Jedro

V tej zadevi je relevantno, ali obstajajo opravičljivi razlogi, da je tožnik šele v tožbi oporekal neto tlorisni površini stavbe. Ta ugovor bi bil torej upošteven le, če bi izkazal, da ga upravičeno ni mogel navajati v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik je na naroku pojasnil, da površini stavbe v upravnem postopku ni ugovarjal, ker gre za podatek, razviden iz javnih evidenc in bi jih morala toženka poznati, kar po presoji sodišča ni opravičljiv razlog.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trdi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku na podlagi 269. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) ter Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč na območju Občine Cerknica (v nadaljevanju Odlok), odmeril komunalni prispevek za priklop stanovanjske stavbe na naslovu ..., na parc. št. ...: 627 m2, lastništvo do 1/2 na javno kanalizacijsko omrežje v višini 700,29 EUR. Poleg tega je organ določil še rok in način plačila komunalnega prispevka ter ugotovil, da ni stroškov postopka.

2. V obrazložitvi navaja, da odloča v ponovljenem postopku po sodbi I U 1699/2017, iz katere izhaja, da mora parcelo objekta določiti po tretjem odstavku 7. člena Odloka na podlagi dejanskega stanja oziroma meril in pogojev iz veljavnih prostorsko izvedbenih aktov občine. Ugotavlja, da objekt stoji na zemljišču s parc. št. 0000/22 k.o. ...s površino 627 m2 in da je neto tlorisna površina objekta, ki izhaja iz uradne evidence GURS 209,1 m2. Iz posnetka dejanskega stanja je razvidno, da vse površine katastrske parcele št. 0000/22 k.o. ... dejansko služijo osnovnemu objektu. Kot "parcela objekta" pa je določena že z Odlokom o zazidalnem načrtu stanovanjske soseske "Pod Srnjakom" na Rakeku (v nadaljevanju Odlok o ZN), ki med drugim določa tudi načrt in obliko gradbenih parcel znotraj področja urejanja. S tem je upošteval stališče Upravnega sodišča, da parcela objekta ni avtomatično celotna površina katastrske parcele, ampak jo je določil glede na dejansko stanje ob upoštevanju veljavnih predpisov. Ugovor tožnika, da je treba uporabiti "formulo stavbišče pomnoženo s faktorjem 1,5" zavrača kot neutemeljen, ker Odlok o ZN jasno določa načrt in obliko gradbenih parcel. V skladu s tem ima objekt tudi gradbeno dovoljenje.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. 4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Navaja, da nima projektne dokumentacije, na podlagi katere je bil njegov objekt zgrajen in zato ugotavljanje površine parcele in neto tlorisne površine na tej podlagi ni mogoče. Površino parcele je mogoče izračunati le tako, da se površina stavbišča pomnoži s faktorjem 1,5, relevantno neto tlorisno površino stavbe pa bi moral upravni organ določiti oziroma jo povzeti iz postavke "uporabna površina dela stavb" v evidenci GURS in ne iz postavke "Površina dela stavbe". Za objekt sta tako pravilna podatka 116,6 m2 neto tlorisne površine objekta in 180 m2 površine parcele (120 X 1,5). Toženka se v izpodbijani odločbi napačno sklicuje na to, da je parcela določena z Odlokom o ZN, saj v njem ni člena, ki bi določal površino tožnikove parcele za izračun komunalnega prispevka. Pristop, uporabljen v izpodbijani odločbi, je konceptualno zgrešen, ravnanje organa, ki prispevek odmeri tako, da avtomatično upošteva površino zemljiške parcele, pa je v nasprotju tudi z ustaljeno sodno prakso. Toženka je zelene površine nepravilno štela kot del površine parcele, saj zaradi njih komunalna oprema ne bo bolj ali manj obremenjena. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, dopolni postopek in odmeri komunalni prispevek v realni višini ter odredi toženki, da mu vrne razliko med izterjanim in realno odmerjenim komunalnim prispevkom s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbi in predlaga, da jo sodišče zavrne. Opozarja, da tožba v celoti predstavlja novoto, saj se je tožnik v pritožbi skliceval zgolj na navedbe, ki jih je podal v drugem upravnem postopku, v tožbi pa obširno navaja nove dokaze in dejstva, za katere ne izkazuje, da jih ni mogel navajati upravnem postopku. Navaja, da je v ponovljenem postopku v celoti upoštevala navodila Upravnega sodišča, da v obravnavanem primeru parcela ni določena, zato jo je treba po 7. členu Odloka določiti skladno z merili in veljavnimi prostorskimi izvedbenimi akti občine.

