Jedro

Ugotovitve o skupnem delu pravdnih strank na toženčevem posebnem premoženju tudi po presoji revizijskega sodišča ne dajejo podlage za prisojo tožničine solastninske pravice na tem premoženju.

Ob ugotovitvah, da so bili skupni prihranki porabljeni za nakup (skupnega) kamiona in da je bil preostanek izgubljen, pa je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo (glej izrek sodbe prvostopenjskega sodišča). Poleg presežnega tožbenega zahtevka je zavrnilo tudi zahtevka pod 7. (zahtevek za plačilo 20.885,49 EUR, prej 5.005.000,00 SIT) in 8. točko (zahtevek za ugotovitev, da v 8. točki izreka prvostopenjske sodbe navedene nepremičnine spadajo v skupno premoženje pravdnih strank in da znaša tožničin delež na navedenih nepremičninah 40%, medtem ko znaša toženčev delež 60%, ter zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine) izreka sodbe prvostopenjskega sodišča. 2. Pritožbeno sodišče je tožničini pritožbi delno, toženčevi pritožbi pa v celoti ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v odločitvi o nepremičnini parc. št. 167, vl. št. ... k.o. ... razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V preostalem delu je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidentke 3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijani del sodbe pritožbenega sodišča razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Poleg navedb o dopustnosti revizije glede zavrnjenega zahtevka pod 8. točko izreka prvostopenjske sodbe navaja, da se ne strinja, da njenega dela in prispevka ni mogoče označiti za prispevek, ki bi prerasel v ustvaritev stvari. Tožnica je sama zasadila 60 dreves, kar predstavlja spremembo iz travnika v sadovnjak. V primeru njenega neobdelovanja nepremičnin bi prišlo do spremembe njihove namembnosti, saj bi se zarasle. Za pridobitev solastnine zadostuje, da je skrbela za ohranitev substance stvari. Kršena je bila njena pravica do enake obravnave, saj sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem kmetijske stroke, ki bi podal pojasnila v zvezi z navedenimi okoliščinami in potrdil njene navedbe. Protispisna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča (četrti odstavek na deveti strani prvostopenjske sodbe), da ni zatrjevala, da bi nastale pomembnejše spremembe o stanju in vrednosti premoženja, in da ne zatrjuje, da je s svojim delom spremenila kulturo zemljišč (napravila nov sadovnjak ali podobno...). Glede zavrnjenega zahtevka pod 7. točko izreka prvostopenjske sodbe tožnica navaja obširne revizijske razloge, s katerimi izpodbija dokazno oceno toženčeve izpovedbe (gre npr. za navedbe o neprepričljivosti toženčeve izpovedbe, o neverodostojnosti izpovedbe J. D., o verodostojnosti izpovedb S. in H. K., o prisotnosti slednje pri štetju denarja, o neopredelitvi pritožbenega sodišča do vseh pravno relevantnih pritožbenih navedb in do izpovedbe L. Ž., o sporu med tožnico in J. D. in o izpovedbi A. K.). Prvostopenjsko sodišče je navedlo, da so bili prihranki pravdnih strank spravljeni v sodu, ki je izginil, pritožbeno sodišče pa je navedlo, da tožnici ni uspelo dokazati, da sta pravdni stranki imeli prihranke v vtoževani višini, ki si jih je prisvojil toženec. S tem je brez glavne obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

O zahtevku pod 8. točko izreka prvostopenjske sodbe 6. Nižji sodišči sta ugotovili, da je sporne nepremičnine podedoval toženec, ki je pri obdelovanju kmetije tudi sodeloval, medtem ko je nemogoče, da bi vsa dela opravila tožnica sama (tudi ob pomoči hčerk ne), in da na nepremičninah niso nastale pomembnejše spremembe. Tako nista sledili tožničinim trditvam, da je sama posadila 60 novih dreves in da je sama (s hčerkama) skrbela za vso kmetijo (glej četrti odstavek na deveti strani prvostopenjske sodbe). Ob takšnih dejanskih ugotovitvah se revizijska kritika zmotne uporabe materialnega prava, temelječa na tožničinih trditvah, izkaže za nedopusten in zato neupošteven poskus izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja na revizijski stopnji sojenja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ugotovitve o skupnem delu pravdnih strank na toženčevem posebnem premoženju pa tudi po presoji revizijskega sodišča ne dajejo podlage za prisojo tožničine solastninske pravice na tem premoženju.

