Jedro

Napačno pravno mnenje oz. zmotna uporaba materialnega prava nista razloga za obnovo postopka. Pooblaščenka tožnika je tožbo umaknila, tožnik pa ni dokazal, da bi s tem storila kaznivo dejanje, kar bi lahko bil razlog za obnovo postopka, temveč je zgolj navajal, da pooblaščenka zaradi duševne bolezni ni bila sposobna opravljati dela na zadostni strokovni ravni, zato je prvostopno sodišče pravilno odločilo, ko obnove ni dovolilo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za obnovo postopka (ga ni dovolilo) in obenem sklenilo, da tožnik trpi sam svoje stroške postopka.

Zoper ta sklep se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (točka 2. in 3., 1. odstavka 353. člena ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijani sklep razveljavi v celoti ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je tožnik že v teku postopka pred sodiščem prve stopnje navedel, da je pooblastilo za umik tožbe podpisal zgolj na pregovarjanje pooblaščenke, zato gotovo ni bila podana in izražena njegova resnična volja. Nadalje navaja, da je pooblaščenec lahko le oseba, ki v imenu in na račun stranke v mejah pooblastila opravlja procesna dejanja, vendar mora biti poslovno popolnoma sposobna. Glede na dejstvo, da je takratna pooblaščenka bolehala za boleznijo, in bila tudi psihiatrično zdravljena, se upravičeno postavlja vprašanje njene poslovne sposobnosti. Njeni bolezenski znaki so bili takšne narave, da jih ni kazala navzven, zato jih tožnik tudi ni zaznal. Tožnik je mnenja, da ni bila izražena njegova resnična volja, kajti do podpisa predmetnega pooblastila za umik tožbe je prišlo na prigovarjanje njegove pooblaščenke, zato se sklicuje v tej vlogi na točko 6, 421. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, iz katerih se sme sklep izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da ti niso podani. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva in glede na dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ob preizkusu tega sklepa ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato soglaša pritožbeno sodišče z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju na nje tudi v celoti sklicuje, ker so pravilno obrazloženi.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika pa pritožbeno sodišče zaključuje, da je umik tožbe preklic zahteve za pravno varstvo. Po umiku tožbe nadaljnji postopek ni več dopusten. Sodni sklep je deklaratorne narave. Poleg tega tožnik ni predložil nobenega dokaza, da je podpisal pooblastilo za umik tožbe zaradi prisile, zvijače ali prevare, v skladu z določilom 60.-65. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89). Napačno podano pravno mnenje pa ni podlaga za obnovo postopka, pa tudi ne zmotna uporaba materialnega prava. Tožnik tudi v pritožbi ni podal nobenega dokaza, da je prišlo do sodne odločbe zaradi kaznivega dejanja pooblaščenke, zato po stališču pritožbenega sodišča tudi ni pogojev za obnovo postopka po 6. točki 421. člena ZPP, kot to zmotno trdi pritožba.

Namreč odločilnega pomena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela pooblaščenka dovoljenje za pravdno dejanje, ki ga je storila z umikom tožbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko ni dovolilo obnove postopka, in je iz teh zgoraj navedenih razlogov izpodbijani sklep sodišča prve stopnje materialnopravno zakonit in pravilen.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno v skladu z 2. točko 380. člena ZPP in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.

Določbe ZPP in ZOR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94-I).