Jedro

Nemožnost izvršitve zaplembne odločbe v smislu 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je lahko pravna ali dejanska. Dejanska nemožnost izvršitve pomeni, da je dispozitiv odločbe takšen, da ga objektivno ni mogoče izvršiti. Kot pravilno navaja prvostopenjski organ, se za take odločbe predpostavlja, da še niso bile izvršene. Glede zaplembne odločbe, s katero je bilo zaplenjeno imetje drugostopenjski organ ugotavlja, da je bila izvršena. Glede zaplembnih odločb, drugostopenjski organ navaja, da se v sodnih odločbah za njihovo izvršitev v zemljiški knjigi ugotavlja, da se odločbe ne izvršijo, ker imenovani ne posedujejo nepremičnin. Navedena okoliščina pa ne more biti razlog za ničnost zaplembnih odločb. Če je obveznost oziroma učinkovanje odločbe zgolj navidezno - to pa je v primeru, ko naj bi stranka izgubila lastninsko pravico na nepremičnini, ki niti ni bila definirana oziroma je stranka sploh ni imela – se kljub izdani odločbi v strankini pravni sferi nič ne spremeni. Ne gre za takšno nepravilnost odločbe, glede katere bi stranka izkazovala pravni interes, da se jo z izrednim pravnim sredstvom odpravi. Neizvršljivost v smislu 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki predpostavlja konkretno, določeno obveznost oziroma konkretno pravno posledico glede določenega predmeta, ni podana.

Pritisk, izsiljevanje ali drugo nedovoljeno ravnanje mora biti naperjeno zoper organ – uradno osebo, ki odloča v konkretni zadevi, da zardi takšnega nedovoljenega ravnanja izda odločbo. Vodenje kazenskega postopka se ne more šteti za dejanje nedopustne prisile, niti ni razumno, kako naj bi to prisililo uradnike zaplembne komisije k izdaji odločb po Odloku AVNOJ, ob tem, da je bilo tudi v kazenskem postopku mogoče izreči zaplembo premoženja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Škofja Loka (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnikov, da se izrečejo za nične zaplembne odločbe Okrajne zaplembne komisije Škofja Loka št. 81-Š/311, 82-M/225, 83-M/226, 84-M/227, vse z dne 4. 9. 1945, s katerimi je bilo odločeno, da se premoženje A. kot premoženje „nemškega Reicha“ in vse premoženje pravnih prednikov predlagateljev zapleni po določbah 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ. V obrazložitvi navaja, da so predlagatelji v zahtevi za izrek ničnosti smiselno navajali, da je podan ničnostni razlog, ker zaplembnih odločb ni moč izvršiti, saj je Okrajno sodišče v Škofji Loki v izvršilnih zadevah za njihovo izvršitev izdalo odločbe Zp 128/46 z dne 27. 2. 1946, Zp 127/46 z dne 27. 2. 1946, Zp 126/46 z dne 27. 2. 1946, v katerih je glede izvršitve odločb o zaplembi premoženja B.B., C.C. in D.D. navedlo, da navedenih odločb, ki jih je potrdila Okrožna zaplembna komisija za Ljubljansko okrožje v Ljubljani dne 15. 12. 1945, zemljiška knjiga tuk. sodišča ne izvrši, ker se je uradno ugotovilo, da imenovani ne posedujejo nepremičnin kot njihovo last. Ničnost so zahtevali tudi iz razloga, ker naj bi bile odločbe izdane kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. To naj bi izhajalo ne le iz navedenih odločb, temveč tudi iz sodb Vojaškega sodišča in drugih listin. Imenovane osebe so bile poljske narodnosti, v zaplembnih odločbah pa se je izmišljeno navajalo, da so nemške narodnosti. Vedelo se je tudi, da so bile tedaj v zaporu, pa se je navajalo, da jim odločb ni mogoče vročiti, ker so „neznano kje“. Prvostopenjski organ navaja, da predlagatelji v postopku izdaje zaplembnih odločb niso imeli statusa stranke, zato ničnosti teh odločb ne morejo uveljavljati, Obstoj ničnostnih razlogov pa je preveril tudi po uradni dolžnosti in ugotovil, da nobenih ničnostni razlog ni podan. Razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP predpostavlja, da odločba še ni bila izvršena. Odločbe Zp 128/46 z dne 27. 