Jedro

Za program reševanja trajno presežnih delavcev je irelevantno, ali je sprejet kot samostojni pravni akt, ali pa je sestavni del drugega dokumenta (sanacijskega programa), če sta njegova vsebina in način sprejemanja skladna s predpisi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice, naj sodišče razveljavi odločbo št. I/2-cm-1996 z dne 10.9.1996 in odločbo z dne 16.10.1996 ter naloži toženi stranki, da je dolžna razporediti tožnico na ustrezno delovno mesto in ji izplačati razliko v plači od oktobra do decembra 1996 ter za januar in februar 1997 v zneskih navedenih v izreku, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, ter plačati prispevke in davke. Zavrnjen je bil tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 1.3.1997 dalje do razporeditve na drugo delovno mesto izplačevati razliko v plači med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu administrator v planski službi (1. točka izreka). Obenem je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki razliko v plači v znesku 6.899,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.11. 1996 do plačila ter na ta znesek plačati prispevke in davke, vse v 8 dneh pod izvršbo (2. točka izreka), ter sklenilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oz. spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da tožena stranka ni z ničemer izkazala, da je ugotavljala tehnološke presežke delavcev po programu in postopku iz 35. in 36.a člena ZDR. Kljub zahtevi tožnice ustrezne listine niso bile predložene. Tožena stranka je med postopkom trdila, da programa reševanja presežnih delavcev nima in da le ta ni potreben, šele po 18.3.1997 je v enem izvodu dostavila sodišču listine, ki naj bi urejale reševanje presežnih delavcev, s tem pa je postopek namenoma zavlačevala. Sodišče bi moralo toženi stranki naložiti povračilo vseh stroškov postopka, saj jih je povzročila po svoji krivdi s tem, da sodišču ni dostavila listin. Tožnica vztraja na stališču, da bi moral biti program reševanja viškov samostojni akt, ki bi bil na vpogled tudi delavcem in meni, da program tožene stranke ni skladen z določbo 35. člena ZDR, tožena stranka pa tudi z ničemer ni izkazala, da je pri opredelitvi tožnice kot trajno nepotrebne delavke upoštevala 36.a in 36.b člen ZDR.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da je sodišču dostavila vse zahtevane listine in akte in ni nikoli trdila, da programa nepotrebnih delavcev nima. Dejstvo pa je, da v primeru tožnice ne pride v poštev uporaba kriterijev za ugotavljanje trajno nepotrebnih delavcev, ker je bilo delovno mesto, na katerem sta delali le dve delavki, ukinjeno, obe pa sta postali trajno nepotrebni. Sprejeta je bila odločitev, da obema delavkama delovno razmerje ne preneha, če podata soglasje k razporeditvi na delovno mesto proizvodnega delavca, sicer pa začne teči 6 mesečni odpovedni rok. S tem, ko se je tožnica 1.10.1996 zglasila na delovnem mestu, je izrazila soglasje za nadaljevanje dela. Tožena stranka ni zavlačevala postopka, tožeča stranka pa je na dveh obravnavah zahtevala dodatne izračune plače in listine, ki niso v neposredni zvezi z ugotavljanjem trajno nepotrebnih delavcev, tako da je postopek tekel dalj časa iz razlogov na strani tožnice same. Zato tožena stranka ne pristaja na kritje vseh stroškov postopka. Tožena stranka nadalje poudarja, da je bil program reševanja trajnih presežkov izdelan v skladu z veljavno zakonodajo, na zahtevo sindikata družbe pa je bil opredeljen kot poslovna tajnost, da bi se preprečil neutemeljen preplah med delavci, vsekakor pa je družba reševala trajno presežne delavce na način, ki je za delavce najmanj boleč in je delavcem v korist. Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna in ustrezno obrazložena. Z razlogi izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Neutemeljena je pritožba tožeče stranke, ki oporeka stališču prvostopenjskega sodišča glede zakonitosti odločb tožene stranke o določitvi tožnice kot trajno presežne delavke (na delovnem mestu administratorja v planski službi), s pravico do razporeditve na drugo delovno mesto proizvodne delavke z dne 10.9.1996 ter z dne 16.10.1996. Listine v spisu potrjujejo ugotovitev, da je tožena stranka pripravila ustrezen program reševanja trajno presežnih delavcev z dne 18.9.1995, ki ga je sprejel pristojni organ ob sodelovanju sindikata in sosveta. Vsebina programa ustreza zakonskim zahtevam (36.a, 36.b in drugi Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93), v postopku odločanja o programu in o reševanju delovnopravnega statusa trajno presežnih delavcev, med katere je bila zakonito (tj. zaradi ukinitve njenega delovnega mesta administratorja, na katerem sta bili dve izvajalki, ki sta obe postali presežni delavki) uvrščena tudi tožnica, pa ni bilo bistvenih kršitev, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Na zakonitost postopka ne more vplivati dejstvo, da je bil dokument "Prestrukturiranje družbe K. d.o.o.", katerega sestavni del je program razreševanja trajno presežnih delavcev, označen kot poslovna tajnost, saj so bili z njim - vsaj preko sindikalne organizacije, ki je v postopku sprejemanja programa sodelovala - delavci seznanjeni. Povsem nesprejemljivo pa je stališče pritožbe, da bi moral biti program sprejet kot samostojni akt, saj je oblika programa - samostojni pravni akt ali sestavni del drugega dokumenta - povsem nepomembna, če sta njegova vsebina in način sprejemanja skladna s predpisi.

Tudi odločitev o stroških je pravilna. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi bilo trajanje postopka posledica krivdnega ravnanja tožene stranke - naroki so se res prelagali zaradi pridobitve dodatnih listin, vendar pa tožnica tekom postopka niti ni uveljavljala separatnih stroškov (156. čl. ZPP), niti ni mogoče iz celotnega poteka postopka sklepati, da bi bila do njih upravičena. Če je tožena stranka tekom postopka spremenila svoje pravno stališče glede vprašanja, ali je program reševanja trajno presežnih delavcev v obravnavanem primeru potreben ali ne, in naknadno predložila listine, ki jih je zahtevalo sodišče, to še ne pomeni, da je postopek namenoma zavlačevala. Tožeča stranka v sporu ni uspela, zato je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno odločilo, da sama trpi svoje stroške postopka.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem pa ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 27/90), na katere je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi dolžno paziti po uradni dolžnosti. Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka).

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).