Jedro

Ker je bilo ugotovljeno, da je žena prvega tožnika oziroma mati preostalih dveh tožnic hote zažgala avtomobil in napravila samomor, z uničenjem osebnega avtomobila ni nastopil zavarovalni primer po prvem odstavku 3. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska in zato toženka s tem nastale škode ni bila dolžna kriti.

Namreč obveznost zavarovalnice za kritje škode zaradi takih dogodkov je bila s pogodbo o zavarovanju izrecno izključena ter tak sporazum pogodbenih strank ni bil v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 929. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Ugotovljeno je namreč bilo, da je upravičenec zavarovanja po pogojih AO-plus-90 poleg imetnika vozila tudi voznik (1. člen pogojev), da v primeru smrti upravičenca povrne zavarovalnica njegovim svojcem le pravno priznano škodo (2. člen pogojev) in da zavarovalnica ne povrne škodo, če voznik krši varnostne predpise, kar ima za posledico, da izgubijo kritne pravice tudi svojci upravičenca (5. člen pogojev). Tako po navedenih pogojih kot po določbah 920. in drugega odstavka 929. člena ZOR zavarovalnica ni zavezana za nikakršne dajatve, kadar med drugim upravičenec zavarovanja povzroči zavarovalni primer namenoma. Kot je že spredaj navedeno, je bilo ugotovljeno, da je svojka tožnikov to je zavarovalna upravičenka napravila samomor, kar pomeni, da je zavarovalni primer povzročila namenoma. Tožniki zato niso upravičeni do povrnitve škode niti iz naslova zavarovanja po pogojih AO-plus-90.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, po katerem mora toženka plačati tožniku B. H. 862.680,00 SIT, vsem trem tožnikom pa 5,081.000,00 SIT, obema mladoletnima tožnicama vsaki po 1,317.602,00 SIT in mesečno rento, ker je ugotovilo, da je žena prvega tožnika oziroma mati mladoletnih tožnic namerno povzročila sporno škodo, zaradi česar ta ni krita z zavarovalno pogodbo.

Pritožbo vseh treh tožnikov zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje so vložili revizijo tožniki zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožniki so predlagali, da naj se pobijana sodba razveljavi. Po revizijskih izvajanjih je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker sodišči nista pravilno upoštevali prvega odstavka 898. člena ZOR in sta zmotno opredelili pojem zavarovalnega primera. Za zavarovalni primer gre, ker se je dogodek pripetil neodvisno od volje zavarovalca in se je z dogodkom realiziral zavarovalni riziko (uničenje vozila in smrt voznice). Ti riziki pa so kriti z zavarovalnima pogodbama avtomobilskega in AO plus zavarovanja. Po pogodbah je le prvi tožnik pogodbena stranka, sklenitelj zavarovanja in zavarovanec. Sodišči pa sta pomešali temeljne zavarovalne pogoje iz ZOR, AK 89 in AO plus pogojev. Zato je zgrešen njun zaključek o statusu zavarovančeve žene, ki je bila le voznica in ne tudi zavarovanka ali upravičenka iz pogodbe. Zmoten je tudi zaključek, da so podani izključitveni razlogi po določilu 920. člena ZOR in da je prišlo do požara v vozilu ter posledičnega uničenja vozila po volji voznice. Vprašanje vzročne zveze ni pravilno rešeno, ker izvedenec ni mogel ugotoviti pravega vzroka požara. Sodišči tudi nista upoštevali mnenje izvedenca, da je v vozilu prišlo najprej do eksplozije, zatem pa v trenutku do požara ter da je do eksplozije lahko prišlo že pri minimalni koncentraciji vnetljivih hlapov in zgolj do določene višine, sicer pa ne. V tem primeru pa ni bilo ugotovljeno ali je voznica imela znanje, da lahko zgolj v določeni koncentraciji pride do eksplozije oziroma požara. Do eksplozije je lahko prišlo iz različnih vzrokov. Tudi vzrok hlapov oziroma razlitja bencina ni mogel biti pojasnjen. Ob takem stanju je zmoten zaključek, da je voznica namerno povzročila požar ter na tak način naredila samomor. Šlo je za nezgodo in ne za namerno škodo ali samomor. Riziko eksplozije pa je vključen v zavarovalni pogodbi. Končno niso podani ne zakonski in ne pogodbeno dogovorjeni izključevalni razlogi.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožniki v reviziji niso formalnopravno opredelili, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP naj bi zagrešilo sodišče druge stopnje, niti ni taka kršitev ugotovljiva iz razlogov revizije. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo pobijano sodbo le v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), vendar taka kršitev v tem primeru ni bila zagrešena.

Revizijskih izvajanj o vzročni zvezi, o vzrokih eksplozije in požara v avtomobilu, o vzrokih smrti žene prvega tožnika oziroma matere ostalih dveh tožnic ter sploh o pravilnosti dokazne ocene, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker pomenijo nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč, na katere pa je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Po oceni revizijskega sodišča ni utemeljen niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker sta sodišči druge in prve stopnje to pravo pravilno uporabili glede na ugotovljeno dejansko stanje.

Med postopkom pred sodiščema nižjih stopenj je bilo ugotovljeno, da tožniki opirajo svoje zahtevke na dve podlagi: za uničeno vozilo zaradi požara na zavarovanje avtomobilskega kaska (ki so ga urejali splošni pogoji AK-89), ostalo škodo, nastalo zaradi smrti njihove žene oziroma matere, pa na zavarovanje AO-plus-90, ki so ga urejali pogoji za zavarovanje imetnika in voznika za škodo zaradi telesnih poškodb, ki pa je bilo vezano na zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Po splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska (3. člen) krije polno zavarovanje avtomobilskega kaska škodo zaradi uničenja, poškodovanja ali izginitve zavarovanih stvari, ki nastanejo kot posledica presenetljivih in od zavarovančeve ali voznikove volje neodvisnih dogodkov. Ker je bilo ugotovljeno, da je žena prvega tožnika oziroma mati preostalih dveh tožnic hote zažgala avtomobil in napravila samomor, z uničenjem osebnega avtomobila ni nastopil zavarovalni primer po prvem odstavku 3. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska in zato toženka s tem nastale škode ni bila dolžna kriti. Namreč obveznost zavarovalnice za kritje škode zaradi takih dogodkov je bila s pogodbo o zavarovanju izrecno izključena ter tak sporazum pogodbenih strank ni bil v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 929. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišči druge in prve stopnje sta zato pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožbeni zahtevek glede plačila škode (zavarovalnine) za uničen avtomobil zavrnili.

Po presoji revizijskega sodišča je materialnopravno pravilna tudi preostala odločitev sodišč nižjih stopenj, s katero je bil zavrnjen preostali zahtevek tožnikov. Ugotovljeno je namreč bilo, da je upravičenec zavarovanja po pogojih AO-plus-90 poleg imetnika vozila tudi voznik (1. člen pogojev), da v primeru smrti upravičenca povrne zavarovalnica njegovim svojcem le pravno priznano škodo (2. člen pogojev) in da zavarovalnica ne povrne škodo, če voznik krši varnostne predpise, kar ima za posledico, da izgubijo kritne pravice tudi svojci upravičenca (5. člen pogojev). Tako po navedenih pogojih kot po določbah 920. in drugega odstavka 929. člena ZOR zavarovalnica ni zavezana za nikakršne dajatve, kadar med drugim upravičenec zavarovanja povzroči zavarovalni primer namenoma. Kot je že spredaj navedeno, je bilo ugotovljeno, da je svojka tožnikov to je zavarovalna upravičenka napravila samomor, kar pomeni, da je zavarovalni primer povzročila namenoma. Tožniki zato niso upravičeni do povrnitve škode niti iz naslova zavarovanja po pogojih AO-plus-90. Njihov tožbeni zahtevek je bil zato tudi v tem delu utemeljeno zavrnjen. Ker tako revizija tožnikov ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).