Jedro

V sistemu varstva delavca pred nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi je pravilno razlikovati dve temeljni obliki sodnega varstva: reintegracijski zahtevek (vrnitev na delo), katerega cilj je nadaljevanje delovnega razmerja, kakor da nezakonitega prenehanja ne bi bilo, in sodna razveza pogodbe o zaposlitvi, ker delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, pri čemer je delavec upravičen do denarnega povračila. Prepoved sočasnega delovnega razmerja pri dveh delodajalcih preko polnega delovnega časa učinkuje na navedeni pravni možnosti različno. Če ni možno nadaljevati delovnega razmerja, sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi z dnem sklenitve novega delovnega razmerja pri drugem delodajalcu in prisodi denarno povračilo zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Če je delovno razmerje mogoče nadaljevati in je ugodeno reintegracijskemu zahtevku, kot v obravnavanem izvršilnem naslovu, pa je v obdobju zaposlitve pri drugem delodajalcu delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu, ki je povzročil nezakonito prenehanje, le prekinjeno in se lahko po prekinitvi nadaljuje.

Delavec ni dolžan pri prejšnjem delodajalcu nastopiti takoj, ko ga ta pozove na delo, če ima takrat nadomestno zaposlitev pri drugem delodajalcu. Prejšnji delodajalec mora upoštevati razumen rok, ki omogoči delavcu, da pred novim nastopom dela zaključi svoje obveznosti nadomestne zaposlitve (poda odpoved in preteče odpovedni rok). Iz tega izhaja, da druga zaposlitev ni ovira za poziv delavca na delo. Na samo obveznost reintegracije nima vpliva okoliščina, da delodajalec nima dela za delavca.

Načelo vestnosti in poštenja pri izpolnjevanju obveznosti od obeh strank zahteva, da si prizadevata tudi za interese nasprotne strani. Tako mora delavec delodajalcu pojasniti, kdaj in v kakšnem obsegu bi najhitreje lahko nastopil z delom glede na aktualno nadomestno zaposlitev, delodajalec pa si mora prizadevati, da poišče najboljšo možno rešitev za delavca glede na razpoložljivo delo in pojasni delavcu vse možnosti nadaljevanja delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje, razen v delu, ki se nanaša na delno razveljavitev sklepa o izvršbi in delno zavrnitev predloga za izvršbo, potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo ugovoru dolžnice in sklep o izvršbi spremenilo tako, da je dovolilo izvršbo v delu, ki se nanaša na vrnitev upnice na delo in določitev denarne kazni (prvi odstavek I. točke izreka), v presežku pa I. točko izreka pod a) sklepa o izvršbi razveljavilo in v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka), predlog dolžnice za odlog izvršbe zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Dolžnica v pravočasni pritožbi zoper zavrnilni del sklepa glede ugovora in predloga za odlog in odločitve o stroških v bistvenem navaja, da preprečuje izvršbo okoliščina zaposlitve upnice pri drugem delodajalcu in okoliščina, da izbirnih predmetov, ki so bili razpisani v šolskem letu 2015/2016, ni. Upnica je sicer prišla k dolžnici, a ni bila pripravljena delati v četrtek, kar ji je bilo ponujeno. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno oprlo le na izpovedbo upnice, ne da bi opravilo poizvedbe pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, kar je dolžnica predlagala na naroku. Upnica je tista, ki bi morala dokazati, da je dala odpoved pri drugem delodajalcu, s čimer bi šele odpadla ovira za reintegracijo. Meni, da je določitev 1.000 EUR denarne kazni previsoka in neobrazložena. Ne strinja se z izvršbo stroškov pravdnega postopka, saj je vložena revizija zoper izvršilni naslov. Sklep o izvršbi je neobrazložen glede naloženih izvršilnih stroškov. Graja tudi odločitev o zavrnitvi predloga za odlog. Ne strinja se s stališčem, da ni upoštevna škoda, ki nastane zaradi same izvršbe. Navaja tveganje, da od upnice, ki bo porabila izterjana denarna sredstva za preživljanje, ne bo mogel doseči povrnitve, ko bo odločeno o reviziji. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se celotna izvršba zavrne in predlogu za odlog izvršbe ugodi, podrejeno pa predlaga vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnica v odgovoru na pritožbo podaja strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izvršilno sodišče je vezano na izvršilni naslov (prvi odstavek 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), ki je v obravnavani zadevi pravnomočna sodba Delovnega sodišča v Mariboru Pd 56/2017 z dne 4. 10. 2017 spremenjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 906/2017 z dne 10. 1. 2018, iz katere izhaja dolžnost reintegracije upnice v delovni proces (vrnitev nazaj na delo). Čeprav do reintegracije ne pride že s samim pozivom delavca na delo, ampak šele z delavčevo dejansko vrnitvijo na delo,1 je ta bistvena obveznost delodajalca, ki se ji ne more ogniti s sklicevanjem na okoliščino, da je delavec zaposlen že pri drugem delodajalcu, niti z zatrjevanjem okoliščine, da za delavca nima na voljo dela.

