Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je ustna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožniku je zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi priznalo primerno denarno povračilo v višini ene meseče plače in pri tem pravilno upoštevalo, da je tožnik brezposeln, da so njegove zaposlitvene možnosti glede na starost 57 let slabše ter da je bil pri toženi stranki zaposlen manj kot eno leto.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se IV. in VII. točka izreka sodbe razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki z dne 18. 1. 2014 nezakonita (I. točka izreka); da je delovno razmerje med pravdnima strankama trajalo do 24. 1. 2014, ko je prenehalo na podlagi te sodbe (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini ene plače po pogodbi o zaposlitvi v znesku 784,00 EUR bruto, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (razlika do 18.000,00 EUR) pa je zavrnilo (III. točka izreka); ugotovilo je, da je bila tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi v času od 17. 4. 2013 do 19. 11. 2013, kar ji je toženec dolžan priznati in ji za to obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v obvezna zavarovanja ter zanjo plačati davke in prispevke v roku 8 dni, pod izvršbo (IV. točka izreka); zaradi delnega umika tožbe glede priznanja pravic iz delovnega razmerja, prijave v obvezna zavarovanja in plačila ustreznih davkov in prispevkov v obdobju od 18. 1. 2014 do 24. 1. 2014, je postopek v tem delu ustavilo (V. točka izreka); pobotni ugovor tožene stranke je zavrnilo (VI. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka v znesku 482,45 EUR tako, da jih v roku 8 dni nakaže na TRR Delovnega sodišča v Kopru, št. ... (VII. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 383. do 341. člena ZPP in sicer posebej zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, zaradi kršitev določb 3., 5., 7., 8., 212., 213., 215., 217., 218., 285., 286., 286.a in 287. člena ZPP in kršitev 323. in 324. člena ZPP. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede razlogov, ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja dne 18. 11. 2013 in glede nastopa novega delovnega razmerja po sklenjeni in po tožniku podpisani pogodbi o zaposlitvi za določen čas od 20. 11. 2013 dalje, kakor tudi o tem, da je tožnik po prenehanju dela na črno toženi stranki predlagal, da mu je v interesu, od 20. 11. 2003 dalje skleniti pisno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, pri čemer je povedal, zakaj mu je prej plačilo na roke odgovarjalo. Sodišče prve stopnje je odločilo v nasprotju z določili 1., 2. in 3., odstavka 200. člena ZDR-1 (oziroma 1., 2., 3. in 4. odstavka 204. člena ZDR) in kršilo 5. člen, zlasti 4. odstavek 5. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC), ki določa, da mora „na črno zaposlena oseba kakorkoli med zaposlitvijo na črno pri pristojnih organih vložiti pritožbo zoper pravno osebo, podjetnika ali posameznika, zaradi zaposlitve na črno“. Zaradi navedenega je sodba materialnopravno zmotna in se v smislu 2. odstavka 14. točke 339. člena ZPP ne da preizkusiti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena je podana iz razloga, ker je glede odločilnih dejstev podano nasprotje v tem, kar se navaja v razlogih sodbe in v listinah ter predlaganih dokazih glede vsebine listin, ki se nanašajo na prenehanje tožnikovega dela na črno pri toženi stranki in posledično kršitev 4. odstavka 5. člena ZPDZC, kakor tudi 1., 2., in 3. odstavka 200. člena ZDR-1, saj je bil tožnik dolžan že med zaposlitvijo na črno v roku 8 dni pisno zahtevati odpravo kršitve pri delodajalcu in nato v 30 dneh zahtevati tudi sodno varstvo, kar pa ni storil. Tožnik je uveljavljal kršitve med zaposlitvijo na črno šele po poteku treh mesecev in pol. Tožnik bi moral podati pritožbo pri delovnem inšpektorju in v nadaljnjih 30 dneh zahtevati sodno varstvo, kar pomeni, da se je njegov rok za vložitev tožbe iztekel 27. 12. 2013, v kolikor pa bi šteli datum od 18. 11. 2013 pa se je rok iztekel 26. 12. 