Jedro

Tožnik, ki kot vojaška oseba ni živel v R Sloveniji od sredine avgusta 1992 do 4.10.1991, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva. Kot vojaška oseba se je bil dolžan podrediti odredbam vojaških organov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker je ugotovila, da se je kot aktivni pripadnik armade okrog 20. avgusta 1991 s kompozicijo vlaka umaknil iz Slovenije v Bosno in Hercegovino in da se je v Republiko Slovenijo vrnil 4.10.1991. To je izjavil sam tožnik na zaslišanju dne 13.4.1992. Ker tožnik dejansko ni živel na ozemlju Slovenije, ne izpolnjuje enega izmed pogojev po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnik je predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navajal je, da v Sloveniji živi od leta 1966, stanovanje je dobil leta 1978, ... je njegov edini dom. Ima ženo in štiri otroke. Aprila 1991 je odšel na zdravljenje v vojaško bolnico, maja in junija 1991 je bil v staležu bolnih, od 10. junija do konca meseca je imel bolniški stalež zaradi operacije žene. Dne 26.7.1991 je vložil zahtevo za upokojitev. V BiH je odšel na zdravljenje, ker je bolnica v Sloveniji prenehala delovati. V Slovenijo se ni mogel vrniti vse do 4.10.1991. Ker tožnik dejansko živi v Sloveniji in ker z ničemer ni pokazal, da v Sloveniji ne želi živeti, izpolnjuje pogoje po 40. členu zakona za pridobitev državljanstva.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala , da tožnik ni ves čas živel v Sloveniji in da je kljub pozivu predsedstva Republike Slovenije odšel z nekdanjo armado v Bosno in Hercegovino.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92 - ZDS) v 1. odstavku 40. člena določa dva pogoja, ki morata biti izpolnjena, da državljan druge republike lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije. Prvi pogoje je, da je prosilec za pridobitev državljanstva na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, to je dne 23.decembra 1990, imel prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Drugi pogoj pa je, da prosilec dejansko živi v Republiki Sloveniji. Sodišče soglaša z utemeljitvijo v izpodbijani odločbi, da tožnik ves čas ni živel na ozemlju Republike Slovenije. To potrjujejo njegove navedbe v tožbi, v njegovih drugih vlogah, pa tudi njegova izjava, ko je bil zaslišan kot stranka dne 13.4.1992. Tudi iz izjav žene z dne 31.3. in 10.11.1992 izhaja, da tožnik ves čas ni živel v Sloveniji. Tožnik trdi, da je odšel iz Republike Slovenije na zdravljenje, ker se v Sloveniji ni mogel zdraviti. Zakon ne določa, kakšni razlogi morajo biti dani, da je moč sklepati, da prosilec dejansko ni živel na ozemlju Republike Slovenije. Dejstvo je, da je tožnik odšel kot vojaška oseba in da se je kot vojaška oseba bil dolžan podrediti odredbam vojaških organov. Tožnik torej ni dejansko živel na ozemlju Republike Slovenije ves čas, dokazano od sredine avgusta do 4. oktobra 1991, zaradi česar ne izpolnjuje enega od pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Sodišče je zato moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) tožbo zavrniti.