Jedro

Obdolženčevo stanje bistveno zmanjšane prištevnosti ne opravičuje zamude pri vložitvi pritožbe na podlagi razlogov kot jih je navajal.

Izrek

Pritožba storilca I. G. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo prvostopno sodišče ni ugodilo predlogu storilca I. G. za vrnitev zadeve v prejšnje stanje, prav tako pa ni ugodilo njegovemu predlogu, da bi se razveljavila klavzula pravnomočnosti odločbe o prekršku z dne 27.10.2004, opr. št. P 2122/03. Proti tej odločbi je storilec po svojem zagovorniku vložil pritožbo in navajal, da prvostopno sodišče ni sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca psihiatrične stroke dr. G. V. M. in je povsem neutemeljeno z laično odločitvijo nadomestilo strokovno utemeljeno mnenje izvedenca psihiatra. Predlagal je, da pritožbeno sodišče odločbo spremeni tako, da zahtevkom storilca ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane odločbe najprej po uradni dolžnosti v zvezi z dol. 159 čl. Zakona o prekrških-1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 1., 5., 6., 7. in 8. tč. I. odst. 155. čl. tega zakona in v škodo storilca tudi niso bile prekršene materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek, v zvezi s 156. čl. tega zakona.

Pri pregledu zadeve v okviru pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz psihiatričnega izvida in izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za psihiatrijo prim. G. V. M., dr. med., med drugim razvidno, da so bile storilčeve sposobnosti presoje in obvladovanja v času od 02.11.2004 do 12.11.2004, ko je bil sprejet v psihiatrično bolnišnico zaradi osebnostnega kriznega stanja ter samomorilne ogroženosti, bistveno zmanjšane 8. čl. Zakona o prekrških-1 glede neprištevnosti napotuje na smiselno uporabo določb Kazenskega zakonika, slednji pa navedeni institut ureja v 15. in 16. čl. V I. odst. 16. čl. Kazenskega zakonika je določena neprištevnost tako, da so najprej navedeni psihološki razlogi, torej, da ni prišteven storilec, ki ob storitvi kaznivega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, nato pa je še določena pogojenost teh z biološkimi razlogi, torej zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasnih duševnih motenj, duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne in hude duševne motenosti. Stanje storilca, kot ga je zabeležil zgoraj omenjeni izvedenec, je torej pravno mogoče označiti kot stanje bistveno zmanjšane prištevnosti, ta pa ne ekskulpira, temveč je v takšnem primeru mogoče storilca mileje kaznovati. Če torej neprištevnost pomeni, da je bil storilec v trenutku storitve nesposoben oblikovati subjektivni odnos do dejanja, potem bistveno zmanjšana prištevnost pomeni, da je bila ta njegova sposobnost bistveno zmanjšana in ker slednje ne izključuje kazenske odgovornosti storilca, po mnenju pritožbenega sodišča tudi ne more opravičiti storilca za zamudo pri vložitvi pritožbe, na podlagi razlogov kot jih je storilec navajal v postopku in kot je to že natančno obrazložilo prvostopno sodišče. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni dvoma, da se je storilec ob prejemu odločbe zavedal možnosti vložitve pravnega sredstva in je tudi imel namen vložiti to pravno sredstvo, da pa ni mogel ničesar napisati oz. ni vedel, kaj bi rad povedal, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni opravičljiv razlog za zamudo, saj bi po III. odst. 182. čl. tedaj veljavnega Zakona o prekrških storilec pritožbo lahko podal tudi ustno na zapisnik pri organu, ki je izdal odločbo o prekršku. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je storilec odločbo o prekršku prejel 02.11.2004 tako, da je 8-dnevni pritožbeni rok potekel 10.11.2004, storilec pa je bil hospitaliziran od 12.11. do 15.11.2004, torej po poteku pritožbenega roka in čeprav je iz izvedenskega mnenja razvidno, da je bil storilec vsaj nekaj dni pred sprejemom v bolnišnico v osebnosti krizni situaciji, ni mogoče prezreti, da je od prejema odločbe o prekršku pa do sprejema v bolnišnico poteklo kar 10 dni, storilec pa je pritožbo vložil šele 20.11.2004 in tudi te ni sestavil sam, ampak se je zatekel po pomoč k odvetniku, kar bi nedvomno lahko storil tudi znotraj pritožbenega roka. Ni torej mogoče pritegniti pritožbeni navedbi, da prvostopno sodišče glede strokovne presoje obdolženčevega psihiatričnega stanja ni sledilo izvedeniškemu mnenju, ravno obratno, prav na to mnenje je oprlo svojo odločitev in v izpodbijani odločbi tudi natančno in določno pojasnilo vse razloge o odločilnih pravnorelevantnih dejstvih. Ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da je sodišče povsem neutemeljeno z laično odločitvijo nadomestilo strokovno utemeljeno mnenje izvedenca psihiatra, saj je povzelo vse ugotovitve izvedenskega mnenja pri oceni, da je v času teka roka za pritožbo storilec bil sposoben pravilno dojeti situacijo in tudi uravnavati svoja dejanja in tudi to oceno je prvostopno sodišče natančno in določno obrazložilo v izpodbijani odločbi ter tudi v tem smislu navedlo vse razloge o pravnorelevantnih odločilnih dejstvih. Na podlagi gornjih navedb je pritožbeno sodišče ob uporabi III. odst. 163. čl. ZP-1 zavrnilo pritožbo storilca kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje.