Jedro

Toženka je tožničino poskusno delo predčasno (negativno) ocenila zaradi tožničine upravičene odsotnosti z dela zaradi njenega zdravstvenega stanja v nosečnosti, kljub zakonski možnosti podaljšanja poskusnega dela v primeru začasne odsotnosti z dela (drugi odstavek 125. člena ZDR-1). To je neupravičena neenaka obravnava tožnice zaradi njenega družinskega in zdravstvenega stanja (prvi odstavek 6. člena ZDR‑1). Ocena poskusnega dela tožnice tudi v časovnem aspektu ne more biti realna, saj se zaradi diskriminatorne predčasne ocene poskusnega dela tožnica v dogovorjeni poskusni dobi niti ni mogla izkazati oziroma izpolniti pričakovanj toženke. Glede na navedeno je redna odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela podana zaradi neutemeljenega odpovednega razloga iz 1. in 10. alineje prvega odstavka 90. člena ZDR-1 in že zato ne more predstavljati zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja pri toženki.

Toženka v postopku sploh ni predlagala sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, ki pride v poštev v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni presojalo vseh okoliščin primera in interesov strank v luči možnosti nadaljevanja delovnega razmerja, saj po veljavni zakonodaji lahko o sodni razvezi oziroma trajanju delovnega razmerja odloči le na predlog delavca ali delodajalca, in ne po uradni dolžnosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je v roku 8 dni dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožnici delovno razmerje pri toženki na podlagi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ni prenehalo 10. 6. 2024 (I. točka izreka). Toženki je naložilo, naj jo pozove nazaj na delo in ji od 11. 6. 2024 prizna neprekinjeno delovno dobo za poln delovni čas, jo prijavi v zavarovanje pri matični evidenci ZPIZ (II. točka izreka) ter ji do vrnitve na delo plača nadomestilo plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 12. 12. 2023, upoštevaje višino mesečne plače 2.173,60 EUR bruto s pripadajočimi dodatki, zmanjšano za prejeta nadomestila Zavoda za zdravstveno zavarovanje, Zavoda za zaposlovanje in Centra za socialno delo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek za obračun in plačilo drugih dohodkov iz delovnega razmerja, plačilo plače v višini prejetih nadomestil pri ZZZ, ZRSZ in CSD, ter plačilo davkov in prispevkov je zavrnilo (III. točka izreka). Naložilo ji je še, naj tožnici povrne stroške postopka 1.959,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter jo zavezalo k plačilu sodne takse (IV. in V. točka izreka).

2.Zoper sodbo, z izjemo dela, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo toženka in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Nasprotuje ugotovitvi, da razlog za odpoved ni bilo neuspešno opravljeno poskusno delo, temveč tožničin bolniški stalež in nosečnost. Nasprotuje dokazni oceni. Zatrjuje, da je odločitev očitno napačna, ker je sodišče prve stopnje izhajalo z zgrešenega stališča o bolniškem staležu oziroma nosečnosti kot razlogu za odpoved, namesto da bi najprej preverjalo vse očitke iz odpovedi. Poudarja, da v zadevi ne gre za presojo odpovedi zaradi nesposobnosti ali drugega razloga, temveč odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela vodji prodaje in razvoja. Nasprotuje ugotovitvi, da tožničin vpliv na kolektiv ni bil tako negativen, da bi to povzročilo v njem nemir in neugodje. Ponavlja, da delodajalec delavcu lahko svoja pričakovanja predstavi ustno in se sklicuje na elektronsko sporočilo z dne 29. 11. 2022. Sodišču prve stopnje očita, da je glede tožničinega odnosa s sodelavci neutemeljeno verjelo tožnici, kljub ugotovitvi, da je bila seznanjena s tem, kdo jo bo spremljal v času poskusnega dela, zanikanju vključevanja njenega partnerja v delo in prilagajanju trditev potrebam postopka; po drugi strani pa ni upoštevalo izpovedi prič A. A., B. B., C. C., D. D. in E. E. o tožničinem odnosu do sodelavcev. Našteva ključne kompetence dobrega vodje, ki jih tožnica nima, zato se kot vodja ni mogla izkazati, niti ni bil tak njen odnos (sodelavcev ni pozdravljala, ni se udeleževala tedenskih sestankov, ni sodelovala pri povezovanju, do sodelavcev ni pristopila ali jim dajala usmeritev ali navodil, bila je hladna in nedostopna). Opozarja na namen poskusnega dela, da se delodajalec prepriča, ali delavec ustreza njegovim pričakovanjem, tudi glede osebnostnih lastnosti v širšem smislu. Sodišču prve stopnje očita, da je z izpodbijano sodbo arbitrarno poseglo v njeno avtonomijo delodajalca z naložitvijo vrnitve na delo mimo mnenja zakonite zastopnice in lastnika, ne glede na njeno nesposobnost biti vodja, zavračanje nadaljevanja dela pri toženki in žaljivo komunikacijo z zakonito zastopnico; taka odločitev vpliva na uspešnost poslovanja. Sklicuje se na poseben pomen medsebojne dinamike med zaposlenimi v majhnem kolektivu; zavrača, da bi tožničin neprimeren odnos do dela in nadrejene morala trpeti dlje kot dobra dva meseca, kar je zadostna doba spremljanja poskusnega dela. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ocenilo verodostojnosti izpovedi prič in strank ter da je spregledalo izpoved zakonite zastopnice, izpovedi prič A. A. in E. E. ter pred 5. 4. 2024 poslano kratko sporočilo (sms) tožnice, da se želi pogovoriti o nadaljnjem medsebojnem sodelovanju; pogovori o tem so se začeli že v začetku aprila 2024, tako da odpoved ni bila posledica tožničine odsotnosti oziroma nosečnosti. Zaslišanjem in dokazni oceni očita selektivnost v korist tožnice. Glede na ugotovljene prijateljske odnose tožnice in zakonite zastopnice ni verjetno, da bi toženka izkoristila bolniški stalež oziroma nosečnost tožnice za to, da se je znebi. Trdi, da je bila tožnica dovolj konkretno seznanjena s pričakovanji toženke ob prijavi na razpis ter razgovoru za opravljanje dela na vodilnem delovnem mestu; ta so bila upravičeno visoka. Trdi, da je oddaja F. minorni segment dejavnosti toženke in kopija oddaje G., ni je ustvarila tožnica niti ni česarkoli predlagala, čeprav se od vodje pričakuje samoiniciativnost, iznajdljivost in širina. Navaja, da tožnica ni razumela načina evidentiranja delovnega časa. Sklicuje se na izpovedi prič glede nekvalitetno opravljenega dela in ustvarjanja napetosti v kolektivu, ki jim sodišče prve stopnje ni sledilo, s čimer je kršilo načelo enake obravnave strank in ustvarilo videz pristranskosti. Sklicuje se na ustaljeno sodno prakso, po kateri je za presojo možnosti nadaljevanja delovnega razmerja treba upoštevati vse okoliščine in interese strank (Pdp 208/2016). Pove, da je bilo med poskusnim delom resno porušeno zaupanje med tožnico in nadrejenima, zato nadaljnje sodelovanje ni več mogoče, vztrajanje pri reintegraciji pa je v nasprotju z načelom sorazmernosti; porušeno zaupanje je legitimna ovira za nadaljevanje delovnega razmerja (Pdp 548/2015, Pdp 454/2019, VIII Ips 124/2009, Pdp 1010/2012). Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo. Med drugim opozarja na to, da toženka ni predlagala sodne razveze in na pomanjkljivo trditveno podlago glede očitka o pomanjkljivem sodelovanju in komunikaciji, negativnih vplivih na kolektiv ter neprimernem odnosu do ostalih zaposlenih. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti v pritožbi uveljavljanih kršitev pravil postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Nezadovoljstvo toženke z odločitvijo ali razlogi zanjo samo po sebi ne more predstavljati razumnega razloga za utemeljeno vzbujanje dvoma v nepristranskost in poštenost sodnega postopka. Prav tako ne njeno prepričanje, da sodišče prve stopnje ni zastavilo zaslišanim vseh relevantnih vprašanj, ta bi jim lahko zastavila toženka, ki v pritožbi ne zatrjuje, da bi ji sodišče prve stopnje prepovedalo zastaviti kakšno vprašanje strankam ali pričam.