2013. Sodišče zmotno navaja, da ZPDZC ne določa prekluzivnih rokov za uveljavljanje sodnega varstva. To ne drži, saj 4. odstavek 5. člena ZPDZC določa prekluzivni rok za uveljavljanje pri-tožbe zoper pravno osebo, zaradi zaposlitve na črno, kadarkoli med zaposlitvijo na črno in ne kadarkoli po spremembi statusa, ko je že zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka uveljavlja kršitev po 1. odstavku 339. člena, v zvezi s 350. členom ZPP, zaradi prekoračitve zahtevka, kakor tudi kršitev razpravnega načela in kršitev pravice do izjave, ker iz spisa izhaja v pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2014 v točki VI, da je tožnik delal na črno od 17. 4. 2013 do 18. 11. 2013, sodišče pa vztraja pri tožbenem predlogu, ki ga je tožnik podal od 17. 4. 2013 do 19. 11. 2013. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in sicer ZPDZC in ZDR ter ZGD-1). Sodišče je zmotno uporabilo določila 118. člena ZDR-1, prav tako določila 4. odstavka 442. člena ZFPPIPP, ki določa, da v primeru izbrisa podjetnika in pravne osebe, delovno razmerje preneha ex lege in ne na podlagi sodne odločbe, odločilo je zgolj nesporno dejansko stanje, s katerim soglašata obe stranki, da je datum prenehanja 24. 1. 2014. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odmero stroškov upoštevajoč, da tožnik ni uspel v celoti s tožbenim zahtevkom, saj je izgubil za denarni znesek 18.000,00 EUR. Toženec je pomotoma tožnika odjavil že 18. 1. 2014, ker je tedaj vložil predlog za izbris iz AJPES-a, dejansko pa je bil izbris izveden šele 24. 1. 2014. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi kršitve 22. člena Ustave RS, ki določa, da iz pravice do izjave, ki je del pravice do enakega sodnega varstva pravic, ki jo zagotavlja Ustava RS izhaja, da ima sodišče dolžnost, da se s strankinimi navedbami seznani in se do njih opredeli in nanje odgovori. Tožnik je delal na črno. Sodišče bi moralo tožnika prijaviti zaradi suma kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. Kršena je tudi Ustava RS po 14., 23. in 25. členu in kršen tudi 13. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ji zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega varstva. Sodišče je po 1. in 3. točki pretežno zavrnilo plačilo denarnega zahtevka, po III. točki v višini 18.000,00 EUR in tožniku namesto tega priznalo 784,00 EUR bruto denarnega povračila, pri čemer je ugotovilo, da je bila odpoved nezakonita ter, da je tožniku delovno razmerje trajalo od 18. 1. 2014 do 24. 1. 2014, kakor tudi ugotovilo, da naj bi bil tožnik v delovnem razmerju od 17. 4. 2013 do 19. 11. 2013 (pravilno do 18. 11. 2013, glej VI. točko pripravljalne vloge tožnika z dne 10. 4. 2014). Odločitev sodišča je nezakonita, glede posameznih odločitev pa tudi preuranjena. Dejansko stanje glede izvršb ni bilo popolno ugotovljeno, pri čemer je toženec (pravilno: tožnik) „prosil“ in napeljal toženo stranko, da mu je ugodila, da dela na črno. Tožnik je bil v hudi finančni stiski in zato je želel dobivati denar na roke po 1.000,00 EUR. To pomeni, da je bilo toženi stranki vseeno, ali tožniku plačuje po 700,00 EUR na roke in razliko za prispevke. Za tožnika pa je znesek predstavljal veliko. Prav tako so potekajoče izvršbe odločilne za odločitev o glavni stvari. Sodišče ni opravilo poizvedb glede potekajočih se izvršb za tožnika. Sodišče se je zmotno postavilo na stališče, da naj bi rok za sodno uveljavljanje ugotovitve obstoja delovnega razmerja za tožnika tekel od 18. 1. 2014, namesto od 18. 11. 2013 oziroma 19. 11. 2013 oziroma celo v času ugotovljenega dela na črno in ne po prenehanju dela na črno. Šlo je za voljo tožnika, ki je bil celo prijavljen na Zavodu za zaposlovanje RS, vendar ni dobival nadomestila. Sodišče je v tožnikovo korist razlagalo določbo 5. člena ZPDZC in 200. člena ZDR-1 glede trenutka teka roka, od katerega bi tožnik moral uveljavljati sodno varstvo. Sodišče je zavrnilo tudi pobotni ugovor glede zneska 450,00 EUR, čemur tožena stranka ne ugovarja, vendar pa dejstvo, da ga tožnik ni prerekal, dokazuje, da je bil tožnik ves čas tisti, ki je imel finančno stisko oziroma jo je prikazoval, kot mu je to odgovarjalo, sklicujoč se na družinske težave, ko pa je njegova partnerica zanosila in je ugotovil, da kljub plači izvršba na njegove dohodke ne bo več možna, mu je odgovarjala sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Res so elementi delovnega razmerja določeni v 4. členu ZDR-1, čemur tožena stranka tudi ne oporeka. Vendar pa sodišče veže tudi datum sklenitve delovnega razmerja (11. člen ZDR-1) po pogodbi o zaposlitvi, ki je v konkretnem primeru začel teči od 20. 