2. 1946, Zp 127/46 z dne 27. 2. 1946, Zp 126/46 z dne 27. 2. 1946 so bile ugotovitvene narave in so ugotovile, da se vpis zaplembe ne izvrši, ker imenovani ne posedujejo nepremičnin. Glede razloga iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP pa pojasnjuje, da predlagatelji niso navedli, katero konkretno dejanje naj bi bilo dejanje v smislu te točke, in konkretno katera navedena oseba naj bi bila tista, ki je izvajala dejanje prisiljevanja. Zgolj pavšalno navajanje, da sledi iz zaplembnih odločb, sodb in drugih listin, ne more pomeniti resni in utemeljeni razlog posega v pravnomočno odločitev.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je kot drugostopenjski organ zavrnilo pritožbo tožnikov zoper prvostopenjsko odločbo. Kot zmotno je ocenilo presojo prvostopnega organa, da tožniki ne morejo predlagati ničnost zaplembnih odločb, saj se je odločalo o premoženjskih obveznostih njihovih pravnih prednikov, kar pomeni, da so predlagatelji uveljavljali svoj pravni interes, ki temelji na zakoniti pravici do dedovanja. Strinjalo pa se je s stališčem, da ničnostni razlogi niso podani. Razloguje, da je lastnica premoženja, ki je bilo B.B., C.C. in D.D. z zaplembnimi odločbami 82-M/255, 83-M/226 in 84-M/277 zaplenjeno z odlokom AVNOJ, ki je bil uveljavljen 6. 2. 1945, tega dne postala država. Kasneje izdane zaplembne odločbe, ki so se glasile na konkretne osebe, v tem primeru na pravne prednike tožnikov, so zato le ugotovitvene narave. Ob tem pa še ugotavlja, da iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska niti ne izhaja, da bi bili imenovani kot fizične osebe kdajkoli lastniki kakšnega premoženja. Lastnica premoženja, vpisanega v zemljiškoknjižni vložek 232 k.o. …, je bila A., z.o.z., v …. Na podlagi zaplembne odločbe št. 81-Š/311 so bile zaplenjene nepremičnine tudi v zemljiški knjigi vpisane kot premoženje LR Jugoslavije, kar potrjuje, da je bila zaplembna odločba pravno in dejansko izvršena in ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279.člena ZUP ni podan. Okoliščin iz 5. točke pa tožniki niso izkazali. V 2. točki izreka je drugostopenjski organ zavrnil zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožniki vlagajo tožbo iz vseh tožbenih razlogov, kršitve Ustave RS (1., 2., 14., 21. in 22. člen) ter posledično Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (1. točka 6. člena Konvencije, 1. člen Protokola o varstvu človekovih pravic in svoboščin). Navajajo, da so uveljavljali ničnostni razlog iz 3. in 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, zatrjuje pa tudi, da gre za krivo listino. Na vseh zaplembnih odločbah je datum 4. 9. 1945, ki je očitno neresničen, saj je v obrazložitvi odločb navedeno, da so bili uradno pridobljeni podatki od NO odbora v Kranju dne 1. 10. 