 9. 2020 in sklep FURS, št. 4934-97517/2018-11 z dne 6. 11. 2020, katerega je priložil vlogi. Po vpogledu v uradne evidence je FURS ugotovila, da je bil zavezancu v zadevi, št. DT 4934-97516/2018 izdan sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke, št. DT 4934-97516/2018-1 z dne 5. 7. 2018. FURS je ugotovila še, da zavezanec pritožbe zoper navedeni sklep ni vložil in je tako sklep postal dokončen dne 25. 7. 2018. Nadalje v obrazložitvi FURS pojasnjuje, da stroške postopka v davčnem postopku ureja 79. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da vsakega zavezanca za davek bremenijo stroški (kot so stroški za prihod, zamuda časa in izgubljen zaslužek), ki jih ima zaradi davčnega postopka. Stroški davčnega postopka kot so izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled pa gredo v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca oziroma v breme zavezanca, če se je postopek končal zanj neugodno. Glede na to, da zavezanec postopka davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke ni izpodbijal s pritožbo in priglasil stroškov, prav tako pa se postopek davčne izvršbe ni ustavil zaradi nepravilno vodenega postopka davčne izvršbe, ampak zaradi ustavitve davčne izvršbe po določbi 5. točke prvega odstavka 155. člena ZDavP-2, vlogi zavezanca za vračilo stroškov nastalih z izdajo sklepa št. DT 4934-97516/2018-1 z dne 5. 7. 2018 ni bilo moč ugoditi. Prav tako po določbi prvega odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Skladno z navedenim stranko bremenijo stroški davčnega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

3. Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju ministrstvo, tudi pritožbeni organ) je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. V svoji odločbi ugotavlja, da je pritožnik v pritožbi glede plačila stroškov odvetnika in manipulativnih stroškov smiselno podal takšne navedbe kot v vlogi za povrnitev stroškov, saj je zahtevo za povrnitev stroškov utemeljil z navedbami, da je Ustavno sodišče RS z odločbo, št. U-I-113/17-40 z dne 30. 9. 2020 odločilo, da se razveljavi četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2, ki predpisuje 70 odstotno davčno stopnjo od nenapovedanih dohodkov, če določa njihovo obdavčitev po stopnji, ki presega tisto, ki jo dokaže zavezanec za davek. Pritožnik izpostavlja, da je iz sklepov organa, št. DT 4934-97516/2018-10 z dne 11. 11. 2020, št. DT 4934-97516/2018-9 z dne 10. 11. 2020 in št. DT 4934-97517/2018-11 z dne 6. 11. 2020 razvidno, da so vsa dosedanja dejanja organa razveljavljena, zato organ poziva, da mu povrne stroške. Nadalje ministrstvo ugotavlja, da je FURS dne 5. 7. 2018 izdala sklep o davčni izvršbi, št. DT 4934-97516/2018-1, s katerim je zoper pritožnika opravila davčno izvršbo dolgovanega zneska obveznosti, ki na dan izdaje sklepa skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški izvršbe znaša 55.161,11 EUR. Pritožniku je bil sklep pravilno vročen dne 16. 7. 2018, pritožbe zoper naveden sklep pa ni vložil. Sklep o davčni izvršbi je tako postal pravnomočen. Dne 10. 11. 2020 je FURS izdala sklep, št. DT 4934-97516/2018-9, s katerim je postopek davčne izvršbe, začet s sklepom št. DT 4934-97516/2018-1 z dne 5. 7. 2018 delno ustavila iz razloga spremembe izvršilnega naslova ter vsa do tedaj opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe v tem delu razveljavila. Dne 11. 11. 2020 je FURS izdala še sklep, št. DT 4934-97516/2018-10, s katerim je postopek davčne izvršbe po zgoraj navedem sklepu v celoti ustavila iz razloga spremembe izvršilnega naslova in vsa do tedaj opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe razveljavila.