6. Sodišče je, ker se obe stranki sklicujeta na Odlok o ZN, toženko pozvalo, naj ga sodišču predloži skupaj z grafičnim delom tega odloka, prejeto dokumentacijo pa je vročilo tožniku. V dokaznem postopku je vpogledalo v javno evidenco GURS v zvezi s površino parcele št. 0000/22 k.o. ... ter površino zemljišča pod stavbo (stavbišča), grafični prikaz parcel in objektov, Odlok o ZN s tehničnim, tj. tekstualnim in grafičnim delom in v vse listine v upravnem spisu. Dokaz z zaslišanjem tožnika je zavrnilo, ker tudi po pozivu sodišča ni pojasnil, o katerem pravno relevntnem dejstvu naj bi izpovedoval. 7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev toženke, ki jo je sprejela v izvrševanju sodbe naslovnega sodišča I U 1699/2017 z dne 24. 1. 2019, s katero je ugodilo tožbi tožnika, ker je toženka štela, da je gradbena parcela oziroma parcela objekta avtomatično enaka velikosti katastrske parcele in je ni ugotavljala na podlagi meril iz tretjega odstavka 7. člena Odloka. Tudi v ponovljenem postopku je med strankama ta površina še vedno sporna, saj ji je tožnik tekom upravnega postopka ugovarjal. Sodišče se tako ne strinja s toženko, da tožnik v tem delu uveljavlja nova dejstva. Se pa strinja, da tožnik v upravnem postopku ni ugovarjal površini stavbe, pri čemer ga je toženka že z dopisom št. 410-086672017 z dne 25. 3. 2019 seznanila s tem, da bo kot neto tlorisno površino objekta upoštevala 209,1 m2 površine, tako površino pa je upoštevala tudi v izpodbijani odločbi.

9. ZUP določa obveznost, da mora stranka v upravnem postopku natančno, po resnici in določno navesti dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek (prvi odstavek 140. člena ZUP) in za svoje navedbe predložiti tudi dokaze (drugi odstavek 140. člena ZUP). Enaka dolžnost glede zatrjevanja dejstev in predlaganja dokazov velja tudi v primerih, ko se stranka z njimi odziva na dejanja nasprotne stranke ali upravnega organa, ki jih opravi po uradni dolžnosti v okviru pooblastil, danih za izvedbo preiskovalnega načela (prvi odstavek 8. člena v zvezi s 139. členom ZUP)1. Drugi odstavek 146. člena ZUP nadalje določa, da sme stranka navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve; če pa stori to po ustni obravnavi, mora opravičiti, zakaj tega ni storila na obravnavi. Nadalje tretji odstavek 238. člena ZUP določa, da lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Taka ureditev je odraz dejstva, da lahko prvostopenjski organ odloča le tako, da upošteva tista dejstva, ki obstajajo in so mu znana ob obravnavanju zadeve na ustni obravnavi oziroma vsaj ob izdaji odločbe ter zato zavezuje stranke, da pri ugotavljanju dejanskega stanja aktivno sodelujejo.

10. Posledice opustitve teh obveznosti stranke določa tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) po katerem stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Nadalje 52. člen ZUS-1 določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnikova pasivnost v upravnem sporu je upravičena, ko na navajanje dejstev in predlaganje dokazov ne more vplivati, ko torej odsotnosti navedb in predlogov v upravem postopku ni mogoče pripisati njegovi krivdi.2

11. Glede na navedeno je v tej zadevi relevantno, ali obstajajo opravičljivi razlogi, da je tožnik šele v tožbi oporekal neto tlorisni površini stavbe. Ta ugovor bi bil torej upošteven le, če bi izkazal, da ga upravičeno ni mogel navajati v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik je na naroku pojasnil, da površini stavbe v upravnem postopku ni ugovarjal, ker gre za podatek, razviden iz javnih evidenc in bi jih morala toženka poznati, kar po presoji sodišča ni opravičljiv razlog. Toženka ga je namreč z dopisom z dne 25. 3. 2019 obvestila, da bo v izračunu upoštevala neto tlorisno površino objekta 209,1 m2. Če je bil tožnik mnenja, da ta površina ni prava, je imel možnost, da bi temu ugovarjal, česar ni storil. V svojem odgovoru na ta dopis toženke z dne 10. 4. 2019 je ugovarjal zgolj površini parcele objekta. Poleg tega se je v pritožbi skliceval na svoje navedbe iz pritožbe z dne 31. 5. 2017 vendar toženka pravilno opozarja, da se navedbe iz te pritožbe, v pritožbi zoper konkretno izpodbijano odločbo, ne morejo upoštevati. Drugi odstavek 238. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) namreč določa, da mora pritožnik v pritožbi navesti, zakaj izpodbija odločbo. Vsaka vloga je procesno sredstvo, ki je v postopku podlaga samostojnemu postopku. To pomeni, da se v njej ni dopustno le pavšalno sklicevati na navedbe iz vlog, podanih v predhodnih fazah postopka ali v drugih postopkih, ampak je treba te konkretno opredeliti.