1945. V zvezi z ničnostnim razlogom iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP navajajo, da je bila sodba Vojaškega sodišča razveljavljena iz razlogov nezakonitosti, sile in nespoštovanja človekovih pravic, zaradi česar menijo, da tak nezakonit postopek pomeni prisiljenje, izsiljevanje in nedovoljeno dejanje organa oziroma komisije, ki je takšne odločbe izdala. Drugostopenjski organ je zmotno ocenil ravnanje javnega tožilca, postopek pred vojaškim sodiščem in ravnanja drugih udeležencev v takratnem sistemu podržavljenja zasebnega premoženja (ki so označeni v publikaciji Arhiva RS Viri/92), čigar ravnanj v postopkih ni spoznal za nedopustno silo na druge organe v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki so zaradi nedovoljene sile izdajali nezakonite odločbe - tako v postopkih pred zaplembnimi komisijami ali v postopku zemljiške knjige. Ne prvostopenjska in ne drugostopenjska odločba nista obrazloženi v skladu z 214. členom ZUP. Ker je drugostopenjski organ potrdil izpodbijano (zaplembno) odločbo, to po naravi stvari predpostavlja, da je preizkusil dejanski stan za zakonsko podlago v zaplembni odločbi (1. in 2. točko 1. člena Odloka AVNOJ), ki v času izdaje zaplembne odločbe ni obstajal, in bi torej moral pojasniti, ali so njegove ugotovitve sedaj drugačne, kot so bile ob izdaji zaplembne odločbe in kakor jih je ugotovilo sodišče že v sklepu o razveljavitvi sodbe Vojaškega sodišča. Noben organ se ni opredelil o navedbah v sodbi Vojaškega sodišča št. Sod 1504/45 z dne 23. 8. 1945, navedbah v sklepu Okrožnega sodišča Ljubljani opr. št. 42/95 z dne 9. 11. 1995, o sklepu opr. št. K 500/95 z dne 14. 12. 1995 o ustavitvi postopka, o primerjavah sodnih odločb iz obeh postopkov, o objavljenih dokumentih v publikaciji E. št. 5. Iz teh dokazov je razvidno, katere konkretne osebe so izvajale prisilo in druga nedovoljena dejanja, saj so pod obtožnicami, sodbami, dopisi navedena imena in priimki. Nedovoljena dejanja za dosego nezakonitih in ničnih odločb so bila naravnana na osebe, ki so vodile postopek, pri čemer sta iz zaplembnih odločb razvidna dva podpisa, en čitljiv in en nečitljiv. Navajajo, da se je drugostopenjski organ napačno opredelil do pravnomočnosti odločb, saj te niso bile vročene strankam. Navedbe o pravnomočnosti zaplembnih odločb brez dokazov o njihovi vročitvi predstavljajo dokaz o postopkovnih ravnanjih in opustitvah za dosego učinkov prisile, ki kot take predstavljajo nedopustno ravnanje v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. To velja tudi za vknjižbo lastninske pravice v korist FLRJ pri vložku, kjer je bilo vpisano premoženje A. Ker je bila zaplembna odločba izvršena pod prisilo, to vpliva tudi na ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 270. člena ZUP. V zvezi s stališčem drugostopenjskega organa, da so bili predpisi po katerih je bilo premoženje podržavljeno, prisilne narave in v funkciji vzpostavitve drugačnega pravnega reda, narava predpisov pa še ne pomeni prisiljenja ali nedovoljenega dejanja v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, tožniki navajajo, da je bil predpis sam orodje, vendar so bila ravnanja organov tista, ki so bila (ne)zakonita. Organ ni mogel prisilnih dejanj ali nedopustnih ravnanj pripisati prisilnim predpisom in se ne bi smel izogniti oceni nedopustnih ravnanj organov. Drugostopenjski organ zmotno navaja, da je bilo premoženje pravnih prednikov tožnikov zaplenjeno že z Odlokom AVNOJ in je država postala lastnica že 6. 2. 