4. Po pregledu izpodbijane odločbe in predloženega upravnega spisa pritožbeni organ nadalje ugotavlja, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijano odločbo. Tudi po mnenju pritožbenega organa vloga pritožnika za vračilo stroškov odvetnika in manipulativnih stroškov nastalih po sklepu z dne 5. 7. 2018, ni utemeljena. Pritožnik namreč ni izkazal, da bi mu z izdajo sklepa št. DT 4934-97516/2018-1 z dne 5. 7. 2018 nastali stroški za odvetnika in manipulativni stroški. Ob tem še pritožniku pojasnjuje, da bi lahko tovrstne stroške priglasil v pritožbi zoper sam sklep o davčni izvršbi, vendar iz podatkov spisa zadeve izhaja, da pritožnik pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi, št. DT 4934-97516/2018-1 z dne 5. 7. 2018, ni vložil. Sklep o davčni izvršbi je postal tako dokončen in pravnomočen. V zvezi z navedbami pritožnika, da bi ga moral organ pred izdajo izpodbijane odločbe zaslišati, pritožbeni organ pojasnjuje, da je bila izpodbijana odločba o zavrnitvi zahteve za vračilo stroškov izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Za skrajšani ugotovitveni postopek ZUP v 2. točki prvega odstavka 144. člena določa, da lahko organ v takšnem postopku o zadevi odloči takoj, če se da stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Pritožbeni organ še dodaja, da pritožnik niti ne navaja, kaj naj bi se z njegovim zaslišanjem dokazovalo.

5. Tožnik se z navedeno odločitvijo drugostopenjskega organa ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da mu FURS v skladu s 146. členom ZUP pred izdajo izpodbijane odločbe ni omogočila, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo izpodbijane odločbe. Prav tako FURS pred izdajo izpodbijane odločbe ni ugotovila vseh dejstev in okoliščin pomembnih za odločitev v skladu z 138. členom ZUP. FURS tudi ni upoštevala, da mora davčni organ v skladu s 5. členom ZDavP-2 ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve ter da v skladu s 6. členom ZDavP-2 davčni organ pri izvrševanju svojih pooblastil in pri izrekanju ukrepov v razmerju do zavezanca za davek in drugih udeležencev postopka ne sme preseči tistega, kar je nujno potrebno za izpolnitev ciljev tega zakona. Izpostavlja, da ga FURS ni zaslišala v skladu z 9. členom ZUP, zato ni bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje. 154. člen ZUP namreč določa, da uradna oseba na predlog stranke razpiše ustno obravnavo, kadar je to koristno za razjasnitev stvari, vendar ustna obravnava ni bila izvedena. Tožnik še navaja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo, št. U-I-113/17-40 z dne 30. 9. 2020 odločilo, da se razveljavi četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2, ki predpisuje 70 odstotno davčno stopnjo od nenapovedanih dohodkov, če določa njihovo obdavčitev po stopnji, ki presega tisto, ki jo dokaže zavezanec za davek. Vsa dosedanja dejanja organa so bila razveljavljena, vendar so mu zaradi tega nastali visoki stroški ter zdravstvene težave. Ne glede na to, da se ni pritožil zoper odločbo o stroških, meni, da mu je organ stroške dolžan povrniti, glede na odločitev Ustavnega sodišča, da so vsa dejanja organa temeljila na nezakonitih temeljih in so bila razveljavljena. V zvezi z navedenim se sklicuje na 14., 23., 24., 25. in 33. člen Ustave RS ter na 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in na 1. člen Protokola h EKČP. Naslovnemu sodišču predlaga, da tožbi ugodi.

6. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Naslovnemu sodišču zato predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. V pripravljalni vlogi tožnik vztraja pri tožbenih navedbah in prereka vse navedbe toženke. Poudarja, da je izvedba neposredne ustne obravnave temelj poštenega postopka po ZUP. Izvršba brez sodbe sodišča je v nasprotju z ustavo in konvencijo. Glede na to, da Ustava RS v 2. členu določa, da je Republika Slovenija pravna država, so davčni postopki, ki so v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-113/17-40 z dne 30. 9. 2020, neutemeljeni in nezakoniti. Prav tako organ v postopku ni upošteval, da je prava neuka in nevešča oseba, kar mu ne sme biti v škodo in kar bi lahko uveljavljal le na neposredni ustni obravnavi, kjer bi ga organ moral poučiti o pravicah in dolžnostih.

