Jedro

Če je obsojenec sodeloval v skupini, ki je skušala preprečiti uradno dejanje in sicer tako, da je s svojim osebnim avtomobilom namenoma zaparkiral policijsko vozilo, da ni moglo odpeljati, je uresničil vse zakonske znake kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje po prvem odstavku 304. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.T. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1.200 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je E.P., J.T. in I.T. spoznalo za krive kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje po prvem odstavku 304. člena KZ. Po 50. členu KZ je vsem trem obsojencem izreklo pogojne obsodbe, v kateri jim je določilo kazen vsakemu tri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če vsak v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolžencem je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in vsakemu na 100.000 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Celju je pritožbe obsojenega E.P., zagovornika obsojenega J.T. in obsojenega I.T. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencem pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega J.T. dne 24.1.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti kot navaja iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in po 427. členu ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločitev. V zahtevi navaja, da sodba sodišča prve in druge stopnje svoje zaključke v celoti opirata na zaslišanje štirih policistov in na fotografijo, ki so jo posneli, ni pa sodišče ocenilo in upoštevalo izpovedbe ostalih zaslišanih prič, zlasti tistih, ki bi potrdile zagovor obsojenca; da je sodišče zavrnilo večkrat predlagane priče s strani obdolžencev, ki bi zadevo pomembno razjasnile ter negirale izpovedbe policistov; da se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so občani preprečili uradno dejanje uradni osebi ali pa hoteli preprečiti nezakonito ravnanje in se sodišče postavlja v sodbah preveč na togo stališče, da je potrebno verjeti policistom; da je obsojenec po poklicu avtoprevoznik in se zagotovo s takšnim ravnanjem, kot mu je očitano, ne bi šel izpostavljat in priti v zamero policistom; da izpodbijana sodba glede vseh treh obdolžencev na podlagi enostranskih zaključkov tudi napačno in nepopolno obrazlaga naklep storilcev pri predmetnem kaznivem dejanju; da tako prva kot druga sodba nimata razlogov o odločilnih dejstvih ter so ti razlogi v precejšnji meri med seboj v nasprotju ter bi sodišče nepravilnosti lahko odpravilo, če bi zaslišalo še dokazno predlagane priče ter pravilno ovrednotilo izpovedbe, zlasti pa neskladja tudi na strani prič, na katere opira sodbo. Meni, da obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki jih ugotavljata obe sodbi, kar nedvomno kaže na uporabo določila in dubio pro reo.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 5.4.2007, predlagal zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca je bil obsojenčev zagovornik seznanjen dne 10.4.2007 ter se je v zvezi s tem pisno izjavil dne 17.4.2007; medtem ko obsojenec kljub temu, da je bil o sodni pošiljki obveščen dne 7.4.2007, 10.4.2007, 25.4.2007 in 26.4.2007, le te ni dvignil. B-1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Zato je sklicevanje obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti na 427. člen ZKP v nasprotju z navedeno določbo. Precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni in v konkretni zadevi ga Vrhovno sodišče ni ugotovilo (kljub obširnim navedbam o dejanskem stanju v zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti, ki se na ta člen sklicuje) tudi ni dolžno obrazlagati, zakaj ne; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2 6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da je "po 299. členu ZKP dolžnost predsednika senata, ki vodi glavno obravnavo, da skrbi za to, da se zadeva vsestransko razčisti ter da se dožene resnica; da prvo in drugostopna sodba opirata svoje zaključke v celoti na zaslišanje policistov, da je sodišče zavrnilo večkrat predlagane priče s strani obdolžencev, ki bi zadevo pomembno pojasnile ter negirale izpovedbe policistov ter potrdile verodostojnost izpovedb doslej zaslišanih prič, katerim sodišče ni poklonilo vere". Te navedbe zagovornika, v katerih zagovornik določno niti ne obrazlaga v čem naj bi sodnica, ki je vodila glavno obravnavo, prekršila določbo 299. člena ZKP, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Pri tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni konkretno navedel katerim dokaznim predlogom obsojenega J.T. in njegove obrambe sodišče ni ugodilo oziroma katerih prič, katerih zaslišanje je predlagala obramba obsojenega J.T., sodišče ni izvedlo. Zato Vrhovno sodišče takšnih nedoločnih in posplošenih navedb obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti o kršitvi pravice do obrambe v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe obsojenega J.T., niti ni moglo preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Ugotavlja pa tudi, da iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe (sodba sodišča prve stopnje str. 4, sodba sodišča druge stopnje str. 3) izhajajo razlogi iz katerih je sodišče kot nepotrebne zavrnilo predloge obrambe (vseh treh obsojencev) za zaslišanje prič. S tem se je sodišče obrazloženo opredelilo do predlogov obrambe za zaslišanje prič in s tem zadostilo kriterijem ustavno sodne presoje glede kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obsojenca.

7. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in so ti razlogi popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ker da sodba prve in druge stopnje svoje zaključke v celoti opirata na zaslišanje vseh štirih policistov in fotografijo, ki so jo policisti posneli, ni pa sodišče ocenilo in upoštevalo izpovedbe ostalih zaslišanih prič, zlasti tistih, ki so potrdile zagovor obsojenca, izpodbijana sodba pa glede vseh treh obsojencev na podlagi enostranskih zaključkov tudi napačno in nepopolno obrazlaga naklep storilcev.

8. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstev ali pa so ti razlogi popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že presodilo (sodba, opr. št. I Ips 375/2001 z dne 4.4.2001), da se v primeru obsodilne sodbe v zvezi s samim kaznivim dejanjem kot odločilna štejejo tista dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tista od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (četrti odstavek 364. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 395. člena ZKP). Sodišče pa mora v obrazložitvi kjer navede razloge za vsako posamezno točko sodbe, skladno z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP, določno in popolno navesti le dejstva, ki jih šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364. člena ZKP) in ki jih je treba uvrstiti med odločilna dejstva. Niti sodišče prve niti druge stopnje pa nista dolžni ugotavljati okoliščin, ki niso pravno relevantne za odločitev v posamezni stvari.

9. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje po prvem odstavku 304. člena KZ. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe, s katero je (tudi) obsojenca spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja po prvem odstavku 304. člena KZ opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz obširnih razlogov sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da sodišče ni sprejelo obsojenčevega zagovora, da ni storilec dejanja in da ni sodeloval v skupini, ki je s skupnim delovanjem policistom preprečila, da bi kršitelja javnega reda in miru (J.J.) s kraja odpeljali v pridržanje na policijsko postajo. Po obširno izvedenem dokaznem postopku je sodišče, opirajoč se na izpovedbe policistov, ki so prišli v intervencijo na kraj dogodka (gostišče V.d.o.o.) zaradi klica in prijave K.K., da ga je nek J. udaril, fotografije ter ugotovitve ob ogledu kraja dejanja zaključilo, da je obsojenec sodeloval v skupini, ki je policistom skušala preprečiti uradno dejanje in sicer tako, da je s svojim osebnim avtomobilom namenoma zaparkiral policijsko vozilo, da ni moglo odpeljati. Višje sodišče je v svoji odločbi v celoti soglašalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter se opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb obsojenčevega zagovornika, jih presodilo in tudi ustrezno obrazložilo ter odgovorilo tudi na vse zagovornikove navedbe glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in jih obrazloženo zavrnilo. Zato ni moč pritrditi navedbam zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po vsebini te obširne zagovornikove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, v katerih izraža nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem sprejeli v izpodbijani sodbi sodišči prve in druge stopnje, pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljal, ugotavlja pa, da je bila zahteva vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere, kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je avtoprevoznik, lastnik več tovornih vozil ter lastnik nepremičnin, dolžan pa je skrbeti za enega mladoletnega otroka).