1945. Posledično zmotno navaja, da so bile izdane zaplembne odločbe ugotovitvene narave. Od tega so odvisni tudi odgovori na vprašanje, ali se v primeru, če je bila sodba s kaznijo zaplembe premoženja izrečena prej kot odločba o zaplembi pristojne komisije, šteje, da je bila zaplemba izrečena s sodno odločbo. O tem se sodna praksa spreminja. Tožniki se ne strinjajo, da je Odlok AVNOJ neposredno učinkoval, saj je že Odlok računal na izdajanje upravnih odločb o zaplembi oziroma sodnih odločb o zaplembi, enako izhaja iz Zakona o konfiskaciji imovine in izvrševanju konfiskacije iz junija 1945 in Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe iz julija 1946. Pozneje izdane odločbe o zaplembi so bile konstitutivne. Dejstvo, da je zakonodajalec vezal posledice na čas uveljavitve Odloka, ne pomeni, da so bile odločbe deklaratorne. Tožniki predlagajo, da sodišče tožbi ugodi, odločbo Upravne enote Kranj (pravilno Škofja Loka) št. DEN 301-375-29/93-RM z dne 28. 5. 2012, v zvezi z odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 4903-2/2012-5-06411110 z dne 29. 1. 2013, spremeni tako, da predlogu tožnikov ugodi in za nične izreče odločbe Okrajne zaplembne komisije Škofja Loka št. 81-Š/311, 82-M/225, 83-M/226, 84-M/227, vse z dne 4. 9. 1945. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Razlogi, iz katerih je mogoče izreči odločbo za nično, so določeni v 279. členu ZUP. Tožniki so uveljavljali ničnostna razloga po 3. in 5. točki prvega odstavka te določbe. Po 3. točki se za nično izreče odločba, ki jo sploh ni mogoče izvršiti, po 5. točki pa odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Po presoji sodišča sta upravna organa pravilno presodila, da tožniki niso izkazali, da bi bile odločbe Okrajne zaplembne komisije v Škofji Loki št. št. 81-Š/311, 82-M/225, 83-M/226 in 84-M/227, vse z dne 4. 9. l945, iz navedenih razlogov nične.

Kolikor tožniki v zvezi s presojo ničnostnega razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP nasprotujejo stališču drugostopenjskega organa, da je premoženje, odvzeto po 1. ali 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last, o državnem upravljanju premoženja odsotnih oseb in o zasegu premoženja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (v nadaljevanju Odlok AVNOJ) postalo državno po samem Odloku AVNOJ, sodišče pojasnjuje, da je takšna ustaljena novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (II Ips 328/2003 z dne 19. 2. 2004, I Up 379/2004 z dne 29. 6. 2005, II Ips 712/2005 z dne 24. 11. 2005, II Ips 85/2004 z dne 19. 1. 2006, II Ips 647/2004 z dne 26. 10. 2006, II Ips 177/2009 z dne 16. 4. 2009, II Ips 280/2009 z dne 10. 9. 2009, II Ips 486/2009 z dne 16. 9. 2010, X Ips 123/2010 z dne 14. 4. 2010). Razlogov za odstop od te prakse v obravnavanem primeru sodišče ne vidi in se zato tudi ne opredeljuje do tožbenih navedb, s katerimi ji tožniki nasprotujejo. Sicer pa tožniki to vprašanje izpostavljajo v zvezi s pravno podlago podržavljenja v konkretnem primeru; ali je bila to kazenska sodba, s katero je bila tožnikovim pravnim prednikom izrečena tudi sankcija zaplembe vsega premoženja, ali Odlok AVNOJ oziroma zaplembna odločba. Kot izhaja iz podatkov predloženega spisa, je bilo v sodnem postopku, v katerem so tožniki zahtevali vračilo podržavljenega premoženja po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, že odločeno, da premoženje ni bilo odvzeto s kazensko sodbo. V tem postopku sodišče tudi ne odloča o vračilu podržavljenega premoženja po ZDen, temveč presoja zakonitosti odločbe upravnega organa o predlogu tožnikov za izrek ničnosti odločb zaplembne komisije in odgovarja na tožbene očitke v zvezi s to odločbo.

