Jedro

Sodišče lahko zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev. Ne more pa jih zavrniti zaradi njihove neustrezne dokazne vrednosti.

Stranke imajo pravico, da predlagajo dokaze za to, da sodišče prepričajo o resničnosti svojih trditev, na samo presojo dokazov pa nimajo nobenega vpliva. Sodišče presoja vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter uspeh celotnega dokaznega postopka. Pri tem presoja obsega razčlenitev (analizo) vsakega dokaza posebej in njegovo primerjavo z drugimi dokazi (komparacijo). Vsi tisti dokazi, ki govore za resničnost ali neresničnost nekega dejstva, se potem združijo v celoto (sinteza). Končna presoja pa se opira na tisti uspeh, ki ga kažejo dokazila v celoti.

Sodišče lahko odloči v škodo stranke šele potem, če bi kakšno pomembno dejstvo ostalo nedokazano. O tem (ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu) pa je mogoče govoriti šele potem, ko se je sodišče po izvedbi predlaganih dokazov prepričalo, da trditev stranke ni resnična.

Sodišče (prve stopnje) je dolžno in upravičeno za ugotovitev zatrjevanih dejstev izvajati tudi dokaze, ki jih stranke niso predlagale.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in se mu zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

2. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 13,421.785,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.11.1991 do plačila in ji povrniti 480.000,00 SIT pravdnih stroškov (1. točka izreka), dočim je višji tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo prvostopne sodbe v izpodbijanem delu z zavrnitvijo tudi tega dela zahtevka oz. (podrejeno) razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu z vrnitvijo zadeve v tem obsegu v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pri tem je priglasila tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi garancije B. (A 2) sklepalo, da je tožena stranka na ta način (to je s konkludentnim dejanjem) sklenila pogodbo (A 1), ki ji je s strani tožeče stranke bila poslana v podpis dne 25.4.1990 (A 12). Pri tem garancija ni bila izdana na podlagi garancijske klavzule iz osnovne pogodbe, ampak na podlagi 4. tč. 1. odst. 4. čl. Zakona o zagotovitvi sredstev za graditev objektov (Ur. l. SRS št. 18/85 in 29/86) - glej 3. odst. 2. tč. omenjene garancije. Tožena stranka je sicer v pritožbi zatrjevala, da izdana bančna garancija ni dokaz sklenitve (s strani tožeče stranke predlagane) osnovne pogodbe, vendar drugostopno sodišče teh trditev ni upoštevalo. Ravno izdana garancija je namreč dokaz, da je bila osnovna pogodba sklenjena (glej 2. odst. 39. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih in 1. tč. garancije št. 764/90). Sicer pa tudi garancija sama zase (brez osnove pogodbe) ni dokaz za zagotovitev sredstev z namenskim kreditom. Dokaz za to je le hkrati z osnovno pogodbo (glej 4. tč. 1. odst. 4. čl. že navedenega ZZSGO).

V tem pogledu (to je glede sklenitve osnovne pogodbe) je torej prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

Ugotovilo je, da osnovna pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki (oz. podpisana), da pa je bila nato vseeno sklenjena ustno (s konkludentnimi dejanji tožene stranke). Torej ne gre za zatrjevano postopkovno kršitev, ko naj bi si razlogi (o odločilnih dejstvih) bili med seboj v nasprotju (glej 13. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku).

Vendar pa sodišče druge stopnje še vedno dvomi, ali je izdaja garancije res pomenila samo sklenitev osnovne pogodbe in ali ni morda pomenila tudi sklenitve aneksa št. II (B 5), ki je bil s strani tožene stranke predložen v podpis tožeči stranki dne 31.5.1990. Bančna garancija je bila namreč izdana dne 6.6.1990, kar je tako po pošiljatvi osnovne pogodbe v podpis toženi stranki kakor tudi po predložitvi aneksa št. II v podpis tožeči stranki. Sicer pa se je izdana garancija tudi glasila samo na 13,917.852,00 SIT (primerjaj 5. čl. osnovne pogodbe).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je aneks št. II pomenil novo ponudbo tožene stranke za sklenitev pogodbe s tožečo stranko (brez podražitev - glej 41. čl. ZOR). S tem v zvezi pa ni razčistilo, ali je izdaja garancije z dne 6.6.1990 pomenila sprejem prvotne ponudbe (za sklenitev osnovne pogodbe s podražitvami - glej 2. odst. 39. čl. ZOR) ali pa je pomenila sprejem spremenjene (torej nove) ponudbe (za sklenitev pogodbe brez podražitev - glej 41. čl. ZOR). Na drugo možnost kaže trditev tožene stranke, da je B. M., ki je v tistem času opravljal vodilno funkcijo v tožeči stranki, dne 31.5.1990 sprejel aneks št. II, pri čemer pa sodišče prve stopnje te trditve, za katero je tožena stranka predlagala tudi dokaze, ni raziskalo.

Tožena stranka je namreč s tem v zvezi predlagala zaslišanje svojih predstavnikov, ki so sodelovali pri dogovorih o osnovni pogodbi in predvsem aneksu št. II, to je zaslišanje D. H. in A. B. (prav tako pa tudi direktorja S. G.). Sodišče prve stopnje je ta dokaz zavrnilo, čeprav je le z zaslišanjem delavcev pogodbenih strank, ki so sodelovali pri pogajanjih in sklepanju pogodbe (oz. aneksa), mogoče ugotoviti, ali sta se pogodbeni stranki sploh kaj dogovarjali in če sta se, kakšen je bil ta dogovor (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča SR Slovenije z dne 29.12.1987, opr. št. III Ips 38/87). Sodišče prve stopnje je na ta način toženi stranki odvzelo možnost, da dokaže svoje trditve. Sodišče prve stopnje bi namreč lahko odločilo v škodo tožene stranke šele potem, če bi kakšno pomembno dejstvo ostalo nedokazano: to je ko bi se sodišče po izvedbi predlaganih dokazov prepričalo, da trditve tožene stranke niso resnične.

Pri zavrnjenih (predlaganih) dokazih namreč ne gre za nepomembne (oz. nepotrebne) dokaze po 2. odst. 300. čl. ZPP. Nasprotno, gre za dokaze, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev (ali je bil glede podražitve sklenjen poseben dogovor s toženo stranko). Za ugotovitev tega odločilnega dejstva bi torej sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z zaslišanjem predlaganih predstavnikov tožene stranke. Ta dokaz bi lahko zavrnilo kvečjemu kot nepomemben (v sladu z II. odst. 300. čl. ZPP), ne pa (tako kot v konkretnem primeru) zaradi njegove neustrezne dokazne vrednosti (oz. odrekanja kredibilitete predlaganim pričam).

Stranke imajo pravico, da predlagajo dokaze za to, da sodišče prepričajo o resničnosti svojih trditev, dočim pa na samo presojo dokazov nimajo nobenega vpliva. Presoja izvedenih dokazov je namreč v domeni sodišča. To presoja (vrednoti) vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter uspeh celotnega dokaznega postopka. Pri tem presoja obsega razčlenitev (analizo) vsakega dokaza posebej in njegovo primerjavo z drugimi dokazi (komparcijo). Vsi tisti dokazi, ki govore za resničnost ali neresničnost nekega dejstva, se potem združijo v celoto (sinteza). Končna presoja pa se opira na tisti uspeh, ki ga kažejo dokazila v celoti. To pomeni, da šele, če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. čl. ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, o njem sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu (221. a člen ZPP).

V konkretnem primeru torej sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato je tudi vprašljiva pravilnost uporabe materialnega prava. Iz tega razloga je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 369. čl. ZPP pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu razveljavilo in mu jo v tem obsegu vrnilo v ponovno sojenje.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje (v skladu s 3. odst. 375. čl. ZPP) zasliši D. H. in A. B., ki sta sodelovala pri dogovorih o osnovni pogodbi in aneksu št. II k tej pogodbi (po potrebni pa tudi direktorja tožene stranke S. G.). V okviru svojih pooblastil iz 3. odst. 7. čl. ZPP (ko je sodišče za ugotovitev zatrjevanih dejstev upravičeno izvajati tudi dokaze, ki jih stranke niso predlagale - primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 22.4.1993, opr. št. III Ips 25/93) pa naj pribavi tudi zapisnik o sestanku z dne 11.5.1992 (iz dopisa tožeče stranke z dne 18.5.1992 - A 7 namreč izhaja, da naj bi na tem sestanku pravdni oz. pogodbeni stranki ugotovili, da aneks št. II k pogodbi o združevanju sredstev za izgradnjo Plinovoda M 4 - Posavje in Dolenjska ni bil sklenjen in tudi ne podpisan). V ponovljenem postopku pa naj se sodišče prve stopnje opredeli tudi glede ostalih pritožbenih navedb tožene stranke.

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu glede glavne stvari, je razveljavilo tudi njegovo odločitev o pravdnih stroških, dočim pa je na podlagi 3. odst. 166. čl. ZPP odločitev o pritožbenih stroških (tožene stranke) pridržalo za končno odločbo.