Jedro

V tem sporu je bilo treba primerjati tožničine obveznosti z obveznostmi predavateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa, ter tako preveriti, ali je bila tožnica, ki je kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravila 360 ur NPO kot višja predavateljica (in druge obveznosti), v enakem položaju kot predavatelji, ki so na 30-tedenskih študijskih programih opravili 270 ur NPO kot višji predavatelji (in druge obveznosti). Tožnica je bila lahko s temi predavatelji v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, 9.703,51 EUR.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici za obdobje od januarja 2005 do vključno avgusta 2010 obračuna prikrajšanje pri bruto plači v višini 34.002,55 EUR in ji od tega bruto zneska izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje, zmanjšano za pripadajoč neto znesek prikrajšanja od bruto zneska 8.863,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe (II. točka izreka sodbe). Nadalje je toženki naložilo, da tožnici plača kapitalizirane zamudne obresti v višini 8.959,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje, zmanjšano za kapitalizirane zamudne obresti od mesečnih neto zneskov prikrajšanj pri plači, kot izhajajo iz izreka sodbe (III. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 8.613,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožnica se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je z zahtevkom v celoti uspela, zato je upravičena do povrnitve vseh stroškov postopka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo delnega umika tožbe, zato ni pravilno izračunalo uspeha strank. Sodišče prve stopnje nadalje ni upoštevalo že priznanih in plačanih stroškov po pravnomočni sodbi Pd 42/2017 v zvezi s sodbo Pdp 790/2017. Te stroške je toženka nedovoljeno pobotala z izplačanim prisojenim zneskom, kar prav tako ni bilo upoštevano. Nadalje navaja, da je odločitev napačna tudi zato, ker ji sodišče ni priznalo priglašene sodne takse, pri čemer odločitve o tem ni obrazložilo. Meni, da zadošča zahtevek za plačilo sodne takse po odmeri sodišča. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v stroškovnem delu spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku za povrnitev stroškov, podredno pa, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka v pritožbi prav tako uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču prve stopnje očita kršitev pravice do izjave in določb postopka, ker ji ni dodelilo ustreznega roka za seznanitev s tretjo pripravljalno vlogo tožnice v ponovljenem sojenju in roka za odgovor na to vlogo. Nasprotuje tako temelju kot višini ugodenega tožbenega zahtevka. Meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica neenakopravno obravnavana v primerjavi z drugimi predavatelji, ker naj bi morala za isto plačo opraviti več ur pedagoške obveznosti kot njeni kolegi, ki so izvajali 30-tedenski študijski program. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, v primerjavi s katerimi drugimi zaposlenimi naj bi bila tožnica neenakopravno obravnavana, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Meni, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem napačno prevalilo dokazno breme na toženko. Ker tožnica ni podala nobenih konkretiziranih navedb o domnevno neenaki obravnavi, dokazno breme ni moglo preiti na toženko, ki tudi sicer ne bi mogla dokazati negativnega dejstva. Tožnica pa tudi ni dokazala, zakaj naj bi bila neenako obravnavana v primerjavi z drugimi visokošolskimi učitelji, ki so delo opravljali v okviru 30-tedenskega študijskega programa. Meni, da je treba upoštevati, da Zakon o visokem šolstvu različno ureja obseg neposredne pedagoške obveznosti (NPO) za visokošolske učitelje in sodelavce z različnimi