7.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki jo je toženka podala tožnici 2. 6. 2024 na podlagi 5. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Ugotovilo je, da je bila tožnica kot vodja prodaje in razvoja pri svojem delu dovolj aktivna, toženka pa ni dokazala, da bi ji predstavila svoja drugačna oziroma večja pričakovanja, niti ni dokazala, katerih odrejenih nalog in utemeljenih pričakovanj v obdobju dveh mesecev in 7 dni tožnici ni uspelo izpolniti. Štelo je, da je toženka pogodbo o zaposlitvi tožnici odpovedala zaradi nedopustnega odpovednega razloga po prvem odstavku 90. člena ZDR-1, saj je bila razlog za predčasno oceno poskusnega dela in posledično odpoved tožničina odsotnost z dela zaradi nosečnosti oziroma zdravstvenega stanja njenega otroka in nje same.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da toženka 2. 6. 2024 ni zakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi tožnici zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Toženka ne nasprotuje ugotovitvi, da je bila tožnica odsotna z dela zaradi nege otroka oziroma bolniškega staleža zaradi nosečnosti od 8. 4. 2024 dalje in da je zakonito zastopnico toženke o nosečnosti obvestila 17. 4. 2024. Toženka je nato 19. 4. 2024 po dobrih dveh mesecih trajanja delovnega razmerja ocenila poskusno delo tožnice. V tem individualnem delovnem sporu je toženka izrecno navedla razlog za predčasno oceno poskusnega dela tožnice - njeno željo oziroma namero, da se (zaradi zdravstvenega stanja v nosečnosti) ne bo več vrnila na delovno mesto (do porodniškega dopusta). V pritožbi toženka sicer trdi, da so pogovori o nadaljnjem medsebojnem sodelovanju strank potekali že od začetka aprila 2024 dalje oziroma da se je zakonita zastopnica že tedaj pogovarjala s pričama A. A. in E. E. o tem, da tožnica ne dela dovolj dobro, kar pa ni bistveno, saj toženka tožničinega poskusnega dela ni ocenila že takrat in tudi tega ni navedla kot razloga za predčasno ocenjevanje poskusnega dela. Tožničino poskusno delo je predčasno (negativno) ocenila prav zaradi tožničine upravičene odsotnosti z dela zaradi njenega zdravstvenega stanja v nosečnosti, kljub zakonski možnosti podaljšanja poskusnega dela v primeru začasne odsotnosti z dela (drugi odstavek 125. člena ZDR-1). To je neupravičena neenaka obravnava tožnice zaradi njenega družinskega in zdravstvenega stanja (prvi odstavek 6. člena ZDR‑1), kot je pravilno ugotovilo in natančno obrazložilo sodišče prve stopnje v 32. točki obrazložitve. Posledično je pravilna tudi ugotovitev, da ocena poskusnega dela tožnice tudi v časovnem aspektu ne more biti realna, saj se zaradi diskriminatorne predčasne ocene poskusnega dela tožnica v dogovorjeni poskusni dobi niti ni mogla izkazati oziroma izpolniti pričakovanj toženke. Glede na navedeno je pravilno stališče, da je redna odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela podana zaradi neutemeljenega odpovednega razloga iz 1. in 10. alineje prvega odstavka 90. člena ZDR-1 in že zato ne more predstavljati zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja pri toženki.