12. Glede površine parcele, ki se upošteva v izračunu komunalnega prispevka, drugi odstavek 7. člena Odloka določa, da je parcela objekta zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt skupaj z urejenimi površinami, ki služijo temu objektu in je po prostorskem aktu opredeljeno kot stavbno zemljišče. Glede površine parcele, ki se upošteva pri izračunu komunalnega prispevka, pa tretji odstavek 7. člena Odloka določa, da se parcela objekta za objekte, za katere je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, ugotovi iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. Kadar parcele objekta ni mogoče izračunati na način, določen s prejšnjim odstavkom, oziroma parcela ni določena, se le-ta določi na podlagi dejanskega stanja oziroma na podlagi meril in pogojev iz veljavnih prostorsko izvedbenih aktov občine. Kolikor parcele ni mogoče določiti na način iz prejšnjega odstavka, se površina stavbišča objekta pomnoži s faktorjem 1,5. 13. V prvotnem postopku je toženka pri določitvi velikosti parcele izhajala iz stališča, da je velikost parcele (ki pomensko ustreza gradbeni parceli oziroma parceli objekta) po Odloku enaka velikosti katastrske parcele, na kateri stoji objekt. V ponovljenem postopku pa je v skladu s sodbo sodišča velikost (gradbene) parcele ugotavljala na način, kot jo določa Odlok, tj. ugotovila je, da iz dejanskega stanja ter iz prostorskega akta, ki je podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, izhaja, da parcelo objekta predstavlja celotna površina katastrske parcele, tj. 627 m2. Sodišče se strinja s toženko, da je taka odločitev pravilna in da iz Odloka izhaja, da se merilo, da se površina parcele določi tako, da se površina stavbišča objekta pomnoži s faktorjem 1,5, uporabi šele, če organ ne more uporabiti meril, ki so za izračun površine objekta določena pred tem merilom. Iz zračnega posnetka stanja v naravi ter opisa površin parcele (ki jim tožnik ne ugovarja) namreč izhaja, da gre za zemljišče z urejenimi površinami, ki služi objektu. Prav tako iz grafičnih prilog Odloka o ZN in opisnega dela tehničnega dela zazidalnega načrta, ki sta del tehnične dokumentacije, izhaja, da je sestavni del odloka tudi načrt parcelacije, pod točko 7.4.1. pa je pri parcelni številki 30, ki predstavlja tožnikov objekt, navedena površina 626,51 m2 ter pod točko 7.4.2., da bo dokončni izračun deležev posameznih parcel izkazan z delilnim načrtom po prenosu na teren vseh točk dejanske parcelacije. Zato je toženka po presoji sodišča pri izračunu komunalnega prispevka pravilno upoštevala 627 m2 površine parcele.

14. Tega ne spremeni tožnikov ugovor, da v samem Odloku o ZN ni podatkov o velikosti parcele, saj se sklicuje izključno na tekstualni del, ki je objavljen v Uradnem listu. Pri tem prezre, da 2. člen določa, da se zazidalni načrt izvaja za območje in na način kot je to opredeljeno v tehnični in programski dokumentaciji, ki jo je izdelala "Komunala" Cerknica pod šifro 80/IX-1 v mesecu januarju 1982, ki obsega 10 projektov (prvi odstavek). Tehnična dokumentacija in pravilnik pa sta po drugem odstavku tega člena sestavni del tega odloka. S tem, ko je gradbena parcela opredeljena v tej dokumentaciji, ki je sestavni del Odloka o ZN, se namreč šteje, da Odlok o ZN vsebuje merila in pogoje za določitev, sodišče pa je ugotovilo, da je toženka ta merila upoštevala.

15. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev zakonita in pravilna in je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Erik Kerševan, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 309. 2 Kot v prejšnji opombi, stran 311.