11. 2013, ko je tožnik pričel na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi ponovno delati pri toženi stranki. To pomeni, da je tožnik natančno vedel, kdaj mu je prenehala prejšnja pogodba, ker je tako hotel in kdaj je začela nova pogodba o zaposlitvi in od kdaj mu teče delovno razmerje po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, od 20. 11. 2013. Sodišče ni upoštevalo določbe 13. člena ZDR-1, ki nalaga uporabo splošnih pravil civilnega prava glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanjih pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je opozarjala na tožnikovo zlorabo in prevaro delodajalca (49. člen OZ). Sodišče se ni izreklo niti o tem, da so bili vsi delavci, ki so bili zaposleni pri toženi stranki, zaposleni na podlagi pogodbe o zaposlitvi, za njih so bili plačani vsi prispevki, samo tožnik za obdobje od aprila do 18. oziroma 19. 11. 2013 ni bil zaposlen uradno, ker je tako prosil sam. Gre za zavržno ravnanje tožnika, ki je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic in prepovedi povzročanja škode (5., 7. in 10. člen OZ). Tožnik ni uveljavljal sodnega varstva pravočasno glede na določbe ZPDZC. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem je pritožbeno sodišče ocenilo, da je sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava delno zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede razlogov, ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja dne 18. 11. 2013 in glede nastopa novega delovnega razmerja po sklenjeni in po tožniku podpisani pogodbi o zaposlitvi za določen čas od 20. 11. 2013 dalje, kakor tudi po tem, da je tožnik po prenehanju dela na črno toženi stranki predlagal, da mu je v interesu, od 20. 11. 2003 dalje skleniti pisno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, pri čemer je povedal, zakaj mu je prej plačilo na roke odgovarjalo. Navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih glede prenehanja delovnega razmerja. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ni podano nasprotje glede odločilnih dejstev, kar se navaja v razlogih sodbe in v listinah ter predlaganih dokazih glede vsebine listin, ki se nanašajo na prenehanje toženčevega dela (tožnikovega) na črno pri toženi stranki. Ob navedenem pa je sodišče glede obstoja delovnega razmerja delno nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Tožena stranka uveljavlja tudi kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s 350. členom ZPP, zaradi prekoračitve zahtevka, kakor tudi kršitev razpravnega načela in kršitev pravice do izjave, ker iz spisa v pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2014 v točki VI. izhaja, da je tožnik delal na črno od 17. 4. 2013 do 18. 11. 2013, sodišče pa vztraja pri tožbenem predlogu, ki ga je tožnik podal od 17. 4. 2013 do 19. 11. 2013. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz citirane pripravljalne vloge res izhaja, da tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja do 18. 11. 2013, vendar gre zgolj za navedbe, iz tožbe tožnika v 3. točki pa izrecno izhaja, da tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja od 17. 4. 2013 pa do 19. 11. 2013, torej ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika, tožene stranke in priče A. A., nekdanjega zaposlenega pri toženi stranki in tožnikovega sodelavca B. B., nekdanjega zaposlenega pri toženi stranki ter C. C., toženčeve partnerice ter nekdanje zaposlene pri toženi stranki in prokuristke, je sodišče ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika delno utemeljen. Sodišče je pravilno štelo, da ni utemeljen pritožbeni ugovor pasivne legitimacije, saj je bil toženec kot samostojni podjetnik izbrisan iz poslovnega registra in je prenehal opravljati svojo dejavnost 24. 1. 2014, pri čemer po določilih ZFPPIPP odgovarja fizična oseba - tožena stranka. Po določilih Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 65/2009 s sprem. - ZGD-1 - 7. člen) podjetnik odgovarja za dolgove z vsem svojim premoženjem, ob tem po izbrisu samostojnega podjetnika iz poslovnega registra Slovenije podjetnik kot fizična oseba odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem.

