Jedro

Ustanovitelji družbe lahko s sklepom skupščine družbo likvidirajo, kot to določa 371. člen ZGD. Ta pravica izhaja iz materialnega zakona, ki ureja pravo družb in ne iz ZDR. ZTPDR in ZDR nimata določb o tem, kako razrešiti status delavcev, zaposlenih v družbi v likvidaciji, zato je to pravno praznino potrebno možno izpolniti z inštitutom "prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji ali pri delodajalcu", določenim v III. poglavju ZDR. Zaradi dejstva, da pravni subjekt preneha, ni možno uporabiti teh določb neposredno, temveč le smiselno. To pomeni, da ni mogoče nuditi zaščite določenim kategorijam delavcev, kot izhaja iz določb 36. c in 36. d člena ZDR. Relevantna je tako predvsem določba 1. odst. 36. e člena ZDR o tem, da delavcem, katerim ni mogoče zagotoviti dela, preneha delovno razmerje po poteku šestih mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja in določba 36. f člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi glede tožnika F. O. razveljavi v tč. 2, 3, 4, 5, 1. odst. izreka in glede odločitve o stroških postopka, to je v 2. in 3. odst. izreka sodbe. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (1. tč. 1. odst. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbena zahtevka tožnikov F. O. in V. P., da se razveljavi sklep tožene stranke z dne 12.6.2000, potrjen z odločbo tožene stranke brez datuma, da se ugotovi, da tožnikoma delovno razmerje ni prenehalo in jima traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja in da jima delovno razmerje še traja ter da je tožena stranka dolžna tožnikoma izplačati razliko med prejetim nadomestilom plače in plačo, ki bi jo prejela za ves čas, če bi delala od 20.6.2000 in izplačati zakonite zamudne obresti od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov od 18. v mesecu za pretekli mesec, da je tožena stranka dolžna plačati tudi vse davke in prispevke od pripadajočih razlik, ki se plačujejo od bruto plače in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in jima za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ju prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje in jima izplačati plače, ki bi jih prejemala, če bi delala, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za pretekle mesece, od bruto plače pa plačati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plače in da jima je dolžna povrniti vse stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo. Tožniku F. O. je tudi naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške odgovora na tožbo z dne 4.1.2001 v znesku 3.375,00 SIT, v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe ter sklenilo, da stranke trpijo svoje ostale stroške postopka. Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik F. O., iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da vztraja pri svojih dosedanjih navedbah, da obstaja pravna praznina, kako in kdaj preneha delovno razmerje delavcem v primeru začetka postopka redne likvidacije, ker Zakon o gospodarskih družbah nima posebnih določb glede prenehanja delovnega razmerja delavcev. Kako ravnati v tem primeru pa ne določa niti Zakon o delovnih razmerjih in ker drugačnih določb ni, je potrebno upoštevati tiste iz Zakona o delovnih razmerjih, ki ščitijo posamezne kategorije delavcev. Tožnik je bil član sveta delavcev pri toženi stranki in mu zato po določbi 4. alinee 36. c člena Zakona o delovnih razmerjih delovno razmerje lahko preneha šele po dveh letih po izteku funkcije. Meni, da v sporni zadevi ni mogoče uporabiti določb 125. člena Zakona o delovnih razmerjih, saj je to način prenehanja delovnega razmerja pri zasebnih delodajalcih, to je fizičnih osebah, pri katerih je položaj drugačen kot v primeru družb. Opozarja, da tožena stranka še obstaja in bo obstaja do izbrisa iz registra pravnih oseb. Sodišče je tudi prezrlo, da je prvostopenjski sklep tožene stranke postal dokončen 21.11.2000, ko je pritožnik prejel drugostopenjski sklep tožene stranke in je