Jedro

V obravnavani zadevi ne gre za lastninjenje na podlagi ZLNDL, ampak je predmet vpisa nepremičnina, ki je v last Republike Slovenije prešla na podlagi tretjega odstavka 1. točke Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter 1. člena, prvega odstavka 6. člena in 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v skladu z načeli mednarodnega prava o nasledstvu držav glede državnega premoženja, vsebovanimi v 18. členu dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov iz leta 1983.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se dovoli vpis lastninske pravice na RS, ki začne učinkovati 29.12.2009.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče zavrnilo ugovor predlagatelja in potrdilo sklep zemljiškoknjižne referentke, s katerim je bil zavrnjen predlog za vpis lastninske pravice v korist Republike Slovenije na dveh stanovanjih. Iz razlogov sklepa izhaja, da je bila vknjižba predlagana na nepremičninah, kjer je bila še vedno vknjižena družbena lastnina in pravica uporabe za Občino. Gre za občino, ki se je razdelila na več občin, zato je na podlagi določbe 4. odstavka 5. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) izrecno določeno, da se vpis lahko dovoli samo na predlog in na podlagi sporazuma o razdelitvi premoženja. Pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja in o priznanju lastninske pravice ne more nadomestiti določbe 4. odstavka 5. člena ZLNDL. Občina, ki je sicer pogodbeno dovolila vknjižbo, ni lastnik te nepremičnine, ampak le imetnik pravice uporabe.

Zoper sklep predlagateljica pritožuje. Pri predmetnih nepremičninah ni vpisana pravica uporabe, temveč lastninska pravica za Občino, zato so bili izpolnjeni vsi pogoji za vpis. Predlagateljica je predlog vložila na podlagi pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja in priznanju lastninske pravice št. 1, sklenjene z Občino, evidence prevzetih stanovanj Vojno stanovanjskega fonda in v skladu s 3. odstavkom 1. točke Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, drugega člena Uredbe o zemljiškoknjižni izvedbi prenosa nepremičnin bivše SFRJ na Republiko Slovenijo in 113. člena Zakona o obrambi. Predlagateljica zato meni, da so izpolnjeni vsi pogoji za vpis v zemljiško knjigo.

Pritožba je utemeljena.

Ker je v obravnavani zadevi zemljiškoknjižno sodišče o vpisu odločilo pred 1. majem 2011, je bilo potrebno na podlagi drugega odstavka 91. člena in drugega odstavka 92. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) v tej zadevi uporabiti Zakon o zemljiški knjigi s pravili, ki so veljala pred spremembami (Uradni list RS, št. 58/03, 45/08 in 28/09).

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko se je oprlo na določbe ZLNDL. V obravnavani zadevi je predmet vpisa nepremičnina, ki je v last Republike Slovenije prešla na podlagi tretjega odstavka I. točke Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter 1. člena, prvega odstavka 6. člena in 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v skladu z načeli mednarodnega prava o nasledstvu držav glede državnega premoženja, vsebovanimi v 18. členu dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov iz leta 1983. Ne gre torej za lastninjenje na podlagi ZLNDL, zato tega zakona ni mogoče uporabiti pri odločanju o predmetnem zemljiškoknjižnem predlogu. Tudi sicer se 5. člen ZLNDL nanaša samo na primere, ko se pri nepremičnini, kjer je bila prej vpisana družbena lastnina in pravica uporabe za občino, vpisuje lastninska pravica za eno od njenih pravnih naslednic. Ker na predmetni nepremičnini Občina nikoli ni imela niti lastninske pravice niti pravice uporabe (ne glede na vpis v zemljiški knjigi), ta nepremičnina tudi ni mogla biti predmet sporazuma pravnih naslednic prejšnje občine o delitvi premoženja, zato je zahteva po priložitvi sporazuma prestroga. V opisani situaciji je stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče dovoliti vpisa, ker Občina ni vpisana kot lastnik, temveč le kot imetnik pravice uporabe, napačno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep spremenilo, tako da je dovolilo predlagani vpis, hkrati pa bo potrebno izvesti tudi izbris zaznambe zavrnitve predloga (4. točka tretjega odstavka 161. člena ZZK-1).