8. Tožba je utemeljena.

9. Sodišče v obravnavani zadevi presoja zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe, št. DT 4934-97516/2018-14 z dne 24. 11. 2020, s katero je prvostopenjski organ odločil, da se zahtevku davčnega zavezanca za vračilo stroškov odvetnika in manipulativnih stroškov nastalih z izdajo sklepa, št. DT 4934-97516/2018-1 z dne 5. 7. 2018, ne ugodi.

10. Kot je razvidno iz podatkov v spisu je prvostopenjski organ dne 5. 7. 2018 izdal sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 4934-97516/2018-1, s katerim je zoper tožnika kot dolžnika opravil davčno izvršbo obveznosti, ki je znašala na dan 5. 7. 2018: glavnica 54.425,18 EUR, zamudne obresti 725,93 EUR ter stroški davčne izvršbe 10,00 EUR, vse skupaj 55.161,11 EUR. Zoper navedeni sklep o davčni izvršbi št. DT 4934-97516/2018-1 z dne 5. 7. 2018 tožnik ni vložil pritožbe. Dne 10. 11. 2020 je prvostopenjski organ izdal sklep, št. DT 4934-97516/2018-9 s katerim je postopek davčne izvršbe začet s sklepom, št. DT 4934-97516/2018-1 z dne 5. 7. 2018 delno ustavil iz razloga spremembe izvršilnega naslova ter vsa do tedaj opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe v tem delu razveljavil. Dne 11. 11. 2020 je prvostopenjski organ izdal še sklep, št. DT 4934-97516/2018-10 s katerim je postopek davčne izvršbe začet s sklepom, št. DT 4934-97516/2018-1 z dne 5. 7. 2018 v celoti ustavil iz razloga spremembe izvršilnega naslova in vsa do tedaj opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe razveljavil. Po tem, ko je prvostopenjski organ izdal navedena sklepa z dne 10. 11. 2020 in 11. 11. 2020, je dne 20. 11. 2020 prejel zahtevek tožnika za plačilo stroškov za odvetnika in manipulativnih stroškov v višini 3.200,00 EUR, nastalih z izdajo sklepa o davčni izvršbi, št. DT 4934-97516/2018-1 z dne 5. 7. 2018, kateremu pa prvostopenjski organ ni ugodil. 11. Res sicer je, na kar se sklicujeta tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ, da tožnik pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 4934-97516/2018-1 z dne 5. 7. 2018 ni vložil in da tudi ni izkazal, da bi mu z izdajo sklepa o davčni izvršbi nastali stroški za odvetnika, vendar pa v obravnavanem primeru ni mogoče spregledati dejstva, da je prvostopenjski organ postopek davčne izvršbe začet s sklepom, št. DT 4934-97516/2018-1 z dne 5. 7. 2018 najprej delno ustavil iz razloga spremembe izvršilnega naslova ter vsa do tedaj opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe v tem delu razveljavil, nato pa je postopek davčne izvršbe v celoti ustavil iz razloga spremembe izvršilnega naslova in vsa do tedaj opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe razveljavil. Sodišče zato glede navedb tožnika, da mu je davčni organ dolžan povrniti stroške postopka, ne glede na to, da ni vložil pritožbe zoper sklep o izvršbi, saj je Ustavno sodišče RS odločilo, da so vsa dejanja davčnega organa temeljila na nezakonitih temeljih, pojasnjuje, da sta bila izvršilna naslova, ki sta bila podlaga za opravo davčne izvršbe, odločba, št. DT 499-21-105/2016-6 z dne 18. 10. 2016 ter odločba, št. DT 499-21-105/2016-6 z dne 18. 10. 2016 v času izdaje sklepa o izvršbi z dne 5. 7. 2018 veljavna, zato je bila tudi izdaja sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva pravilna in zakonita. Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa se namreč presoja po času in po stanju izdaje omenjenega sklepa, ne pa z upoštevanjem morebitnih spremenjenih okoliščin, ki nastajajo po njegovi izdaji. Kolikor pa do takšnih spremenjenih okoliščin pride, pa lahko na podlagi 155. člena ZDavP-2 davčni organ prve stopnje po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, tudi iz razloga, če je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov, ali je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti (5. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2)1. V obravnavanem primeru je bil sklep o davčni izvršbi v času izdaje upravičen, kasneje, kot je že bilo obrazloženo pa je prvostopenjski organ najprej dne 10. 11. 2020 izdal sklep, št. DT 4934-97516/2018-9 s katerim je postopek davčne izvršbe začet s sklepom, št. DT 4934-97516/2018-1 z dne 5. 7. 2018 delno ustavil iz razloga spremembe izvršilnega naslova ter vsa do tedaj opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe v tem delu razveljavil ter nato še dne 11. 11. 2020 izdal sklep, št. DT 4934-97516/2018-10 s katerim je postopek davčne izvršbe začet s sklepom, št. DT 4934-97516/2018-1 z dne 5. 7. 2018 v celoti ustavil iz razloga spremembe izvršilnega naslova in vsa do tedaj opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe razveljavil. 12. Iz prvega odstavka 152. člena ZDavP-2 izhaja, da dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe. Iz drugega odstavka 152. člena ZDavP-2 pa izhaja, da ne glede na prvi odstavek tega člena stroške davčne izvršbe, za katero se dokaže, da ni bila upravičena, plača davčni organ, ki je izdal sklep o izvršbi. V tem primeru povrne davčni organ dolžniku stroške davčne izvršbe v 30 dneh od dneva, ko je ugotovil, da izvršba ni bila upravičena.

