Jedro

Obseg nepremoženjske škode, izvirajoče iz telesnih poškodb, je znan, ko je končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode (telesnih bolečin, zmanjšanje življenjskih aktivnosti ...), stanje oškodovanca pa je stabilizirano.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine zaradi zastaranja.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je tožeča stranka že v pripravljalni vlogi z dne 31.1.2007 kot odziv na očitek zastaranja pojasnila, da so bili kontrolni pregledi pri zdravniku potrebni tudi po 24.11.2000, kot tudi, da je šlo za preglede pri osebnem zdravniku. V podkrepitev navedb je predložila svoj ambulantni karton, iz katerega je razvidno, da so navedbe tožeče v tem delu utemeljene, ter da je tožnik v obdobju po pregledu z dne 24.11.2000 opravil še najmanj pet kontrolnih pregledov (dne 24.11.2000, 4.12.2000, 7.12.2000, 4.1.2001 in 25.1.2001). O pregledih so bili zaznani in zabeleženi izraziti klinični znaki poškodbe (oteklina, bolečnost, omejena gibljivost ...) in so bile predpisane nadaljnje terapije, katere je bilo potrebno intenzivno izvajati najmanj do 25.1.2001 in do takrat zdravstveno stanje pri tožniku ni bilo ne stabilizirano, niti predvidljivo. Pojem konca zdravljenja je potrebno interpretirati v strokovno medicinskem pomenu, kar pomeni, da je za opredelitev tega pojma potrebno strokovno znanje z medicinskega področja. Sodišče se je osredotočilo na presojo medicinskih vprašanj in ravnalo v nasprotju z 243. člena ZPP, po katerem je za razjasnitev potrebno izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke. Sodišče tudi ni sprejelo odločitve o vseh predlaganih dokazih in prezrlo dokazne predloge tožeče stranke. Sodišče se zmotno opira na sodno prakso Vrhovnega sodišča, saj sodbi, kateri citira, za predmetno zadevo nista referenčni. Izpodbijana odločba je obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka in je sama s seboj v nasprotju, saj je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedeno, da je bil tožnik v bolniškem staležu do 31.12.2000, hkrati pa, da naj bi se mu zdravljenje zaključilo že ob odstranitvi mavca 24.11.2000. Tožnik tedaj še ni imel možnosti ugotovitve obsega nematerialne škode, niso mu bile znane vse okoliščine, na podlagi katerih bi bilo moč ugotoviti obseg škode, saj se je škoda še vedno pojavljala, tožnik pa je trpel bolečine, izvajal je terapije in trpel strah za izid zdravljenja. Tožnik tudi navaja, da v času bolniškega staleža ni smel hoditi okoli z izjemo na zdravniške preglede in zato tudi ni bil zmožen. Zastaranje v smislu 1. odst. 336. člena do 360. člena OZ, zato niti niti ni moglo pričeti teči pred koncem bolniškega staleža. Pritožba je utemeljena.

Kot izhaja iz prvostopne sodbe, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je štelo, da je tožba tožnika očitno vložena po preteku 3-letnega zastaralnega roka. V konkretnem primeru je tako sporno, ali je pred vložitvijo tožbe potekel subjektivni zastaralni rok, in sicer zato, ker je sporno, kdaj je sploh pričel teči. Sodišče prve stopnje je štelo, da v obravnavanem primeru ne gre za poškodbo, ki bi bila kompleksna in glede izida zdravljenja negotova, da je bil dne 24.11.2000 dokončno znan celoten obseg škode in so se nadaljnji dogodki odvijali v skladu s pričakovanjem ob zadnji kontroli dne 24.11.2000 ter je bil zato tega dne oškodovancu znan obseg škode, zaradi česar mu je tega dne začel teči zastaralni rok. Takšni prvostopni dejanski zaključki pa so po oceni pritožbenega sodišča najmanj preuranjeni. Obseg nepremoženjske škode, izvirajoče iz telesnih poškodb je znan, ko je končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode (telesnih bolečin, zmanjšanje življenjskih aktivnosti ...), stanje oškodovanca pa je stabilizirano. Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ni ovrglo tožnikove trditve, niti ni izvajalo dokazov v zvezi s tem, da tožnikovo stanje še ni bilo dokončno (stabilizirano že 24.11.2000). Pritožba se pri tem sklicuje na pripravljalno vlogo, ki jo je tožnik podal 31.1.2007 in zatrjeval, da zdravstveno stanje še ni dokončno in prav tako ne zdravljenje, saj so potrebni še dodatni obiski pri zdravniku in v zvezi s tem je tožnik predlagal dokaze, saj sodišče ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, da bi lahko kvalificirano razsodilo brez pritegnitve izvedenca medicinske stroke ter zaslišanja tožnika samega. Tožnik je tako za svoje trditve ponudil dokaze, ki jih sodišče ni izvedlo, niti se do njih ni opredelilo, nenazadnje pa je v spisu tudi listinska dokumentacija, iz katere izhaja, da je bil tožnik v bolniškem staležu do 31.12.2000, kar je sodišče v razlogih svoje sodbe tudi upoštevalo. Sodišče prve stopnje sicer pravilno poudarja, da se določena stopnja skrbnosti zahteva tudi od oškodovanca samega, vendar je pri presoji potrebne skrbnosti treba upoštevati, da je namen določitve subjektivnega roka varovati interese oškodovanca, ne pa omogočiti hitrejše zastaranje odškodninskih terjatev. Sodišče prve stopnje je tako glede vprašanja, kdaj je pričel teči subjektivni zastaralni rok zmotno uporabilo določbo 1. odst. 352. člena OZ, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pa so v zvezi z zastaranjem terjatve dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje nepopolne in jih bo potrebno dopolniti. Sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).