Jedro

Sodišče je dokazni predlog za zaslišanje prič pravilno štelo za prepozen, saj tožnik ni dokazal, da ga brez svoje krivde ni mogel predlagati že na prvem naroku.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov lahko ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva za presojo zakonitosti odpovedi, ni bilo podlage za uporabo določila prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 in izvedbo dokazov po uradni dolžnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2006 nezakonita, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo z dnem prenehanja delovnega razmerja (z 10. 6. 2006), mu od tega dne dalje vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ga prijaviti v socialno zavarovanje. Na podlagi izvedenih dokazov je presodilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga, saj je tožnikovo delo (vodja splošne kadrovske službe) razdelila med druge delavce v administraciji. Za opravljanje tožnikovega dela ni zaposlila novega delavca, tožniku pa tudi ni mogla ponuditi drugega ustreznega delovnega mesta.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je na ponovljeni obravnavi pravočasno predlagal dokaz z zaslišanjem A. T. in ponovno zaslišanje nekaterih prič, ter tudi pojasnil, zakaj teh dokazov ni predlagal že prej. Te priče bi potrdile, da jim je direktor tožene stranke naročil, kako naj pričajo, oziroma da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi dejansko odpovedana zato, ker je zoper toženo stranko vložil tožbo. Čeprav bi sodišče moralo izvesti te dokaze že na podlagi 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), jih je neutemeljeno zavrnilo. Poleg tega ni upoštevalo izpovedbe tožnika in dveh prič o tem, da je direktor tožene stranke javno povedal, da tisti, ki toži podjetje (pri tem je bilo jasno, da gre za tožnika), nima tam kaj iskati. Te izpovedbe dokazujejo, da tožniku odpoved ni bila podana iz poslovnega razloga. Predlaga, da naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da ta ni utemeljena in predlaga, da naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008).

7. Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP). Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP); dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju s tem določilom, se ne upoštevajo (šesti odstavek 286. člena ZPP). Izpodbijana sodba ugotavlja, da je bil tožnik s predlogom za zaslišanje prič A. T. in V. I. prekludiran. Revizija takšno ugotovitev neutemeljeno izpodbija (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 286. členom ZPP). Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik predlagal zaslišanje A. T. in V. I. šele na drugem naroku za glavno obravnavo dne 27. 6. 2006 in ni pojasnil, zakaj tega brez svoje krivde ni mogel storiti že prej. Presoja, da je bil tožnik z navedenima dokaznima predlogoma prekludiran, je zato pravilna.

8. V ponovljenem postopku (v katerem je bilo sodišče prve stopnje glede na napotilo drugostopenjskega razveljavitvenega sklepa sicer dolžno dodatno raziskati dejansko stanje le glede pravočasnosti odpovedi) je tožnik na naroku dne 13. 1. 2009 znova predlagal zaslišanje A. T., nove priče J. L. in ponovno zaslišanje v prvem postopku že zaslišanih prič M. in D.. Navedel je, da naj bi le-te izpovedale, da v prvem postopku zaslišane priče zaradi strahu pred izgubo službe niso upale izpovedati po resnici o tem, da je bil tožnik odpuščen zato, ker je vložil zoper toženo stranko tožbo zaradi plačila (1). Sodišče prve stopnje teh dokazov utemeljeno ni izvedlo. Dokazni predlog je pravilno štelo za prepozen, saj tožnik ni dokazal, da ga brez svoje krivde ni mogel predlagati že na prvem naroku (zatrjevanje tožnika, da je šele „pred nekaj dnevi zvedel ob razgovoru z A. T. in J. L., da je direktor pred zaslišanjem prič na sodišču le-te klical v pisarno ...,“ je zgolj pavšalno, ne konkretizira niti datuma razgovora, na katerega se sklicuje, ter kot takšno ne izpolnjuje pogojev iz četrtega odstavka 286. člena ZPP). Poleg tega sodišče prve stopnje zavrnitve dokaza z zaslišanjem navedenih prič ni oprlo le na prekluzijo, temveč je tudi obrazložilo, da je njegova izvedba nepotrebna, ker je na podlagi ostalih izvedenih dokazov presodilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved. Revizija zmotno navaja, da bi dne 13. 1. 2009 predlagane priče sodišče prve stopnje moralo zaslišati že na podlagi prvega odstavka 34. člena ZDSS-1. V skladu s tem določilom lahko sodišče, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. V obravnavani zadevi dokazna ocena temelji med drugim na zaslišanju vseh prič, katerih zaslišanje je tožnik predlagal pravočasno. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov lahko ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva za presojo zakonitosti odpovedi, ni bilo podlage za uporabo določila prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 in izvedbo dokazov po uradni dolžnosti.

9. Revizijsko sodišče soglaša z drugostopenjsko presojo, da ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob upoštevanju razlogov v 7. in 8. točki te sodbe namreč tožnik neutemeljeno očita, da mu je bila „vzeta možnost dokazovanja, da pri odpovedi ni šlo za poslovni razlog, ampak za nedopustni razlog.“

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Ta je podan v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alineja prvega odstavka 88. člena ZDR).

12. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje dejanske ugotovitve, ki so pomembne za odločitev, in na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): tožena stranka je spremenila organizacijo dela tako, da je tožnikovo delovno mesto ukinila; delo, ki ga je opravljal, je prenesla na druge delavce; za njegovo delo ni zaposlila novega delavca. Tako ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje presojo, da je bila pogodba o zaposlitvi tožniku zakonito odpovedana iz poslovnega razloga (2). Obširnih revizijskih navedb o tem, da je bila tožniku pogodba odpovedana iz šikanoznih razlogov (ker je zoper toženo stranko vložil tožbo), ni mogoče upoštevati. Usmerjene so v izpodbijanje drugostopenjske dokazne ocene o vsebini odpovednega razloga, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Tožena stranka krije sama stroške odgovora na revizijo, ker ta ni pripomogel k odločitvi v tej zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Iz zapisnika naroka z dne 27. 6. 2006 izhaja, da je tožnik v prvem postopku predlagal zaslišanje A. T. v povezavi z navedbami, ki jih je podal o neveljavnosti akta o sistemizaciji.

Op. št. (2): Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da ukinitev delovnega mesta (ob ostalih izpolnjenih zakonskih pogojih) predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Gl. npr. odločbi VIII Ips 62/2007 z dne 12. 2. 2008, VIII Ips 359/2007 z dne 20. 10. 2008, idr..