13. Tožnik je v zahtevku naslovljenem na prvostopenjski organ zahteval vračilo stroškov za odvetnika in manipulativnih stroškov nastalih z izdajo sklepa, št. DT 4934-97516/2018-1 z dne 5. 7. 2018. Tako iz podatkov v spisu kot iz navedb tožnika v tožbi in pripravljalni vlogi kot iz navedb toženke v odgovoru na tožbo izhaja, da tožnik zoper navedeni sklep o davčni izvršbi, št. DT 4934-97516/2018-1 z dne 5. 7. 2018 ni vložil pritožbe, zato je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je zahtevo tožnika za vračilo stroškov za odvetnika zavrnil kot neutemeljeno, saj tožnik pritožbe zoper navedeni sklep o davčni izvršbi namreč ni vložil in torej tožniku stroški pritožbe niso nastali kakor tudi ni izkazal stroškov odvetnika nastalih po izdaji sklepa o izvršbi, št. DT 4934-97516/2018-1 z dne 5. 7. 2018. Vendar pa upoštevaje zgoraj citirana zakonska določila in konkretne okoliščine obravnavanega primera, bi moral davčni organ stroške davčne izvršbe, kamor v konkretnem primeru spadajo stroški izdaje sklepa o izvršbi, št. DT 4934-97516/2018-1 z dne 5. 7. 2018 v višini 10,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 30 dni od dneva, ko je davčni organ ugotovil, da izvršba ni bila upravičena do plačila, povrniti tožniku. V obravnavanem primeru se je namreč kasneje izkazalo, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan neupravičeno, zaradi česar po presoji sodišča v takem primeru dolžnik – tožnik ni tisti, ki bi moral plačati stroške davčne izvršbe.

14. Upoštevajoč vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in izpodbijani akt odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je sodišče zadevo vrnilo v ponoven postopek prvostopenjskemu organu, pri čemer bo moral upoštevati stališča sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

15. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Enako tudi UPRS sodba I U 1738/2018-10 z dne 19. 5. 2020.