Jedro

Sodišče je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti poroštvene izjave, ker je ugotovilo, da so osebe, ki so podpisale poroštvene izjave, bile pooblaščene za to in ker je ugotovilo, da podpisnice poroštvene izjave niso bile zapeljane v zmoto in da kreditna pogodba, za katere zavarovanje je bilo dano poroštvo, ni nična. Regresni zahtevek poroka nastane šele, ko porok izpolni (plača) dolžnikovo obveznost. Odškodninski zahtevek je sodišče zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala elementov odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti poroštvene izjave z dne 31.8.1990 oziroma njeno razveljavitev in da ji tožene stranke plačajo 4.500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. S sklepom je razveljavilo izdano začasno odredbo in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Proti odločbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo, v kateri navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena ZPP.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se zahtevek na ugotovitev ničnosti poroštvene izjave in odškodninski zahtevek izključujeta.

Nesporno je ugotovljeno, da je soporok iz sporne poroštvene izjave K. poroštveno obveznost v celoti poravnal in tudi to, da je vložil tožbo zoper tožečo stranko na plačilo dela tega zneska. O tem je tudi izdana sodba. Sodbo pritožnica prilaga pritožbi. Zatrjuje, da je utrpela škodo v višini 5.328.198,00 SIT skupaj s stroški postopka.

Zmotno je tudi stališče sodišča, da bi tožeča stranka morala kaj plačati, da bi imela pravico zahtevati vrnitev. Po njenem mnenju ni uporabljiva določba 1013. člena ZOR, ker je bil ZOR sprejet v času, ko družb z omejeno odgovornostjo v zasebni lasti še ni bilo. Regresni zahtevek oziroma dajatveni del zahtevka je zoper drugotoženo stranko utemeljen, utemeljen pa je tudi odškodninski zahtevek zoper prvotoženo stranko ter tudi zoper tretjetoženca, ki bi moral tožeči stranki sporočiti, da je drugotožena stranka nelikvidna, pa tega namenoma ni storil. Če bi tretjetožena oziroma prvotožena stranka tožečo stranko pravočasno obvestili o stanju drugotožene stranke, bi tožeča stranka svojo terjatev zavarovala s hipoteko na trgovskem lokalu drugotožene stranke. Škoda bi bila tudi manjša, če bi porok obveznosti poravnal prostovoljno in ne na način, kot ga je izbrala prvotožena stranka. Tožeča stranka bi tudi lahko posegla po terjatvah drugotožene stranke, prevzela zaloge in opremo. Opustitev tretje in prvotožene stranke pa bo imela za posledico, da tožeča stranka ne bo poplačana. Sodišče je preuranjeno odločilo o tožbenem zahtevku, počakati bi moralo na izdajo pritožbi priložene sodbe. Podani so vsi elementi odškodninske odgovornosti prve in tretje tožene stranke.

Tudi sklep o začasni odredbi je nepravilen, ker lahko pride do situacije, da bo prvotožena stranka vnovčila akceptni nalog in bo tožeča stranka tako utrpela še dodatno škodo. Sodišče tudi ni zavzelo stališča o poroštveni pogodbi, pač pa je poroštveno izjavo smatralo za pogodbo. Odmera stroškov je napačna, ker ni upoštevano, da so se na glavnih obravnavah, razen na zadnjem naroku, obravnavala le procesna vprašanja.

Pritožba ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so pravilne. Pravilni in prepričljivi so tudi materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje.

V postopku na prvi stopnji tudi ni bilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, drugih kršitev ZPP pa tožeča stranka ni konkretno navedla. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje glede veljavnosti poroštvene izjave. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni zavzelo stališča glede pogodbe o poroštvu in tudi ni res, da je poroštveno izjavo smatralo za pogodbo o poroštvu.

Sodišče prve stopnje je iz vsebine poroštvene izjave pravilno sklepalo na obstoj pogodbe o poroštvu.

Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede zavrnitve dajatvenega zahtevka. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala potrebnih elementov za odškodninsko odgovornost prvotožene in tretjetožene stranke. Sodišče je pravilno zaključilo, da tožeča stranka odškodninsko podlago po določbah 1010. do 1012. člena ZOR zatrjuje le pavšalno in da takšno zatrjevanje ne zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku. Tožeča stranka v pritožbi sicer bolj konkretno navaja, kakšno zavarovanje in na katerih sredstvih drugotožene stranke bi dosegla, če bi bila pravočasno obveščena o tem, da drugotožena stranka ni plačala obveznosti po kreditni pogodbi. Četudi bi tožeča stranka do konca glavne obravnave podala takšne trditve, le to še ne bi zadoščalo za ugoditev tožbenemu zahtevku, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi morala tožeča stranka dokazovati in dokazati, da bi ta zavarovanja tudi uspela pridobiti.

Takih dokazov pa tožeča stranka ni predložila niti v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala potrebnih elementov odškodninske odgovornosti prve in tretje tožene stranke.

Pri odločanju o zahtevku proti drugotoženi stranki je sodišče ravnalo prav, ko je uporabilo določilo 1013. člena ZOR. Razlogi, ki jih v pritožbi navaja tožeča stranka, ne izključujejo uporabe te določbe.

Dejstvo, da je K. vložila tožbo proti tožeči stranki za plačilo zneska 5.328.198,00 SIT in pritožbi priložena sodba Temeljnega sodišča v x, v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje zato tudi ni bilo dolžno čakati na izid pravde med K. in tožečo stranko.

Tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pri odmeri stroškov je sodišče prve stopnje upoštevalo, da so se na treh narokih obravnavala le procesna vprašanja in je za zastopanje na teh narokih odmerilo tretjetoženi stranki nagrado po 2. točki 16. tarifne številke odvetniške tarife in ne po 1. točki te tarifne številke.

Utemeljena pa tudi ni pritožba proti sklepu, s katerim je bila začasna odredba razveljavljena in predlog zavrnjen. Z izpodbijano sodbo je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen, zato tudi ni pogojev za začasno odredbo. Pritožbeno zatrjevanje, da lahko pride do situacije, da bo prvotožena stranka vnovčila akceptni nalog, ki ga ima, ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o začasni odredbi. Če bo prvotožena stranka kljub temu, da je dobila dolžni znesek po kreditni pogodbi plačan od poroka K., še vnovčila akceptni nalog tožeče stranke, ni to stvar tega postopka. V tem postopku ni bil postavljen zahtevek, naj drugotožena stranka vrne akceptne naloge.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi stroške pritožbenega postopka (1. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).