Jedro

Upravni akt, s katerim je odpadel temelj za prejeto dajatev od 19. 6. 2018 do 31. 7. 2018, je pravnomočen, saj toženec zoper njega ni uveljavljal rednega pravnega sredstva. 140. člen ZUTD sicer določa, da kadar je zavod po določbah tega zakona upravičen odpraviti odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila, lahko v istem postopku odloči tudi o vračilu neupravičeno izplačanih sredstev, vendar ni nujno, da je v nasprotju s to določbo, če o vračilu neupravičeno izplačanih sredstev ni odločeno v istem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 89,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2022 dalje do plačila v 15 dneh v izogib izvršbi. Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 177,16 EUR v roku 15 dni.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnik bi moral odločiti o njegovi vlogi za odpis dolga z odločbo, da bi lahko zoper njo uveljavil pravno sredstvo. Tožnik odločbe ni izdal, zato o odpisu dolga ni bilo odločeno. Glede na premoženjsko stanje bi toženec z odpisom uspel. Toženec je predložil, vse kar je bilo zahtevano. Sodišče se v postopku ni opredelilo do navedb v odgovoru na tožbo. Ni ugotavljalo, ali je tožnik sploh izdal odločbo o odpisu dolga, saj bi lahko šele potem vložil tožbo. Naslov A. je njegov stalni naslov, kamor prejema pošto. Tožbeni zahtevek tožnika je potrebno zavrniti kot preuranjenega, saj ni bila izdana dokončna odločba o zavrnitvi odpisa dolga. Prosi za oprostitev plačila sodne takse in stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih je toženec pavšalno zatrjeval. 5. Sodba nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ne gre za absolutno bistveno kršitev, če se sodišče ni opredelilo do navedb in izvajanj, ki za razsojo zadeve niso odločilna.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije je razvidno, da je bilo s pravnomočno odločbo tožnika z dne 17. 8. 2018 odločeno, da tožencu 18. 6. 2018 preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. S tem je od 19. 6. 2018 do 31. 7. 2018 odpadel temelj za prejemanje te dajatve. Posledično je toženec za to obdobje neupravičeno prejel znesek v skupni višini 89,66 EUR. Slednje potrjuje izpis preplačil, finančna kartica z dne 1. 6. 2022, zahtevek za vračilo preveč plačanih sredstev denarnega nadomestila z dne 20. 8. 2018 in opomin pred tožbo z dne 4. 1. 2019, kar je sodišče ugotovilo v 9. točki obrazložitve.

7. Ključno je, da je citirani upravni akt, s katerim je odpadel temelj za prejeto dajatev od 19. 6. 2018 do 31. 7. 2018, pravnomočen, saj toženec zoper njega ni uveljavljal rednega pravnega sredstva. 140. člen ZUTD sicer določa, da kadar je zavod po določbah tega zakona upravičen odpraviti odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila, lahko v istem postopku odloči tudi o vračilu neupravičeno izplačanih sredstev, vendar ni nujno, da je v nasprotju s to določbo, če o vračilu neupravičeno izplačanih sredstev ni odločeno v istem postopku. OZ v svojem 190. členu določa, da je tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla in je na ta način obogaten na škodo drugega, slednje dolžan vrniti. In kot pravilno ugotavlja sodišče v 8. točki obrazložitve, gre v tem sporu za verzijsko terjatev. Toženec je v relevantnem obdobju prejel nekaj, do česar ni bil upravičen, zato je dolžan to vrniti.1 Slednje je nesporno.

8. Pritožnik neutemeljeno vztraja, da bi moral tožnik predhodno odločiti o odpisu dolga. Glede na določilo 140. člena ZUTD gre za različna postopka. Toženec bi moral pri ustreznem organu podati zahtevo za odpis dolga.2 Upoštevajoč predloženi zahtevek za vračilo preveč plačanih sredstev denarnega nadomestila z 20. 8. 2018 in opomin pred tožbo s 4. 1. 2019, je tožnik izkazal, da je pred vložitvijo tožbe toženca pozval na vračilo neupravičeno izplačanih sredstev. Na izpodbijano odločitev ne more vplivati pavšalno zatrjevanje, da je toženec zahteval odpis dolga, za kar toženec ni predložil nobenega dokaza.

9. Določilo 142. člena ZUTD določa, da izvajalec ukrepov in dolžnik lahko skleneta dogovor o načinu in času vračila neupravičeno prejetega denarnega nadomestila.3 Odlog vračila se lahko dogovori za največ 6 mesecev, obročno vračanje pa največ v 24 obrokih. Predlog za odlog oziroma obročno vračilo dolžnik vloži pri izvajalcu ukrepa, ki lahko sprejme in pripravi dogovor o vrnitvi ali pa predlog zavrne. Zoper dogovor o vrnitvi oziroma zoper zavrnitev dolžnikovega predloga ni pritožbe.

10. Ker toženec ni izpodbijal terjatve po višini, je sodišče prve stopnje tožencu pravilno naložilo plačilo zneska 89,66 EUR na podlagi določb OZ, zaradi zamude pri plačilu pa naložilo še plačilo zakonskih zamudnih obresti od 15. 11. 2022 dalje.

11. Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Na podlagi odločbe z dne 17. 8. 2018 je tožencu z dnem 18. 6. 2018 prenehala pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo ter je tako odpadla podlaga za preveč izplačano nadomestilo v tem obdobju v višini 89,66 EUR. 2 Dolg v višini 89,66 EUR. 3 Pri sklenitvi dogovora se upoštevajo višina terjatve in višina dohodkov zavarovanca in njegov socialni položaj ter se omogoči vračilo dolga tako, da ni ogroženo preživljanje zavarovanca in njegovih družinskih članov.