Up-463/02 - 8

22. 10. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 5. oktobra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 16/2000 z dne 31. 5. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo je bila zoper pritožnika zavrnjena obtožba zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve in odločeno, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP), potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun. Na podlagi navedene sodbe je sodišče izdalo sklep, s katerim je delno ugodilo predlogu pritožnikovega zagovornika za odmero nagrade in potrebnih izdatkov. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o priznanju nagrade in potrebnih izdatkov njegovemu zagovorniku.

2.Pritožnik navaja, da je sodišče z izpodbijano odločbo kršilo 29. člen Ustave. Vsebina pravice obdolženega, da se brani z zagovornikom, je po mnenju pritožnika tudi v tem, da si lahko obdolženi prosto izbere zagovornika med odvetniki v Republiki Sloveniji. Pri tem po mnenju pritožnika ta izbira v nobenem primeru ne more biti sankcionirana tako, da v primeru ustavitve kazenskega postopka ne bi bil upravičen do povračila objektivno potrebnih stroškov postopka iz proračuna, če bi izbral zagovornika iz drugega kraja in ne iz tistega, v katerem živi, oziroma tistega, v katerem je potekalo sojenje.

Nadalje navaja, da glede na določbo 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 61/97 in nasl. - v nadaljevanju Pravilnik) ni nobenega dvoma, da kilometrina, dnevnice in odsotnost iz pisarne pomenijo objektivno potrebne stroške kazenskega postopka.

3.Z izpodbijano določbo naj bi bil kršen tudi drugi odstavek 14. člen in 22. člen Ustave. Izpodbijana odločitev naj bi bila arbitrarna oziroma samovoljna, saj naj bi bila očitno napačna oziroma brez razumne pravne obrazložitve. Po mnenju pritožnika je Vrhovno sodišče, čeprav se je sklicevalo na 18. člen Pravilnika in Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 7/95 in nasl.), oprlo svojo odločitev na nezakonito in neenotno sodno prakso, pri čemer se je pavšalno sklicevalo na načelo pravičnosti. Obrazložitev izpodbijane sodbe naj bi bila pavšalna, abstraktna in splošna. Iz nje po navedbah pritožnika ne izhajajo razlogi, zaradi katerih mu niso bili priznani objektivno potrebni stroški izbranega zagovornika iz drugega kraja. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in njeno vrnitev Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

B.

4.Po določbi druge alineje 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku) mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno, da se brani sam ali z zagovornikom. Iz navedb v ustavni pritožbi in iz izpodbijanih sodnih odločb je razvidno, da je bila pritožniku v kazenskem postopku navedena pravica zagotovljena.

Pritožnik si je sam izbral zagovornika, njegova obramba pa je bila celo tako uspešna, da je bila obtožba zoper njega zavrnjena. Kasnejša odločitev sodišča o stroških postopka zato očitno ni mogla poseči v njegovo pravico do obrambe z zagovornikom.

5.Glede pritožnikovega očitka v zvezi s kršitvijo drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave pa je treba najprej pojasniti, da ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne presoja, ali je izpodbijana odločitev pravilna oziroma zakonita v smislu instančne presoje. Ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih osebe prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine.

6.Načelo enakosti pred zakonom, določeno v 14. členu Ustave, in še posebej specialna ustavna pravica iz 22. člena Ustave zagotavljata vsakomur enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem. Načelo enakosti zahteva od sodišča, da v enakih pravnih položajih odloči enako in v različnih različno. Ob povsem enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve. Pritožnik sicer zatrjuje, da je praksa pri odločanju o tovrstnih zadevah različna, vendar tega z ničimer ne utemelji, zato je treba njegov očitek zavrniti.

7.Pritožnik izpodbijanemu sklepu očita tudi samovoljnost in arbitrarnost (kar bi sicer lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave). Tudi v tem delu je treba njegovo ustavno pritožbo zavrniti. Izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati ne arbitrarnosti ne samovoljnosti, saj je obrazložena, obrazložitev sklepa pa temelji na določbah 7. točke prvega odstavka 92. člena in drugih relevantnih določbah ZKP, 18. člena Pravilnika, določbah Odvetniške tarife in sodni praksi. V obrazložitvi sodbe sodišče argumentirano pritrjuje presoji sodišča prve stopnje in zunajobravnavnega senata glede razmejitve med potrebnimi stroški obdolženca v zvezi z zagovornikom, ki se povrnejo iz proračuna in tistimi posebnimi stroški, ki so višji od povprečnih oz. običajnih in jih zato nosi pooblastitelj sam. Pri tem tudi samo poudari, da bi bilo mogoče v izjemnih primerih pooblastitelju priznati tudi stroške, ki so mu bili v obravnavanem primeru zavrnjeni, vendar za tak primer konkretno ne gre. Takšnemu stališču ni mogoče odreči razumne presoje.

8.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer