Jedro

Pri izbiri vrste postopka sodišče ni vezano na izbiro strank, zato za ustavitev postopka po 21. členu ZPP ne zadošča zgolj dejstvo, da je podala predlog za nadaljevanje postopka po pravilih nepravdnega postopka pravdnemu sodišču tožeča stranka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom se je sodišče prve stopnje izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi in v pravnem pouku zapisalo, da zoper ta sklep na podlagi 2. odstavka 19. člena ZPP ni dovoljena pritožba.

Tožena stranka se je zoper sklep pritožila zaradi bistvene kršitve določb postopka s predlogom pritožbenemu sodišču, da ji ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrže kot nedovoljeno, če bo ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 19. člena ZPP, sicer pa naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in odloči po 21. členu ZPP.

Pritožba je dovoljena in pravočasna.

Pravilno je stališče pritožnice, da je zoper sklep, s katerim se okrožno sodišče izreče za stvarno nepristojno, dovoljena pritožba (1. odstavek 363. člena ZPP). 3. odstavek 19. člena ZPP namreč izključuje pritožbo le v primeru, če se okrožno sodišče izreče za stvarno pristojno, kar pa se v konkretnem primeru glede na odločitev v izreku izpodbijanega sklepa ni izreklo. Zato je pritožba tožene stranke zoper izpodbijani sklep dovoljena.

Zoper sklep izdan na prvi stopnji se smejo stranke pritožiti v petnajstih dneh od vročitve prepisa sklepa (1. odstavek 333. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Tožena stranka se je pritožila znotraj zakonskega roka za pritožbo, zato je njena pritožba pravočasna.

Pritožba je utemeljena.

Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje izreklo za stvarno nepristojno odločati v sporu, ker je zaključilo, da gre predmetni spor obravnavati po pravilih nepravdnega postopka, kar pa je v pristojnosti okrajnih sodišč.

Kadar sodišče ugotovi, da bi bilo treba opraviti postopek po pravilih nepravdnega postopka, ustavi s sklepom pravdni postopek, če še ni izdana odločba o glavni stvari in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopi pristojnemu sodišču, da ga nadaljuje po pravilih nepravdnega postopka (1. odstavek 21. člena ZPP). Za stvarno nepristojno pa se lahko okrožno sodišče izreče, če gre za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča in sicer po uradni dolžnosti ob predhodnem preizkusu tožbe, na ugovor tožene stranke pa le do razpisa glavne obravnave, če ga poda najkasneje v odgovoru na tožbo (2. odstavek 19. člena ZPP).

Ne glede na fazo postopka, v kateri se je sodišče prve stopnje izreklo za stvarno nepristojno (19. člen ZPP), je odločitev napačna že iz razloga, ker je okrožno sodišče, pred katerim teče spor, stvarno pristojno za odločitev o eventuelni ustavitvi pravdnega postopka iz razloga, ki ga je navedlo v obrazložitvi, torej zato, ker naj bi bilo treba nadaljevati postopek po pravilih nepravdnega postopka (21. člen ZPP). Ker je v gospodarskih sporih, kakršen je tudi predmetni spor, stvarno pristojno za odločanje okrožno sodišče, je to stvarno pristojno tudi za odločitev o eventuelni ustavitvi pravdnega postopka iz 21. člena ZPP. Šele, če bi stvarno pristojno sodišče s pravnomočnim sklepom ustavilo pravdni postopek, bi lahko zadevo odstopilo pristojnemu (okrajnemu) sodišču, da postopek nadaljuje po pravilih nepravdnega postopka. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa obšlo postopek po 21. členu ZPP. Ker je pri tem napačno uporabilo določbo 19. člena ZPP za primer, ki ga ureja 21. člen ZPP, je storilo uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

V novem postopku naj sodišče prve stopnje glede na trditve obeh pravdnih strank ugotovi relevantna dejstva o tem, ali se mora v konkretnem primeru določiti odškodnina po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja razlastitev. Šele nato bo lahko po uradni dolžnosti odločilo tudi o tem, katero vrsto postopka je treba uporabiti v konkretni zadevi. Pri izbiri vrste postopka sodišče ni vezano na izbiro strank (ZPP s komentarjem, stran 166), zato za odločitev o ustavitvi postopka po 21. členu ZPP ne zadošča zgolj dejstvo, da je podala predlog za nadaljevanje postopka po pravilih nepravdnega postopka tožeča stranka. Njen predlog namreč ne pomeni prostega razpolaganja z zahtevkom v smislu 1. in 2. odstavka 3. člena ZPP. Tožeča stranka pa lahko doseže ustavitev pravdnega postopka, ki se je začel z vložitvijo tožbe, z drugimi, v ZPP predvidenimi razpolaganji z zahtevkom (npr. z umikom tožbe). Ob takem zavzetem stališču pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje tudi ni navedlo odločilnih dejstev za uporabo pravil nepravdnega postopka, zato je predlog tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da pritožbeno sodišče samo izpodbijani sklep spremeni tako, da ustavi pravdni postopek, neutemeljen. Za tako odločitev pritožbeno sodišče nima podlage v razlogih izpodbijanega sklepa. Če pa bo sodišče prve stopnje med postopkom, do izdaje odločbe o glavni stvari, ugotovilo, da je treba za rešitev obravnavane zadeve uporabiti pravila nepravdnega postopka, bo lahko s sklepom ustavilo pravdni postopek (21. člen ZPP). V tem primeru naj svojo odločitev o izbiri postopka tudi ustrezno utemelji in obrazloži.