lahko kvečjemu tedaj začel teči šestmesečni odpovedni rok. Podrejeno se tožnik pritožuje tudi zoper sklep o stroških, ki mu jih je naložilo v plačilo sodišče prve stopnje, saj v sporih zaradi prenehanja delovnega razmerja delavec ni dolžan povrniti nasprotni stranki stroškov postopka. Meni, da je nepravilno stališče sodišča, da bi tožnik moral razširiti obstoječo tožbo, ki jo je vložil zaradi molka organa in ne vložiti nove tožbe. Nasprotno, krivda je na strani tožene stranke, ki ni pravočasno odločala o ugovoru. Pritožnik pa ne more biti kriv, če je ravnal v skladu s predpisi in pravnim poukom. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje, ki se nanaša nanj, spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da razveljavi sklep, s katerim se mu nalaga povrnitev pravdnih stroškov nasprotni stranki. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Tožena stranka - delniška družba, je na skupščini dne 26.4.2000 sprejela sklep o prenehanju družbe, na podlagi katerega je Okrožno sodišče v Ljubljani dne 26.5.2000 izdalo sklep Srg .../... o začetku redne likvidacije. Nato je likvidacijski upravitelj dne 12.6.2000 tožniku izdal sklep o prenehanju delovnega razmerja in se pri tem skliceval na določbo 371. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS, št. 30/93 - 36/2000) ter 34. in 35. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 -71/93). Zoper sklep je tožnik ugovarjal (ugovor je naslovil kot zahtevo za varstvo pravic) iz razloga, ker je menil, da mu delovno razmerje ne sme prenehati glede na to, da spada v zaščiteno kategorijo delavcev, ker je član sveta družbe in mu delovno razmerje lahko preneha šele dve leti po prenehanju opravljanja funkcije, kot to določa 4. alinea 36. c člena ZDR. Likvidacijski upravitelj je ugovor zavrnil in se skliceval na določbe ZGD in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki določata, da delovno razmerje delavcem preneha, če je uveden postopek prenehanja organizacije. Navajal je, da ne gre za prenehanje potreb po določenem številu delavcev zaradi operativnih razlogov, ampak za prenehanje delovnega razmerja delavcev zaradi prenehanja družbe v smislu 125. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je pri presoji navedenih sklepov sledilo toženi stranki in menilo, da je potrebno smiselno uporabiti določbe 125. člena ZDR, upoštevajoč, da so tudi gospodarske družbe, družbe z znanimi lastniki, kakršne so se ob uveljavitvi ZTPDR šele začenjale ustanavljati. Glede na to, da se je zasebni delodajalec lahko osebno odločil za prenehanje dejavnosti, sodišče prve stopnje meni, da se lahko delničarji na skupščini odločajo za prenehanje svoje gospodarske dejavnosti. Sodišče prve stopnje se je tudi postavilo na stališče, da so v konkretnem primeru neuporabne določbe ZDR o prepovedi prenehanja delovnega razmerja določenim kategorijam delavcev. Zato se je postavilo na stališče, da ob analogni uporabi določb 1. alinee 125. člena ZDR in 124. člena ZDR preneha delovno razmerje po poteku odpovednega roka iz pogodbe o zaposlitvi, ki ne more biti krajši od 30 dni in ne daljši od šest mesecev. Ker je tožena stranka upoštevala najdaljši možni odpovedni rok in tožnikoma priznala pravico iz 36. e člena ZDR, da začne ta rok teči od dneva dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni kršila zakona. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da imajo ustanovitelji s sklepom skupščine pravico likvidirati družbo, kot to določa 371. člen ZGD. Ta pravica izhaja iz materialnega zakona, ki ureja pravo družb in ne iz ZDR, kot to meni sodišče prve stopnje in se sklicuje na določbe 125. člena ZDR. V tem sporu ni vprašanje ali se tožena stranka sme likvidirati ali ne, temveč, kako razrešiti status delavcev, zaposlenih v družbi v likvidaciji. Kako ureja delodajalec delovna razmerja, določa delovnopravna zakonodaja oz. še vedno veljavna ZTPDR in ZDR. Navedena zakona nimata določb za tak primer, zato je to pravno praznino potrebno