Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj obstoja odškodninske obveznosti delodajalca in višine odškodnine.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj obstoja odškodninske obveznosti delodajalca in višine odškodnine.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je v ugodilo zahtevku tožnika za povrnitev odškodnine za nepremoženjsko škodo v zvezi z izvedbo prekrškovnega postopka v R Hrvaški. V okviru odločanja o denarni odškodnini zaradi razžalitve dobrega imena in časti je sodišče presodilo, da je bil tožnik osramočen in ponižan, saj je bil obravnavan kot navadni kriminalec in s tem, ko mu je bila na mejnem prehodu javno odvzeta prostost. Ob tem je sodišče upoštevalo tudi, da je tožnika prizadel članek o spornem škodnem dogodku. Zaradi razžalitve dobrega imena in časti mu je sodišče prisodilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode je sodišče upoštevalo, da je bil tožnik prepeljan v Krapino, kjer je bil zoper njega izveden prekrškovni postopek. Odvzem prostosti v tujini je bil za tožnika še toliko bolj stresen, ker ni vedel, koliko časa ga bodo pridržali. Zaradi okrnitve svobode mu je sodišče prisodilo odškodnino v višini 1.000,00 EUR. Po presoji sodišča je bila tožniku kršena tudi ustavna pravica do svobode gibanja, saj mu je bil izrečen varnostni ukrep izgona tujca iz R Hrvaške za obdobje šestih mesecev. To pomeni, da se ni mogel svobodno gibati v navedeno državo, zaradi česar je trpel občutne duševne bolečine. S tem ukrepom je bil tudi onemogočen pri morebitni zaposlitvi na območju te države. Iz naslova kršitve pravice do svobode gibanja je sodišče tožniku prisodilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

3. V predlogu za dopustitev revizije tožena stranka navaja, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoj prava preko sodne prakse. Navaja, da sta za rešitev zadeve bistveni vprašanji glede obstoja odškodninske obveznosti tožene stranke za nepremoženjsko škodo in glede višine odškodnine. Meni, da sam postopka o prekršku ne more predstavljati tako neobičajnih okoliščin, da bi povprečna odrasla oseba zaradi tega utrpela kakršnokoli nepremoženjsko škodo. Če je postopek voden na zakonit način, ne more pomeniti tako hudega posega v osebnostne pravice, da bi opravičeval denarno odškodnino. Iz sodbe VS RS II Ips 662/2000 z dne 30. 08. 2001 izhaja, da posameznik ne more zahtevati prepovedi posega ali odškodnine, dokler postopek poteka tako, kot je predvideno z zakonom, in nesorazmerno ne posega v katero od človekovih pravic. Če torej posameznik v istih okoliščinah ne more zahtevati povračila nematerialne škode od države, ni videti razloga, da bi lahko zahteval povračilo od delodajalca. Toženka tudi sicer opravlja dejavnost, pri kateri je običajno, da kdaj pride do kontrole s strani policije ali inšpekcijskih organov, zato sam postopek ni mogel pomeniti nesorazmernega posega v nobeno od tožnikovih pravic. Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da mu je nastala kakšna pravno relevantna škoda, za katero bi bil upravičen do odškodnine, sploh pa ne v prisojeni višini. Iz sodbe VS RS II Ips 220/99 z dne 22. 12. 1999 izhaja, da morajo biti duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena intenzivne, dolgotrajne in se morajo odražati v okolju, v katerem oškodovanec živi. Odvzem prostosti s strani organov pregona še ne predstavlja razžalitve dobrega imena in časti, vsaj ne takšne, ki bi opravičevala denarno odškodnino, poleg tega pa tožnik ni čutil škodljivih posledic v okolju, v katerem živi in dela. Prisojena odškodnina iz tega naslova je pretirana, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je bil postopek zoper tožnika zaključen v dobrih sedmih urah. Sodišči prve in druge stopnje sta tožniku nedopustno prisodili odškodnino za okrnitev svobode, saj sta sledili tožnikovim trditvam, s katerimi je zahtevek glede okrnitve svobode obrazložil pravzaprav s trditvami, ki se nanašajo na strah (tožnik je navajal, da je bil postopek stresen, ni mu bilo znano, kaj lahko pričakuje, prepuščen je bil samemu sebi). Sodišči sta prav tako prisodili občutno pretirano odškodnino zaradi omejitve svobode gibanja, saj tožnik ni z ničemer dokazal, da so mu v zvezi s tem sploh nastale kakšne duševne bolečine, niti ni navedel, da bi se imel namen gibati po Republiki Hrvaški in da je imel namen iskati zaposlitev na Hrvaškem. Tudi če je občutil kakšne duševne bolečine, njihovo trajanje in intenzivnost ne opravičujeta tako visokih odškodninskih zahtevkov. Ta odstop od sodne prakse tožena stranka dokazuje z odločitvijo v zadevi II Cp 2596/2011 z dne 28. 03. 2012, v kateri je bila tožniku za en dan neupravičenega odvzema prostosti odmerjena odškodnina v višini 20,34 EUR. Meni da so vsebinsko primerljive tudi sodbe VS RS II Ips 625/2008, II Ips 231/2010 in II Ips 329/2001. Da je sodna praksa višjih sodišč neenotna, dokazuje z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 721/2013 z dne 17. 10. 2013, v kateri je sodišče prisodilo tožnikovemu sodelavcu odškodnino zaradi razžalitve dobrega imena in časti v višini 800,00 EUR, odškodnino zaradi okrnitve svobode v višini 600,00 EUR in odškodnino zaradi kršitve svobode gibanja v znesku 1.600,00 EUR. V identičnem primeru je tožnikov sodelavec vložil vsebinsko enako tožbo, s katero je iz popolnoma istih razlogov zahteval isto višino odškodnine; zato ni videti razumnega razloga, da se prisojeni odškodnini po višini razlikujeta za kar 40 odstotkov.

4. Predlog je utemeljen.

5. Po presoji revizijskega sodišče gre za pravna vprašanja, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava (367.a člen ZPP). Zato je dopustilo revizijo, in sicer kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 367.c člena ZPP).