nazivi, zato ni mogoče govoriti o neenaki obravnavi. Pojasnjuje, da je imela fakulteta A., kjer je bila zaposlena tožnica, akreditiran študijski program za 40 ur tedensko. Ta program se je izvajal le na tej fakulteti. Posamezni študijski programi na različnih fakultetah pa med seboj niso primerljivi. Sodišču očita neupoštevanje narave akademskega dela. Gre za različne položaje, ki jih je dopustno različno urejati. Opredelitev študijskega programa pa ni z ničimer vplivala na obračun plač zaposlenim, saj se je plača obračunavala glede na tedensko in ne glede na letno obveznost, zato ni moglo priti do neenakega obravnavanja. Obračun plače tako ni odvisen od tega, ali predavatelj sodeluje pri izvajanju 30-tedenskega ali 40-tedenskega programa. V zvezi z višino tožbenega zahtevka pa sodišču prve stopnje očita, da je o tako kompleksnem pravnem vprašanju, kot je pravilnost izračuna višine zatrjevanega prikrajšanja, odločilo brez dokazov in le na podlagi zatrjevanj tožnice, ki jim je toženka izrecno in substancirano nasprotovala. Obračun višine morebitnega prikrajšanja je kompleksna in zahtevna računovodska operacija, za katero sodišče prve stopnje ni imelo strokovnega znanja. Pri obračunu bi bilo treba upoštevati zakonske in podzakonske predpise ter predpisane formule in metodologijo. Toženko namreč zavezujejo javni predpisi. Izpodbijana sodba je v zvezi z višino zahtevka tudi neobrazložena, saj sodišče ni navedlo razlogov, zakaj naj bi bil izračun tožnice pravilen. Dodaja še, da bi bilo treba pri izračunu upoštevati tudi omejitve glede predpisane maksimalne dodatne pedagoške obveze. Če bi se upošteval tožničin način izračuna, bi imeli predavatelji višje plače kot profesorji, kar bi pomenilo kršitev načela enakosti. Do vseh navedenih ugovorov se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožnica in toženka v odgovoru na nasprotno pritožbo prerekata pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku za plačilo prikrajšanja pri plači oziroma plačilu iz naslova dejansko opravljenega večjega obsega ur dela. Tožnica je bila v vtoževanem obdobju pri toženki zaposlena kot višja predavateljica s polnim delovnim časom 40 ur tedensko. Imela je 40-tedensko pedagoško (letno) obveznost. Tožnica je zatrjevala neenakopravno obravnavo pri plači v primerjavi s tistimi višjimi predavatelji, ki so imeli 30-tedensko pedagoško obveznost (in so dobili enako plačo kot tožnica, ki je morala za to - enako plačo opraviti več ur neposredne pedagoške obveznosti - NPO), ter napačno preračunavanje opravljenih vaj, ki jih je toženka časovno prevrednotila na manj kot eno pedagoško uro, kar je vplivalo na končni obračun tožničine plače. 7. O tej zadevi pritožbeno sodišče odloča že tretjič. Nazadnje je s sodbo Pdp 790/2017 delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje Pd 42/2017 tako, da je toženki naložilo obračun prikrajšanja pri plačah v skupnem bruto znesku 8.863,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti od posameznih neto zneskov prikrajšanja pri plači za obdobje od julija 2006 do vključno februarja 2009, zaradi nezakonitega preračunavanja ur vaj v ure predavanj, zaradi katerega je bila tožnica prikrajšana pri plači; v ostalem (glede zahtevanega višjega plačila v primerjavi s tistimi predavatelji, ki so imeli 30-tedensko pedagoško obveznost) pa je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi preostalega tožbenega zahtevka. Ustavno sodišče RS je z odločbo Up-1409/18 razveljavilo navedeni sodbi pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in glede odločitve o stroških postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem se je Ustavno sodišče RS sklicevalo na obrazložitev odločbe Up-1181/18, ki je bila izdana v enakem ustavnopravnem primeru.