9.Toženka neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje spor presojalo z napačnega izhodišča, saj je pravilno ugotavljalo vsa pravno relevantna dejstva v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, toženki pa je bilo omogočeno sodelovanje v postopku in zagotovljene ustavne pravice. Ne glede na to, da je odpoved nezakonita že zato, ker je podana iz v zakonu izrecno opredeljenega neutemeljenega odpovednega razloga (zaradi zdravstvenega stanja tožnice oziroma njenega otroka oziroma zaradi nosečnosti), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da toženka ni dokazala, da tožnica v času poskusnega dela ni izpolnila njenih utemeljenih in jasno predstavljanih pričakovanj glede dela na delovnem mestu vodje prodaje in razvoja. Toženka neutemeljeno ponavlja, da so bila tožnici njena pričakovanja znana, saj je dokazna ocena pokazala, da ji ni predstavila, kaj konkretno pričakuje od nje v času poskusne dobe, ni ji dajala nobenih navodil ali usmeritev za delo niti je ni opozorila na pomanjkljivo ali napačno opravljene naloge, zlasti ne glede zatrjevanega drugega dela kot je delo pri oddaji F. Graja dokazne ocene sodišča prve stopnje ni utemeljena. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, na podlagi katere je zaključilo, da je bila tožnica pri svojem delu aktivna, samostojna in samoiniciativna ter da njen odnos do zaposlenih in nadrejenih ni bil tako negativen, da bi to povzročilo nemir in neugodje v kolektivu, temelji na pravilno izvedenem dokaznem postopku, dokazna ocena pa je logična in prepričljiva ter jo je mogoče preizkusiti. Ne drži, da sodišče prve stopnje ne bi zadostno presodilo verodostojnosti zaslišanih prič in strank, to presojo je opravilo in pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedi tožnice, ki je bila nenazadnje podprta s številnimi listinskimi dokazi, delno pa so jo podprle tudi zaslišane priče. Tožničini izpovedi v delu, na katerega se je naslonilo sodišče prve stopnje v sodbi, ni mogoče odrekati verodostojnosti le zato, ker se je v postopku neutemeljeno zavzemala za to, da je odpoved nezakonita že zaradi neveljavnosti dogovora o poskusnem delu oziroma se ni spomnila prejema elektronskega sporočila z dne 29. 11. 2022, v katerem so nekatera pojasnila zakonite zastopnice toženke v zvezi s poskusnim delom oziroma njegovim spremljanjem. Z dokazno oceno sodišče prve stopnje ni kršilo načela enake obravnave strank in ni ustvarilo videza pristranskosti, saj je ustrezno presodilo vse zadosti konkretne in pravočasno podane trditve toženke ter odgovorilo nanje.

10.Toženka v pritožbi poudarja, da je bila tožnica zaposlena na vodilnem delovnem mestu in pojasnjuje, kakšne lastnosti bi kot dobra vodja morala imeti, pa jih ni izkazala, česar pa pritožbeno sodišče ni presojalo, saj gre za nedopustne pritožbene novote. Te trditve namreč prvič navaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11.Pritožbene trditve, s katerimi toženka nasprotuje prisojeni vrnitvi tožnice na delo (reintegraciji) in si prizadeva dokazati, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče zaradi porušenega zaupanja, za odločitev niso odločilne. Toženka namreč v postopku sploh ni predlagala sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, ki pride v poštev v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni presojalo vseh okoliščin primera in interesov strank v luči možnosti nadaljevanja delovnega razmerja, saj po veljavni zakonodaji lahko o sodni razvezi oziroma trajanju delovnega razmerja odloči le na predlog delavca ali delodajalca, in ne po uradni dolžnosti. Zavrniti je treba sklicevanje toženke na sodne spore, v katerih je bila sodna razveza s strani strank predlagana (Pdp 208/2016), zadeve, v katerih se je odločalo na podlagi Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ki je sodno razvezo urejal drugače (VSRS VIII Ips 124/2009 in VDSS Pdp 1010/2012), in zadeve, ki se nanašajo na povsem druga dejanska in pravna vprašanja (VDSS Pdp 454/2019 in Pdp 548/2015). Očitek o zmotni uporabi materialnega prava in odstopu od ustaljene sodne prakse tako ni utemeljen.

12.Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo arbitrarno poseglo v njeno avtonomijo delodajalca z naložitvijo vrnitve tožnice na delo mimo mnenja zakonite zastopnice in lastnika. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi se je izkazala za nezakonito, posledice nezakonitosti odpovedi pa predpisuje zakon (reintegracija ali sodna razveza). Ker je tožnica zahtevala reintegracijo, toženka pa ni predlagala, naj se v primeru ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodba o zaposlitvi razveže, je sodišče prve stopnje pravilno v okviru svojih pristojnosti uporabilo materialno pravo in ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku.

13.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

14.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Toženka sama krije stroške pritožbe v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1, tožnici pa je dolžna povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka po 154. v povezavi s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (OT): nagrado za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk (tar. št. 16/1a in 16/4), 2-odstotne materialne izdatke ter 22-odstotni DDV, skupaj 279,99 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT. V primeru zamude toženka tožnici dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

Zveza: