Jedro

Za plačilo vtoževanih stroškov upravljanja in povračilo obratovalnih stroškov, ki odpadejo na toženčevo stanovanje, je odgovoren toženec kot etažni lastnik stanovanja. Navedena materialnopravna presoja ima podlago v prvem odstavku 30. člena SZ-1, v skladu s katerim so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe. Le v primeru, če lastnik svoj posamezni del odda v najem in najemna pogodba ne določba drugače, je obveznost plačevanja obratovalnih stroškov najemnikova (četrti odstavek 24. člena SZ-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 8 dni plačati znesek 327,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od zapadlosti do plačila ter pravdne stroške v višini 161,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec (smiselno) zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni lastnik stanovanja, na katerega se nanašajo vtoževane terjatve, saj postopek za pridobitev stanovanja v njegovo last in posest še teče. O tem so dokazi na sodišču, a jih noče upoštevati. Sodišče že 15 let zavlačuje s postopkom In 1579/2005 za izročitev stanovanja, ki ga vodi toženec zoper dolžnico A. A. Omenjena je že leta 2004 zanj prejela kupnino, a v njem še vedno biva, stroškov in uporabnine pa ne plačuje. Vpis stanovanja v zemljiški knjigi ne predstavlja dejanskega lastništva, ker stanovanje tožencu še ni bilo izročeno v posest. Toženec nima dostopa do stanovanja, ga ne more oddajati, koristiti ali prodati, saj je obremenjeno s terjatvami, ki jih je ustvarilo sodišče, toženec pa zanje ne odgovarja. Terjatev med tožnico in tožencem ni nikoli nastala, saj toženec pri tožnici ni nič naročil, od nje ni nič prejel, prav tako med njima ni pogodbe ali dogovora. To dokazujejo tudi listine, ki jih je v postopku predložila tožnica. Toženec do izročitve stanovanja ne odgovarja za terjatve in bremena, ki odpadejo na stanovanje. Poplačilo vtoževane terjatve tudi ni mogoče, ker nima ne stanovanja ne drugega premoženja, invalidska pokojnina pa ne zadošča niti za preživetje. Zato v tej zadevi tudi ne gre za spor majhne vrednosti. Zaradi dejanj sodišča v postopku izročitve stanovanja se je finančno, nato pa tudi psihično zlomil ter posledično med vožnjo izgubil pozornost ter postal invalid. Kot invalid z nizko pokojnino ne zmore niti oddati pošte, kaj šele, da bi si lahko privoščil odvetnika, zaradi česar je idealna žrtev za tožnico in sodišče. Sodišče je najprej dolžno izbrisati vse terjatve, s katerimi je obremenjeno predmetno stanovanje, ter ga nato izročiti tožencu, potem pa se bo šele mogoče dogovarjati o njegovem plačevanju rednih obveznosti.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Spori majhne vrednosti so spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Merilo za opredelitev spora majhne vrednost je torej vrednost spora. V tej pravdni zadevi je predmet spora denarna terjatev za plačilo 327,71 EUR, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da gre za spor majhne vrednosti. Toženec v pritožbi sicer trdi, da ne gre za spor majhne vrednosti, ker nima sredstev za plačilo vtoževane terjatve, vendar pa dolžnikova (ne)zmožnost poplačila terjatve, glede na zgoraj pojasnjeno, nima nobenega vpliva na opredelitev spora majhne vrednosti.

6. Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi relativnih bistvenih kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP).

7. Tožnica v tem postopku kot upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu v ... zahteva od toženca kot lastnika stanovanja št. 10 v tej stavbi plačilo stroškov upravljanja in obratovanja, kot izhajajo iz predloženih razdelilnikov stroškov, za obdobje od junija 2017 do novembra 2017. 8. Smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba ima jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki si niso v nasprotju. Preizkus sodbe je zato mogoč.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja: - da je tožnica kot upravnik sklenila pogodbo o opravljanju upravniških storitev s potrebno večino etažnih lastnikov navedene večstanovanjske stavbe; - da je toženec etažni lastnik stanovanja v navedeni večstanovanjski stavbi; - da je tožnica storitve upravljanja v vtoževanem obdobju za stavbo kot celoto izvršila, stroške obratovanja, ki odpadejo na toženčevo stanovanje, pa plačala iz svojega računa; - da toženec vtoževanih stroškov upravljanja in obratovanja po razdelilnikih ni plačal; - da toženec predmetnega stanovanja nima v posesti; - da stanovanje brez veljavne najemne pogodbe zaseda A. A., zoper katero je toženec sprožil izvršilni postopek za izročitev stanovanja.

10. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je za plačilo vtoževanih stroškov upravljanja in povračilo obratovalnih stroškov, ki odpadejo na toženčevo stanovanje, odgovoren toženec kot etažni lastnik stanovanja. Navedena materialnopravna presoja ima podlago v prvem odstavku 30. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), v skladu s katerim so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe. Le v primeru, če lastnik svoj posamezni del odda v najem in najemna pogodba ne določba drugače, je obveznost plačevanja obratovalnih stroškov najemnikova (četrti odstavek 24. člena SZ-1). Tudi v tem primeru, za katerega v obravnavani zadevi sicer ne gre, saj A. A. po dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje ne biva v toženčevem stanovanju na podlagi veljavne najemne pogodbe, pa velja, da lastnik stanovanja odgovarja za obratovalne stroške najemnika subsidiarno (peti odstavek 24. člena SZ-1). Stališče toženca, da je dolžna stroške poravnati A. A., ki stanovanje zaseda brez podlage, ali država (sodišče), ki že 15 let vodi izvršilni postopek za izročitev stanovanja tožencu, je zato napačno.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da toženec ni lastnik stanovanja, ker izvršilni postopek za izročitev stanovanja še ni dokončan oziroma ker toženec stanovanja nima v posesti. Za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla (toženec zatrjuje sklenitev prodajne pogodbe) se v skladu s prvim odstavkom 49. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) zahteva vpis v zemljiško knjigo, kar je v tem primeru po dejanski ugotovitvi izpodbijane sodbe izpolnjeno. Dejstvo, da toženec zaradi zatrjevanih (nezakonitih) ravnanj prejšnje lastnice stanovanja A. A. in izvršilnega sodišča (države), stanovanja nima v posesti, nima nikakršnega vpliva na obstoj toženčeve lastninske pravice na stanovanju in na obstoj njegovih obveznosti, ki ga bremenijo kot lastnika stanovanja. Morebitni povračilni ali odškodninski zahtevki bi lahko bili predmet drugih postopkov, medtem ko v tem postopku zaradi plačila stroškov upravljanja in obratovanja, ki se vodi na podlagi tožbe tožnice, ki ni odgovorna za stisko, v kateri se je znašel toženec, slednji ne more uspeti z ugovorom, da stanovanja ne more ne oddajati ne koristiti ne prodati.

12. Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica opravlja upravniške storitve na podlagi veljavno sklenjene pogodbe o opravljanju upravniških storitev, toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru, da s tožnico ni sklenil nobene pogodbe ali dogovora. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, namreč pogodba o upravljanju, ki jo z upravnikom sklene potrebna večina etažnih lastnikov, učinkuje tudi proti etažnim lastnikom, ki je niso podpisali oziroma so glasovali proti imenovanju pooblaščencev za sklenitev, in proti vsem pravnim naslednikom etažnih lastnikov (četrti odstavek 53. člena SZ-1).

13. Ker je sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz predhodne obrazložitve, obravnavalo vse ugovore (in dokaze) toženca v zvezi z lastništvom stanovanja, izvršilnim postopkom za izročitev stanovanja ter (ne)obstojem njegovega (pogodbenega) razmerja s tožnico, pri katerih vztraja tudi v pritožbi, ter jih z materialnopravno pravilnimi in popolnimi razlogi zavrnilo kot neutemeljene, nista v tej zvezi podani niti smiselno uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti zmotna uporaba materialnega prava.

14. Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pravdni stranki nista priglasili.