Ne glede na navedeno stališče o podržavljenju premoženja ex lege, so imele odločbe zaplembne komisije določen pomen: konkretizirale so premoženje, ki je bilo podržavljeno, in osebo, katere premoženje je bilo podržavljeno. Izvrševale pa so se z, na njihovi podlagi izdanimi sodnimi odločbami o vpisu lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Nemožnost izvršitve zaplembne odločbe v smislu 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je lahko pravna ali dejanska. Dejanska nemožnost izvršitve pomeni, da je dispozitiv odločbe takšen, da ga objektivno ni mogoče izvršiti. Kot pravilno navaja prvostopenjski organ, se za take odločbe predpostavlja, da še niso bile izvršene. Glede zaplembne odločbe št. 81-Š/311 z dne 4. 9. 1945, s katero je bilo zaplenjeno imetje A., drugostopenjski organ ugotavlja, da je bila izvršena. Tej ugotovitvi je moč pritrditi, saj ima podlago v podatkih upravnega spisa. Iz zemljiškoknjižnega izpiska za vložek št. 232 k.o. … je razvidno, da je bila lastnica v tem vložku vpisanih nepremičnin A., v letu 1946 pa se je na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Škofji Loki Zp 125/46-2 z dne 27. 2. 1946 izvršil vpis lastninske pravice za Federativno Ljudsko Republiko Jugoslavijo. Odločba Zp 125/46-2 z dne 27. 2. 1946 je bila izdana na podlagi odločbe Okrajne zaplembne komisije v Škofji Loki št. 81-Š/311. Iz teh podatkov izhaja, da je bila odločba Okrajne zaplembne komisije v Škofji Loki št. 81-Š/311 z dne 4. 9. 1945 tudi dejansko izvršena.

Glede zaplembnih odločb, izdanih B.B., C.C. in D.D., drugostopenjski organ navaja, da se v sodnih odločbah za njihovo izvršitev v zemljiški knjigi ugotavlja, da se odločbe ne izvršijo, ker imenovani ne posedujejo nepremičnin. Navedena okoliščina po mnenju sodišča ne more biti razlog za ničnost zaplembnih odločb. Z upravno odločbo se odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih interesih fizičnih ali pravnih oseb; učinkovanje oziroma izvršitev odločbe ima posledice v pravnem položaju stranke. Če pa je obveznost oziroma učinkovanje odločbe zgolj navidezno - to pa je v primeru, ko naj bi stranka izgubila lastninsko pravico na nepremičnini, ki niti ni bila definirana oziroma je stranka sploh ni imela – se kljub izdani odločbi v strankini pravni sferi nič ne spremeni. Ne gre za takšno nepravilnost odločbe, glede katere bi stranka izkazovala pravni interes, da se jo z izrednim pravnim sredstvom odpravi. Neizvršljivost v smislu 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki predpostavlja konkretno, določeno obveznost oziroma konkretno pravno posledico glede določenega predmeta, ni podana. V konkretnem primeru je sodišče, ki naj bi izvršilo zaplembne odločbe, izrečene B.B., C.C. in D.D., ugotovilo, da imenovani niso lastniki nobenih nepremičnin. To ugotovitev s sedanjimi postopki, ki so jih sprožili, potrjujejo tudi tožniki. Iz zahteve za denacionalizacijo z dne 28. 2. 1993 je razvidno, da so kot njihovim prednikom podržavljene nepremičnine zahtevali vrnitev nepremičnin, vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku št. 232 k.o. …, torej nepremičnin, glede katerih se je zaplemba vodila zoper A., ne pa nekih drugih nepremičnin. O izvršitvi te zaplembne odločbe se je sodišče opredelilo v 9. točki obrazložitve, v skladu s prej pojasnjenim pa glede zamplebnih odločb, izdanih B.B., C.C. in D.D. meni, da, ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ni podan.