7. Nižji sodišči sta ob tem pravilno zavrnili izvedbo dokaza z izvedencem kmetijske stroke, saj njegove ugotovitve o tem, kaj bi se zgodilo z neobdelovanimi nepremičninami, ne bi mogle izpodbiti ugotovljenega dejstva, da je pri obdelovanju nepremičnin sodeloval tudi toženec. Na tem mestu velja še dodati, da je navedba o tem, da bi izvedenec potrdil tožničine navedbe, nedopustna in zato neupoštevna revizijska novota (372. člen ZPP).

8. V ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni zatrjevala, da bi na nepremičninah nastale pomembnejše spremembe glede njihovega stanja ali vrednosti premoženja, in da ne zatrjuje, da je s svojim delom spremenila kulturo teh zemljišč (napravila sadovnjak ali podobno...) ni najti zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tako imenovane protispisnosti). Gre za materialnopravni zaključek sodišča (ki temelji na trditvi, da je tožnica posadila 60 dreves), ki ne more prerasti v kritiko postopka.

O zahtevku pod 7. točko izreka prvostopenjske sodbe 9. Nižji sodišči sta ugotovili, da je toženec del prihrankov porabil za nakup (skupnega) kamiona, preostanek pa je spravil v lesen sod, ki je bil v garaži in je izginil. Pritožbeno sodišče je v celoti sledilo razlogom prvostopenjskega sodišča (glej tretji odstavek na četrti strani pritožbene sodbe). Dodalo je še, da četudi bi sledilo pritožbi, da je bila pri štetju denarja prisotna H. K., tožnici kljub temu ni uspelo dokazati, da sta pravdni stranki imeli prihranke v vtoževani višini, ki si jih prisvojil toženec. Pritožbeno sodišče (s takšnim odgovorom na pritožbene navedbe) ni ugotavljalo dejanskega stanja na pritožbeni stopnji sojenja. Pravno relevantna dejstva je na podlagi izvedenih dokazov in njihove dokazne ocene ugotovilo že prvostopenjsko sodišče (denar je obstajal, del je bil porabljen za nakup skupnega kamiona, preostanek je izginil) in tej dokazni oceni je pritožbeno sodišče pritrdilo. Morebitna (ne)prisotnost H. K. pri štetju denarja ni pravno relevantno dejstvo in tudi ne dejstvo, ki bi lahko izpodbilo pravno relevantna dejstva.

10. Tožnica s preostalimi očitki v tem delu revizije izpodbija dokazno oceno toženčeve izpovedbe oziroma dokazno oceno izpovedb prič in pravdnih strank, kar počenja tudi z navideznimi (njihov cilj je samo v izpodbijanju dokazne ocene) očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pri očitku napačne dokazne ocene (in navideznih očitkih bistvene kršitve določb pravdnega postopka) gre za očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki na revizijski stopnji sojenja ni dopusten (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato revizijsko sodišče teh revizijskih navedb ni upoštevalo.

11. Ob ugotovitvah, da so bili skupni prihranki porabljeni za nakup (skupnega) kamiona in da je bil preostanek izgubljen (iz katerih izhaja, da skupnih prihrankov pravdnih strank ni bilo oziroma, kot je pravilno izpostavilo že pritožbeno sodišče, da tožnica ni dokazala, da bi si jih prisvojil toženec), pa je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka.

12. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.