**O pritožbi toženke:**

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave in s tem kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in 22. člena Ustave RS, ker sodišče prve stopnje toženki na naroku za glavno obravnavo dne 10. 11. 2023 ni dodelilo roka, v katerem bi lahko odgovorila na tretjo pripravljalno vlogo tožnice v ponovljenem sojenju, ki ji je bila vročena na tem naroku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica v tretji pripravljalni vlogi ponovljenega sojenja ni navedla nič novega. V njej le ponavlja svoje navedbe in stališča iz prve in druge pripravljalne vloge ponovljenega sojenja. Slednji vlogi pa sta bili toženki vročeni že več kot pol leta pred narokom z dne 10. 11. 2023, zato je imela toženka več kot dovolj časa, da se opredeli do tožničinih trditev, ki jih ponavlja v sporni tretji pripravljalni vlogi. Kot izhaja iz zapisnika naroka z dne 10. 11. 2023, pa je bilo toženki tudi na naroku omogočeno, da prebere tretjo tožničino pripravljalno vlogo in se do nje opredeli.

9. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz že navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, ki jih je povzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022, izdanem v istovrstni zadevi. Ustavno sodišče RS je izhajalo iz vprašanja, ali je v skladu z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) stališče (pri katerem vztraja toženka v pritožbi), po katerem naj način izračuna plače v konkretnem primeru ne bi bil odvisen od trajanja programa, pri katerem je predavatelj sodeloval, temveč od njegove tedenske obveznosti, kot jo določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl.). Presodilo je, da ima stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano tudi s trajanjem študijskega programa, za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pojasnilo je, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljena enako, ne glede na trajanje študijskega programa, se tedenska obveznost v primeru 30-tedenskega študijskega programa izračunava za 30 tednov, v primeru 40-tedenskega študijskega programa pa za 40 tednov. Opredelitev NPO pa je povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Vsaka ura NPO implicira še določen obseg ur drugih potrebnih opravil (npr. posrednih pedagoških in raziskovalnih obveznosti, ki so potrebne za ohranjanje strokovne usposobljenosti na področju, in pripravo predavanj). Ker je predpisan obseg NPO vezan na določitev skupnega obsega obveznosti NPO za celotno študijsko leto, je upošteven tudi za tisto obdobje v študijskem letu, ko se študijski program ne izvaja. To pomeni, da je v primeru 30-tedenskih študijskih programov obseg obveznosti NPO upošteven tudi za preostalih 22 tednov, v primeru 40-tedenskih programov pa tudi za preostalih 12 tednov v posameznem letu. Predavatelji bi prejeli enako plačilo za enako delo le v primeru, če bi na tedenski ravni opravili ustrezen obseg obveznosti NPO, v tednih, ko se ta ne bi izvajal (in torej ne bi opravljali nobenih obveznosti NPO), pa bi bil obseg njihovih drugih obveznosti ustrezno večji. Poleg tega bi morali imeti predavatelji, ki predavajo v 30-tedenskih študijskih programih, upoštevno večji obseg drugih obveznosti kot predavatelji na 40-tedenskih študijskih programih.

10. Iz navedenega izhaja, da je bilo treba v tem sporu primerjati tožničine obveznosti z obveznostmi predavateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa, ter tako preveriti, ali je bila tožnica, ki je kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravila 360 ur NPO kot višja predavateljica (in druge obveznosti), v enakem položaju kot predavatelji, ki so na 30-tedenskih študijskih programih opravili 270 ur NPO kot višji predavatelji (in druge obveznosti). Tožnica je bila lahko s temi predavatelji v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice (tako VSRS v že omenjenem sklepu VIII Ips 24/2022).

11. Glede na navedena stališča Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS pritožba neutemeljeno vztraja na stališču, da obračun plače ni odvisen od tega, ali je predavatelj sodeloval pri izvajanju 30-tedenskega ali 40-tedenskega programa, ker se je plača obračunavala na tedenski ravni (za 40-urni tedenski čas). Kot rečeno, je opredelitev NPO povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Za ugotovitev pravilnosti obračuna plače je bila tako ključna primerjava vseh obveznosti tožnice med celotnim študijskim letom, ki je trajalo 52 tednov, z obveznostmi višjih predavateljev, ki so imeli skupno število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa.

12. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem je toženka le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30-tedenskih študijskih programih. Zato je sodišče prve stopnje te tožničine trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazno breme napačno prevalilo na toženko. Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja, ki je predaval v 30-tedenskem študijskem programu, in na tak način dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega, kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ni storila, pri čemer od nje ni bilo zahtevano dokazovanje negativnega dejstva, kot to trdi v pritožbi. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnico pri plačilu neenakopravno obravnavala, saj je morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji, ki so delo opravljali na 30-tedenskih študijskih programih.

13. V zvezi z gornjim zaključkom sodišča prve stopnje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o neobrazložitvi izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

14. Glede na že navedena jasna stališča Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS pa so za odločitev v tej zadevi nerelevantne pritožbene navedbe o naravi akademskega dela, neprimerljivosti študijskih programov na različnih fakultetah in različno urejenem obsegu NPO za visokošolske učitelje z različnimi nazivi.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino ugodenega tožbenega zahtevka. Ta temelji na obrazloženem tožničinem izračunu prikrajšanja pri plači, ki ga toženka, kljub pozivu sodišča prve stopnje, ni obrazloženo prerekala, niti ni predložila svojega izračuna niti ni predlagala izvedenca finančne stroke, zato je sodišče prve stopnje izračunu tožnice pravilno sledilo. Toženka je izračunu ugovarjala zgolj v smislu zmotnih že navedenih materialnopravnih stališč glede obsega tožničinih delovnih obveznosti, ne pa tudi v smislu samega računskega izračuna. Tudi v pritožbi toženka ne navede v čem konkretno naj bi bil izračun napačen. Zgolj na splošno navaja, da bi bilo treba pri njem upoštevati predpise, formule in metodologijo, ki jih niti konkretno ne navede. Ker toženka izvedenca finančne stroke sploh ni predlagala, so tudi iz tega razloga neutemeljeni pritožbeni očitki o neizvedbi tega dokaza.

16. Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo, zakaj je sledilo izračunu tožnice in zakaj ni sledilo ugovorom toženke iz njene vloge z dne 9. 3. 2023, zato je tudi glede višine zahtevka neutemeljen pritožbeni očitek o neobrazloženosti in postopkovni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo toženkin ugovor o predpisanih omejitvah glede maksimalne dodatne pedagoške obveze in zneskov za izplačilo pedagoške obveze. Tožnici je bilo namreč z izpodbijano sodbo dosojeno plačilo iz naslova dejansko opravljenega večjega obsega ur dela, ker so drugi visokošolski učitelji na istem delovnem mestu prejeli enako plačilo za manjši obseg istovrstnega dela. Tožnica je zato upravičena do ustreznega plačila za opravljeno delo, ne glede na predpisane omejitve glede določitve in izplačevanja dodatne pedagoške obveznosti (prim. 18. točko obrazložitve sklepa VSRS VIII Ips 145/2016, izdanega v istovrstni zadevi). Zato tudi ni relevanten toženkin ugovor, da bi tožnica lahko glede na njen izračun prejela višje plačilo od profesorjev.

**O pritožbi tožnice:**

17. Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno izračunalo uspeh strank v postopku. Tako je pri izračunu stroškov postopka zmotno upoštevalo, da je tožnica v postopku uspela le z 91,95 %. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno izhajalo iz višine tožbenega zahtevka v znesku 36.975,46 EUR. Tožnica je namreč s tožbo zahtevala tudi plačilo kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti v znesku 7.292,99 EUR, ki prav tako predstavljajo glavnico. Skupaj je torej tožnica s tožbo zahtevala plačilo glavnice v znesku 44.268,45 EUR. Tožnica je tekom postopka (s pripravljalno vlogo z dne 14. 4. 2017) tožbo delno umaknila in zahtevala (le) še plačilo skupnega zneska glavnice 42.962,48 EUR. V primeru delnega umika tožbe pa odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu (skladno z določili 154. člena ZPP). Tožnica tožbe sicer ni delno umaknila zaradi delne izpolnitve tožbenega zahtevka, vendar pa je tožbo umaknila le v sorazmerno majhnem delu zahtevka (za 1.305,97 EUR) in je tako (upoštevaje skupno dosojeni znesek glavnice 42.962,48 EUR) do delnega umika tožbe uspela s 97 % svojega zahtevka, toženka pa le s 3 %. Po delnem umiku tožbe pa je tožnica uspela s 100 % zahtevka. Upoštevaje vse navedeno je pritožbeno sodišče skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je tožnica upravičena do povračila vseh stroškov postopka, saj ni uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, v zvezi s katerim niso nastali posebni stroški. Sodišče prve stopnje je stroške tožnice odmerilo v znesku 9.703,51 EUR, ki mu je pritožbeno sodišče sledilo, saj ga pritožbi ne izpodbijata, oziroma se toženka neutemeljeno zavzema za njegovo povišanje še za strošek sodnih taks (kar je obrazloženo v nadaljevanju).

18. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo stroškov, priznanih po pravnomočni sodbi Pd 42/2017. Kot že rečeno, je bila ta sodba (tudi) v delu glede stroškov postopka razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1409/18. Pritožbene navedbe, da naj bi toženka nedovoljeno pobotala stroške po navedeni sodbi z v njej tožnici prisojenim zneskom, pa ne le, da predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), pač pa so tudi neizkazane in tudi sicer presegajo ta spor (prvi odstavek 2. člena ZPP).

19. Sodišče prve stopnje sicer res ni izrecno obrazložilo, zakaj tožnici ni priznalo stroška sodne takse, vendar pa zgolj zato odločitev o stroških še ni nezakonita, kot trdi pritožba, saj se za odločitev o stroških postopka zahteva nižji standard obrazložitve. Navedeno velja še toliko bolj, ker tožnica v stroškovniku sodne takse niti ni priglasila skladno z določilom drugega odstavka 163. člena ZPP, ki določa, da mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. V stroškovniku je namreč navedla le: "sodne takse po odmeri sodišča". Tožnica torej ni navedla za katere takse in v kolikšni višini zahteva povračilo. Tega ni navedla niti v pritožbi. Zato ji sodišče prve stopnje tega stroška utemeljeno ni priznalo.1

20. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremenilo tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki ga je (skupaj z v tej točki izreka prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) toženka dolžna povrniti tožnici, 9.703,51 EUR (peta alineja 358. člena ZPP).

21. V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženke kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

22. Tožnica je s pritožbo zoper odločitev o stroških postopka le delno uspela, toženka pa s pritožbo ni uspela, tožničin odgovor na toženkino pritožbo pa tudi ni pripomogel k lažji in hitrejši odločitvi o pritožbi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krijeta stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Prim. sodbo VSL II Cp 3362/2014, 12. točko obrazložitve.