napolniti. Po oceni pritožbenega sodišča je najbližji inštitut, ki ga lahko smiselno uporabimo, inštitut "prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji ali pri delodajalcu", določen v III. poglavju ZDR. Gre namreč za poslovno odločitev delodajalca, ki jo ob širšem tolmačenju lahko enačimo z operativnimi razlogi, oz. operativnimi potrebami v skladu s 4. členom Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. Tako enačenje je po mnenju pritožbenega sodišča upravičeno tudi iz razloga, ker subjekt v likvidaciji ne preneha takoj, temveč po končanju začetih poslov. Seveda pa zaradi dejstva, ki ga ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da pravni subjekt preneha, ni možno uporabiti teh določb neposredno, temveč le smiselno. V nasprotnem primeru bi omejitve delovne zakonodaje praktično lahko onemogočile že z ustavo zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen URS), ki vključuje tudi pravico do odločitve o prenehanju opravljanja gospodarske dejavnosti. To pomeni, da ni mogoče nuditi zaščite določenim kategorijam delavcev, kot izhaja iz določb 36. c in 36. d člena ZDR in kot se za to neutemeljeno zavzema tožnik. Ravno tako ni potreben program (35. člen ZDR) in določitev posameznih delavcev, ki jim preneha delovno razmerje (36. b člen ZDR), saj to nadomešča sklep skupščine o likvidaciji družbe, ki smiselno obsega tudi odločitev o prenehanju potreb po delu vseh delavcev. Relevantna je tako predvsem določba 1. odst. 36. e člena ZDR o tem, da delavcem, katerim ni mogoče zagotoviti dela, preneha delovno razmerje po poteku šestih mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja in določba 36. f člena ZDR. Glede na gornje pravno stališče sta torej sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zakonita (relevantna sta le izreka sklepov), saj delavcu zagotavljata pravice po 36. e in 36. f členu ZDR. Sodišče pa ni ugotavljalo, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo skladno s sklepi delodajalca. Iz navedb tožnika v pritožbi in listinskih dokazov, ki jih je vpogledalo sodišče prve stopnje (A 3) izhaja, da mu je bil drugostopenjski sklep vročen dne 21.11.2000. Tako mu je delovno razmerje lahko zakonito prenehalo po poteku šestih mesecev od navedenega datuma, razen, če stranki nista sklenili dogovora v smislu 2. odst. 36. f člena ZDR. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sicer v delu zahtevka, ki se nanaša na datum prenehanja delovnega razmerja in denarne zahtevke. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku razčistiti dejansko stanje o tem, kdaj je tožniku prenehalo delovno razmerje in ali je tožena stranka upoštevala določbe svojega sklepa, da mu delovno razmerje preneha po poteku šest mesecev od dokončnosti sklepa. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odločati v okviru spremenjenega tožbenega zahtevka, kot ga je postavil tožnik na glavni obravnavi dne 6.3.2001. Utemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, ki so nastali toženi stranki z odgovorom na tožbo, ki jo je tožnik vložil dne 5.12.2000 po tem ko je prejel drugostopenjski sklep tožene stranke. Pravilno tožnik opozarja na določbo 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98), ki v 2. odst. določa, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka in na dejstvo, da je bil prisiljen vložiti novo tožbo iz razloga, ker je bila prva tožba vložena zaradi molka organa, tekom postopka pa je tožena stranka o ugovoru odločila. Noben predpis ne določa, da mora tožnik v takem primeru le razširiti tožbo in ne sme vložiti nove tožbe. Zato je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s stroški postopka za odgovor na tožbo z dne 4.1.2001 nezakonita in jo je pritožbeno sodišče razveljavilo. Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi izrek o ostalih stroških postopka, ki se nanaša na spor med pritožnikom in toženo stranko iz razloga, da bo sodišče prve stopnje o stroških odločilo skupaj z glavno stvarjo.