6. V sistemu varstva delavca pred nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi je pravilno razlikovati dve temeljni obliki sodnega varstva: reintegracijski zahtevek (vrnitev na delo), katerega cilj je nadaljevanje delovnega razmerja, kakor da nezakonitega prenehanja ne bi bilo, in sodna razveza pogodbe o zaposlitvi, ker delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, pri čemer je delavec upravičen do denarnega povračila (118. člen Zakona o delovnih razmerjih - v nadaljevanju ZDR-1).2 Prepoved sočasnega delovnega razmerja pri dveh delodajalcih preko polnega delovnega časa učinkuje na navedeni pravni možnosti različno. Če ni možno nadaljevati delovnega razmerja, sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi z dnem sklenitve novega delovnega razmerja pri drugem delodajalcu in prisodi denarno povračilo zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Če je delovno razmerje mogoče nadaljevati in je ugodeno reintegracijskemu zahtevku, kot v obravnavanem izvršilnem naslovu, pa je v obdobju zaposlitve pri drugem delodajalcu delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu, ki je povzročil nezakonito prenehanje, le prekinjeno in se lahko po prekinitvi nadaljuje.3

7. Delavec ni dolžan pri prejšnjem delodajalcu nastopiti takoj, ko ga ta pozove na delo, če ima takrat nadomestno zaposlitev pri drugem delodajalcu. Prejšnji delodajalec mora upoštevati razumen rok, ki omogoči delavcu, da pred novim nastopom dela zaključi svoje obveznosti nadomestne zaposlitve (poda odpoved in preteče odpovedni rok).4 Iz tega izhaja, da druga zaposlitev ni ovira za poziv delavca na delo. Šele, če delavec ni dovolj skrben in neupravičeno zavlačuje z vrnitvijo na delo, je delodajalec lahko prost obveznosti reintegracije.

8. Na samo obveznost reintegracije nima vpliva okoliščina, da delodajalec nima dela za delavca. Odločitev delovnega sodišča iz izvršilnega naslova, da se delovno razmerje, ki je nezakonito prenehalo, nadaljuje,5 vzpostavlja stanje, kakor da prenehanja ne bi bilo. V takem položaju pa mora imeti delavec enako pravno varstvo, kot je predpisano za poslovni odpovedni razlog (prva alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Veljavna ureditev ne dopušča takojšnjega prenehanja delovnega razmerja, ko ta razlog nastane, ampak mora delodajalec izvesti predpisan postopek odpovedi, četudi ga začne morda takoj po reintegraciji. Drugačno razumevanje dolžnice, da delodajalčeva obveznost reintegracije nemudoma preneha, če ni na voljo dela, krši ustavno načelo enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave RS), saj brez utemeljenega razloga delavce v enakem položaju neenako obravnava.6 Neobstoj dela je po pojasnjenem okoliščina, ki je lahko pomembna šele po izpolnjeni obveznosti reintegracije, s čimer ne more biti ugovorni razlog v obravnavani zadevi.7

9. Kot dolžnica sama navaja, upnice ni pozvala na delo, ampak jo je zavrnila, ko je ta prišla k dolžnici, da bi se dogovorili glede nastopa dela. Še v pritožbi je vztrajala, da obstajajo ovire na strani upnice, ki preprečujejo, da bi izpolnila svojo obveznost iz izvršilnega naslova. Ker po pojasnjenem zatrjevane ovire niso upoštevne, se dolžnica neutemeljeno upira izpolnitvi obveznosti reintegracije iz izvršilnega naslova. Načelo vestnosti in poštenja pri izpolnjevanju obveznosti (prvi odstavek 5. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1) od obeh strank zahteva, da si prizadevata tudi za interese nasprotne strani.8 Tako mora delavec delodajalcu pojasniti, kdaj in v kakšnem obsegu bi najhitreje lahko nastopil z delom glede na aktualno nadomestno zaposlitev, delodajalec pa si mora prizadevati, da poišče najboljšo možno rešitev za delavca glede na razpoložljivo delo in pojasni delavcu vse možnosti nadaljevanja delovnega razmerja.

10. Sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da morajo pri rešitvi, da delavec sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas z več delodajalci in tako doseže polni delovni čas (prvi in drugi odstavek 66. člena ZDR-1), vsi udeleženi upoštevati interese vseh vpletenih ter doseči dogovor o delovnem času, o načinu izrabe letnega dopusta in o drugih odsotnostih z dela. V skladu z navedenim načelom vestnosti in poštenja morata oba delodajalca upoštevati, da delavec ne more biti hkrati pri obeh, in si prizadevati za ustrezno razdelitev prisotnosti na delu, ki je življenjsko sprejemljiva tudi za delavca. Nenazadnje je v tem oziru na dolžnici kot delodajalki, ki jo bremeni v obravnavanem izvršilnem naslovu ugotovljena nezakonitost glede delovnega razmerja, povečana odgovornost prilagajanja in prizadevanja, da se odpravijo vse posledice ugotovljene nezakonitosti in vzpostavi stanje, kakršno bi bilo brez nje.

11. Zatrjevana procesna kršitev, ki se nanaša na neizvedeni dokaz s poizvedbo, ni podana. Dolžnica je predlagala poizvedbe v zvezi z dejstvom zaposlitve pri drugem delodajalcu, ki po pojasnjenem ni odločilno za obravnavano izvršilno zadevo (prvi odstavek 213. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Iz enakega razloga tudi pritožbena graja dokazne ocene izpovedbe upnice v zvezi z delovnim razmerjem pri drugem delodajalcu, ni utemeljena.

12. Sodišče druge stopnje tudi soglaša z razlogi sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe zaradi posplošenega navajanja škode, ki je hkrati pravno neupoštevna, ker je posledica realizacije izvršbe. Sodna praksa je delno odstopila od tega ustaljenega stališča le v posameznih primerih izvršilnega naslova neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ker se je varovalo kot posebno dobrino dolžnikov dom, kar ni primer v obravnavani zadevi. Dolžnica je utemeljevala predlog za odlog z istimi neupoštevnimi ovirami na strani upnice kot v ugovoru, pri čemer je podala posplošene trditve, da bi bilo zanjo preveliko finančno breme plačati vse plače za nazaj v enkratnem znesku. Ker je bil predlog za izvršbo glede plač zavrnjen, niti nima več pravnega interesa za predlagani odlog v tem delu.

13. Ocena dolžnice, da bo uspela v sproženem revizijskem postopku, dokler ta ni zaključen, nima vpliva na vezanost izvršilnega sodišča na odločitev o stroških pravdnega postopka v izvršilnem naslovu. Odločitev o izvršilnih stroških v sklepu o izvršbi je ustrezno obrazložena (glej 4. točko sklepa). Drugačno stališče v pritožbi je neutemeljeno. Stranki sta v ugovornem postopku uspeli delno, če štejemo plačilo plač in obveznost vrnitve na delo kot dve glavni obveznosti, v enakem deležu. Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške, je pravilna (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje, ko tudi ni odkrilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Dolžnica, ki ni uspela s pritožbo, krije sama priglašene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena v zvezi s 15. členom ZIZ). Stroški odgovora na pritožbo, v katerem je upnica podala le strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje, pa niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Glej Sklep II Ips 199/2011. 2 Glej tudi Kogej Dmitrovič, B.: Prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča v: Delavci in delodajalci, št. 2-3/2016, str. 303 in nasl. 3 Glej 9. točko obrazložitve Sodbe VIII Ips 98/2012. 4 Glej Sklep VIII Ips 65/2009. 5 Delodajalec ali ni postavil ali ni uspel s predlogom za sodno razvezo (prvi odstavek 118. člena ZDR-1), v katerem bi lahko uveljavljal, da je reintegracija onemogočena, ker nima dela. 6 Delavec, ki ima pravico do reintegracije, je z vidika obstoja delovnega razmerja v enakem položaju, kot delavec, ki ni bil deležen nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. 7 Pri tem iz obrazložitve izvršilnega naslova (sodbe višjega sodišča) izhaja, da nihanje učnih ur pri posameznem predmetu ni razlog za sklepanje pogodbe za določen čas, tako tudi ne more biti utemeljen razlog za zavrnitev vrnitve delavca na delo. Iz izvršilnega naslova izhaja, da je bistvena trajna potreba po učitelju glasbe na osnovni šoli. 8 Več o tem Krajnc, V. v: Obligacijskih zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, str. 97 in 98.