Po presoji sodišča sta oba upravna organa tudi pravilno presodila, da zaplembne odločbe niso nične iz razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Sodna praksa je enotna, da mora biti pritisk, izsiljevanje ali drugo nedovoljeno ravnanje naperjeno zoper organ - uradno osebo, ki odloča v konkretni zadevi, da zaradi takšnega nedovoljenega ravnanja izda odločbo (sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 1269/2003 z dne 10. 11. 2005, X Ips 1750/2006 z dne 8. 7. 2009), tako kot sta v obrazložitvi svojih odločb navedla upravna organa. Z njunimi ugotovitvami, da tožniki konkretne prisile na določeno uradno osebo niso izkazali, se sodišče strinja. Tožniki poimensko navajajo osebi, ki sta zaplembno odločbo št. 81-Š/311 podpisali, kar pa za izkazovanje ničnostnega razloga po povedanem ni relevantno. Ne konkretizirajo pa oseb, ki naj bi nanju izvajale pritiske, da sta odločbo izdali, niti oblik prisile. Če naj bi bil to tožilec in sodniki, ki so tožnikovim pravnim prednikom izrekli kazensko sodbo, sodišče odgovarja, da vodenje kazenskega postopka ne more šteti za dejanje nedopustne prisile, niti ni razumno, kako naj bi to prisililo uradnike zaplembne komisije k izdaji odločb po Odloku AVNOJ, ob tem, da je bilo tudi v kazenskem postopku mogoče izreči zaplembo premoženja. Katere druge osebe naj bi imele neposredno povezavo z izdajo zaplembnih odločb, tožniki ne navajajo. Prisilo po vsebini razlagajo s tedanjimi družbenopolitičnimi razmerami (izjave tedanjih organov oblasti, povzeto po publikaciji E.) in z uporabo tedanjih predpisov. Tudi kolikor so ti predpisi bili obremenjeni z nepriznavanjem splošnih pravnih načel in s kršitvami človekovih pravic (kar je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 ugotovilo za nekatere določbe Uredbe o vojaških sodiščih, po kateri so bili predniki tožnikov obsojeni v kazenskem postopku), sodišče enako kot drugostopenjski organ meni, da to ne predstavlja konkretnega dejanja prisile ali drugega nedovoljenega ravnanja, kakršno je po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP zahtevano za izrek ničnosti upravne odločbe. Popravo premoženjskih oškodovanj, povzročeno s temi predpisi, je Republika Slovenija uredila z institutom denacionalizacije, ki pod zakonskimi pogoji omogoča vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi ali v obliki odškodnine, za uveljavljanje ničnosti tedaj izdanih upravnih odločb pa morajo biti izpolnjene okoliščine, ki pomenijo ničnostni razlog po ZUP. Glede na to tožniki ne morejo zaplembnih odločb oziroma v njih zatrjevano nelegalnost in nelegitimnost vzporediti z razveljavitvijo sodbe Vojaškega sodišča. Njihovi očitki, da se upravni organ v zvezi z zahtevo za ugotovitev ničnosti zaplembnih odločb ni opredelil do sodbe Vojaškega sodišča, do sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani o razveljavitvi te sodbe ter sklepa o ustavitvi postopka, so zato po presoji sodišča neutemeljeni, saj s temi dokazi ne morejo izkazati ničnostnega razloga iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

Z navedbami, da so zaplembne odločbe nezakonite, ker so bili B.B., C.C. in D.D. poljske in ne nemške narodnosti, tožniki vsebinsko ugovarjajo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni ničnostni razlog (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS Ips 861/2005 z dne 21. 11. 2007). Zakonskega razloga za izrek ničnosti tudi ne predstavljajo očitane kršitve procesnega prava (da zaplembne odločbe niso bile pravilno vročene). Pod kateri zakoniti ničnostni razlog naj bi se subsumirala okoliščina, da je v obrazložitvi odločb naveden neresničen datum, ko je zaplembna komisija pridobila podatke, tožniki ne navajajo, glede na že pojasnjeno, kdaj sta podana razloga iz 3. in 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, pa sodišče meni, da ne gre za okoliščine iz teh določb. Sodišče tudi ne pritrjuje tožnikom, da sprejete odločitve ni mogoče preizkusiti. Nepravilno stališče prvostopenjskega organa, da tožniki niso legitimirani za začetek postopka za ugotovitev ničnosti, na odločitev ni imelo vpliva, saj je prvostopenjski organ kljub temu (kot izhaja iz izreka) sprejel vsebinsko odločitev. Le-ta pa je preko obrazložitev odločb obeh upravnih organov preverljiva (iz obrazložitev izhaja nosilni razlog, zakaj tožniki ničnostnih razlogov, ki so jih uveljavljali, niso izkazali). Procesna pravila po presoji sodišča niso bila bistveno kršena oziroma v ustavnopravno varovana procesna jamstva ni bilo poseženo.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Stroškovni zahtevek tožnika je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.