Jedro

Bistvena razlika med dosegljivostjo in pripravljenostjo za delo je v tem, da se pri dosegljivosti praviloma lahko problemi rešijo preko telefona, v primeru pripravljenosti za delo pa je potrebno delo opraviti na delovnem mestu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od 174,89 EUR bruto obračunati in odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto znesek, od 210,77 EUR bruto obračunati in odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto znesek, od 319,46 EUR obračunati in odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto znesek, od 353,78 EUR bruto obračunati in odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto znesek in od 301,99 EUR obračunati in odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto znesek, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od 295,50 EUR bruto obračunati in odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto znesek, od 303,65 EUR bruto obračunati in odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto znesek, od 363,25 EUR bruto obračunati in odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto znesek, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, od 311,18 EUR bruto obračunati in odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2011 do plačila, od 321,22 EUR bruto obračunati in odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2011 do plačila in od 299,89 EUR bruto obračunati in odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2011 do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od 365,14 EUR bruto obračunati in odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2012 do plačila, od 331,26 EUR bruto obračunati in odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2012 do plačila, od 376,43 EUR bruto obračunati in odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2012 do plačila, od 316,70 EUR bruto obračunati in odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2012 do plačila in od 369,49 EUR bruto obračunati in odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2012 do plačila.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od 346,69 EUR bruto obračunati in odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2013 do plačila in od 340,70 EUR bruto obračunati in odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2013 do plačila.

5. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.“ (točka I izreka) in odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 627,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži povračilo stroškov,podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz ustaljene sodne prakse izhaja razlika med dosegljivostjo in pripravljenostjo na domu. V primeru dosegljivosti po telefonu se, za razliko od pripravljenosti, kjer se pričakuje takojšen prihod delavca na delovno mesto, pričakuje le, da se s komunikacijo po telefonu uredijo nekatera vprašanja v delovnem procesu in se ne pričakuje, da bi delavec na delovno mesto sploh prišel. Zaradi navedenega je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnici odrejena dosegljivost, pri čemer se sodišče prve stopnje sklicuje na dejstvo, da ni pomembno, kako sta tožnica oziroma njen prvi nadrejeni razumela to, kar je bilo tožnici odrejeno, saj že iz same sodne prakse izhaja, da ni možno, da bi bila tožnici odrejena dosegljivost. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnici odrejena dosegljivost zgolj iz razloga, ker ji je pripravljenost odredil namestnik poveljnika A.A., ki po mnenju sodišča ni za to pristojna oseba. Pristojnost poveljevanja imajo po 27. členu Zakona o službi v Slovenski vojski nadrejeni, njihovi namestniki in tisti, ki jih nadrejeni za to pooblasti. Tožnica je imela ukaz nadrejenega, izdan ji je bil pisni mesečni seznam pripravljenosti, na katerem je bil naveden tudi naslov, na katerem ji je odrejena pripravljenost in na katerem je bil podpis B.B. Tako ni dvoma, da ji je bila odrejena pripravljenost in ni razloga, da bi tožnica od nadrejenega zahtevala kakršnakoli pojasnila, oziroma da bi dvomila o ukazanem. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič C.C., D.D., E.E. in F.F., prav tako pa toženi stranki ni naložilo, da predloži dnevnik vstop - izstop skladišče, ... in ..., s tem pa je kršilo pravico tožnice do enake obravnave in dokazovanja. Prav tako je neutemeljeno zavrnilo vpogled v plačilne liste za leti 2008 in 2009, ko je bila tožnici na enak način in pod enakimi pogoji odrejena pripravljenost, ter je prejemala dodatek za pripravljenost, o tem pa se sploh ni opredelilo. Nevzdržno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je zato, ker sta v razpredelnici navedeni številki tožničinega službenega in mobilnega telefona, tožnici pripravljenost ni bila odrejena. Protispisni so zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbama B.B., ki naj bi izpovedal, da je bila tožnica dosegljiva, saj je izpovedal, da je morala biti dosegljiva, in priče G.G., na podlagi njegovega pričanja pa je sodišče neutemeljeno zaključilo, da je bila tožnici odrejena dosegljivost, čeprav je priča izpovedala, da je morala biti tožnica pripravljena za izdajo orožja, saj tega preko telefona ni mogla storiti. Sodišče prve stopnje je tudi povsem prezrlo izpoved tožnice v zvezi z odrejeno pripravljenostjo na domu v letu 2009 in trditvijo, da ji je bila s strani prvega nadrejenega F.F. odrejena pripravljenost na delo na domu, kar bi z zaslišanjem te predlagane priče lahko dokazala. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je načelnik Generalštaba Slovenske vojske sprejel ukaza o načinu izvajanja pripravljenosti za delo z dne 10. 5. 2010 in 22. 11. 2010, v katerih je bilo določeno, da se pripravljenost na delo odredi, ko je zaradi narave aktivnosti oziroma potreb službe potrebno, da se pripadnik stalne sestave nahaja na delovnem mestu ali na določenem kraju oziroma, da je v pripravljenosti na delo na domu. V času pripravljenosti pripadnik ne sme zapustiti odrejenega kraja. V primeru odrejene pripravljenosti za delo na domu pa lahko pripadnik zapusti mesto bivanja, v kolikor je ves čas odsotnosti od doma dosegljiv po sredstvih javnih zvez in lahko pride na delovno mesto v odrejenem času. Pripravljenost na delo se odreja z odredbami, odredi pa jo lahko načelnik GŠ SV, poveljnik H. in poveljnik I. Tožnica je prejela razpredelnice - mesečni seznami pripravljenosti, ki jih je pripravil namestnik poveljnika B.B. in v katerih je navedeno, kdaj je tožnica odgovorna oseba za izdajo streliva in minsko eksplozivnih teles. Ker tožnici pripravljenosti za delo na domu ni odredila za to pristojna oseba, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Sodišče prve stopnje je zavzelo materialno pravno zmotno stališče, da tožnici pripravljenosti za delo ni odredila za to pristojna oseba, saj tožnici neposredno nadrejeni štabni vodnik F.F. to ni bil. Napačno pa je tudi stališče, da je tožnica v obravnavani zadevi prejela le mesečne razpredelnice - sezname pripravljenosti, ki jih je pripravil namestnik poveljnika B.B., v katerih je navedeno, kdaj je ona odgovorna oseba za izdajo streliva in minsko eksplozivnih teles, to pa ni odredba o pripravljenosti za delo doma. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je načelnik Generalštaba Slovenske vojske sprejel ukaze o načinu izvajanja pripravljenosti za delo, bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi 27. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in naslednji), ki med drugim tudi določa, da imajo pristojnost poveljevanja nadrejeni, njihovi namestniki in tisti, ki jih nadrejeni za to pooblasti, ugotoviti, da je namestnik poveljnika B.B. pooblaščena oseba in da so mesečni seznami pripravljenosti, ki jih je pripravil, odredbe za pripravljenost za delo doma, izdane na podlagi ukazov načelnika Generalštaba Slovenske vojske, svoje povelje o pripravljenosti za delo pa preko tožničinega neposredno nadrejenega štabnega vodnika F.F., posredno odredil tožnici.

7. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da je bila tožnici odrejena dosegljivost in ne pripravljenost za delo doma. Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94) v 97e. členu določa, da je pripravljenost za delo čas, v katerem mora biti delavec, ki dela na obrambnem področju, v pripravljenosti za delo na delovnem mestu, na določenem kraju ali na domu. Že iz Ukaza Generalštaba Slovenske vojske o načinu izvajanja pripravljenosti za delo z dne 22. 11. 2010 izhaja, da gre za izvajanje pripravljenosti za delo in ne dosegljivosti, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Kot izhaja iz izpovedb zaslišanih prič B.B. (l. št. 67), G.G. (l. št. 68) in tožnice (l. št. 69), je morala biti tožnica v tem času dosegljiva in sicer tako, da se je na klic odzvala, prišla na delovno mesto in izdala določena sredstva. Iz navedenega izhaja, da tožnica ni mogla zadev urejati preko telefona, ampak se je morala zglasiti na delovnem mestu. Kot je izpovedala tožnica ji je njen nadrejeni štabni vodnik F.F. ustno obrazložil razpredelnice oziroma sezname pripravljenosti tako, da mora biti v pripravljenosti na domu ali v bližini doma. Bistvena razlika med dosegljivostjo in pripravljenostjo za delo je, kot je pravilno opozorila pritožba, v tem, da se pri dosegljivosti praviloma lahko problemi rešijo preko telefona, v primeru pripravljenosti za delo, pa je potrebno delo opraviti na delovnem mestu.

8. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotoviti, da je tožnica upravičena do dodatka za pripravljenost ter odločiti o postavljenem tožbenem zahtevku.

9. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da je pritožba tožnice utemeljena, zato ji je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje skladno z določbo 355. člena ZPP razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj dopolni dokazni postopek glede višine postavljenega tožbenega zahtevka, ter odloči na podlagi celovite dokazne ocene in ob pravilni uporabi materialnega prava.

10. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).