Jedro

Če sodba sodišča prve stopnje glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, rezidenti zelo hudih posledic niso izkazali z zatrjevanjem izgube pravice do spornih zemljišč oziroma do odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo so revidenti po pooblaščenki dne 14. 9. 2009 vložili revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicujejo na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006). Navajajo, da sodba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, to je, da je določitev funkcionalnega zemljišča v primerih, ko gre za zemljišča, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, možna le v okviru postopka denacionalizacije. Navajajo tudi, da izpodbijana odločitev zanje pomeni dokončno izgubo pravice do vračila zemljišč v naravi kot tudi do kakršnekoli pravične odškodnine. Glede na velikost spornih zemljišč (preko 50 ha) izpodbijana odločitev pomeni konec pašništva in bistveno okrnitev prostorske kompleksnosti zemljišč oziroma namen njihove izrabe.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenti izpodbijajo z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njihovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7. 5. 2008, v zvezi z odločbo Upravne enote Kamnik z dne 29. 11. 2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo revidentov, ugodila pa pritožbi Občine Kamnik ter odpravila odločbo prvostopenjskega upravnega organa v delu, ki se nanaša na vrnitev zemljišč po ZPVAS, navedenih v 2. točki izreka odločbe tožena stranke.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, kar uveljavljajo revidenti, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča revizijske navedbe o zatrjevanem odstopu od sodne prakse v obravnavani zadevi niso utemeljene. Revidenti zatrjujejo odstop od sodne prakse glede stališča, da se določitev funkcionalnega zemljišča v primerih, ko gre za postopek vračanja zemljišč v postopku denacionalizacije, lahko izvede le v okviru postopka denacionalizacije (sodbi Vrhovnega sodišča I Up 690/2002 z dne 28. 10. 2004 in U 667/93 z dne 24. 5. 1995 ter sklep Ustavnega sodišča U-I-205/98 z dne 12. 11. 1998). V obravnavani zadevi pa gre za drugačno pravno in dejansko situacijo, saj je bilo, kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, v trenutku odločanja v postopku denacionalizacije o določitvi funkcionalnega zemljišča že pravnomočno odločeno. Odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na stališču, da je v okoliščinah, ko je o vprašanju, ki predstavlja predhodno pravno vprašanje, že izdana pravnomočna odločba, upravni organ vezan na takšno pravnomočno odločbo, po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja odstopa od zgoraj navedene sodne prakse, saj se ta lahko nanaša le na situacijo, ko o določitvi funkcionalnega zemljišča še ni odločeno.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni podan zatrjevani odstop od sodne prakse v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 88/2004 z dne 19. 5. 2004. Tožnica sicer navaja, da o pravnomočnosti določitve funkcionalnega zemljišča teče pravda, česar pa ne pojasni niti z ničemer ne izkaže. Kolikor pa s tem meri na postopek izpodbijanja pravnomočne odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča z izrednimi pravnimi sredstvi v upravnem postopku, pa je treba pojasniti, da gre v tem primeru za drugačno dejansko in pravno situacijo kot v navedenem judikatu. Stališče, da je treba denacionalizacijski postopek prekiniti, če o spornem delu denacionalizacijskega premoženja teče pravda, ki v denacionalizacijskem postopku predstavlja predhodno vprašanje, se namreč nanaša na situacijo, ko o predhodnem vprašanju še ni pravnomočno odločeno. Takšne situacije pa ni mogoče enačiti z obravnavano zadevo, saj je bilo v tej zadevi o predhodnem vprašanju že pravnomočno odločeno. Morebiti vložena izredna pravna sredstva pa na drugačno presojo sodišča ne morejo vplivati.

8. Glede na navedeno stališče, na katerem temelji izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, pa ni pravno pomembno zatrjevano odstopanje od stališča, ki ga je Vrhovno sodišče glede pravne narave vprašanja statusa zemljišč sprejelo s sklepom II Ips 612/2000 z dne z dne 1. 3. 2001. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v tem primeru ni izpolnjen niti v reviziji zatrjevani pogoj po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Pri denacionalizaciji in vračanju premoženja po ZPVAS gre za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, zato obstoja zelo hudih posledic revidenti niso izkazali s sklicevanjem na nepopravljivo izgubo pravice do spornih zemljišč niti do kakršnekoli odškodnine. Glede na navedeno naravo denacionalizacijskega zahtevka pa revidenti zelo hudih posledic tudi ne morejo izkazati s sklicevanjem na posledice, ki naj bi jih izpodbijana odločitev imela za obseg pašništva in s tem povezane posledice za revidente.

10. Glede na to, da revidenti niso izkazali nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.