Ni podana kršitev 14. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 s sprem. - URS), ki ureja enakost pred zakonom in določa, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali kakršnokoli drugo osebno okoliščino. Tožena stranka ne pojasni, v čem bi sodišče neenako obravnavalo toženo stranko, pri čemer navede, da je sodišče kršilo ob tem tudi 5. člen ZPP ter pravico do spoštovanja načela kontradiktornosti in spoštovanja temeljnih jamstev poštenega postopka in enakega varstva pravic v dokaznem postopku. Dejstvo, da je sodišče odločilo v korist nasprotne stranke ne pomeni kršitve navedenega člena ZPP, prav tako tudi ne pomeni kršitve 23. člena URS, ki ureja pravico do sodnega varstva in določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, pri čemer mu lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom. Prav tako ni podana kršitev iz 25. člena URS, ki ureja pravico do sodnega varstva, saj je bila toženi stranki zagotovljena pravica do pritožbe proti odločitvi sodišča prve stopnje, pri čemer pritožbeno sodišče v predmetni zadevi odloča o pritožbi tožene stranke. Ni podana kršitev iz 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 s sprem - URS), ki določa, pravico do izjave, ki je del pravice do enakega sodnega varstva pravic, ki jo zagotavlja Ustava RS, pri čemer je imela tožena stranka možnost, da se s strankinimi navedbami seznani in se do njih opredeli in tudi nanje odgovori.

Sodišče je v svoji odločitvi pravilno navedlo, da Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Ur. l. RS, št. 12/2007 s sprem. - ZPDZC) ne določa prekluzivnega roka za uveljavljanje sodnega varstva, pač pa je podlaga za odločanje v predmetni zadevi Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki ureja sodno varstvo v 200. členu, pri čemer je tudi pravilno navedlo, da tožnik ni bil dolžan uveljavljati predhodno varstvo za odpravo kršitev od tožene stranke, to bi lahko sicer uveljavljal, ni bil pa dolžan, pri čemer je lahko uveljavljal sodno varstvo ob prenehanju (delovnega) razmerja in sicer po določilih 3. odstavka 200. člena ZDR-1, ki določa 30 dnevni rok za vložitev tožbe od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pravilno odločilo, da je ustna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pri čemer je toženec tožniku naknadno priznal delovno razmerje do 24. 1. 2014. Pravilno je sodišče tožniku zaradi razveze pogodbe priznalo primerno denarno povračilo po določilih 118. člena ZDR-1, ki sicer določa, da le-to znaša največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je tožniku priznalo 784,00 EUR, kar predstavlja eno mesečno plačo in pri tem pravilno upoštevalo, da je tožnik še vedno brezposeln in da so njegove zaposlitvene možnosti glede na starost 57 let slabše od povprečja ter da je bil pri toženi stranki manj kot eno leto.

Ob navedenem pritožba utemeljeno navaja, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2014 v točki VI. navedel, da je delal na črno od 17. 4. 2013 do 18. 11. 2013, sodišče pa v nasprotju s temi izjavami vztraja pri tožbenem predlogu, da je tožnik delal od 17. 4. 2013 do 19. 11. 2013, kar pomeni, da bi moral po 200. členu ZDR v roku 30 dni uveljavljati sodno varstvo, šteto od 19. 11. 2013 dalje, česar pa tožnik ni naredil. Do navedenih navedb se sodišče ni opredelilo, niti ni raziskalo, do kdaj je tožnik dejansko delal pri toženi stranki. Iz nekaterih navedb v vlogah namreč izhaja, da je delal do 18. 11. 2013, iz drugih pa, da je delal do 19. 11. 2013. Navedene ugotovitve so bistvenega pomena za odločitev sodišča glede pravočasnosti vložitve tožbe, saj iz predložene pogodbe o zaposlitvi (2. člen) izhaja, da je tožnik sklenil delovno razmerje od 20. 11. 2013 dalje. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku to razčistiti, posledično pa ugotoviti ali je tožnik uveljavljal pravočasno sodno varstvo, saj v primeru, v kolikor je delal le do 18. 11. 2013 je potrebno upoštevati kot rok za začetek teka roka ta datum, v primeru dela do 19. 11. 2013 pa upoštevati kot začetek teka roka za vložitev tožbe rok 18. 1. 2014, ko je dejansko tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje. Tridesetdnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe zaradi obstoja delovnega razmerja po 3. odstavku 200. člena ZDR-1 prične teči z dnem, ko je delavec dejansko zvedel za kršitev pravice. Ugotoviti je, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi št. ... z dnem 18. 11. 2013, pri čemer pa 2. člen pogodbe izrecno določa, da pogodbeni stranki sklepata delovno razmerje za določen čas in sicer od 20. 11. 2013 do 19. 11. 2014. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika v točki IV ugodilo in zadevo v tem delu razveljavilo in jo vrnilo v novo sojenje ter posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani nerazveljavljeni del sodbe.

Pritožbeno sodišče na ostale obširne pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da so za rešitev zadeve nerelevantni.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.