Jedro

Pri ugotavljanju pogoja iz 5. točke 89. člena obrtnega zakona (da prosilec ima poslovni prostor) je pomembno, da se pri novozgrajenem poslovnem prostoru ugotovi, če je zgrajen v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, ker se brez uporabnega dovoljenja objekt ne sme uporabljati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo z dne 4.12.1991, s katero je Občinski sekretariat za gospodarstvo zavrnil njeno zahtevo za izdajo obrtnega dovoljenja s predmetom poslovanja trgovine z živili in z mešanim blagom v poslovnem prostoru v Ljubljani. V obrazložitvi odločbe se tožena stranka sklicuje na 14. in 89. člen obrtnega zakona (Ur. list SRS, št. 35/88 in 24/89) in ugotavlja, da je odločba prve stopnje pravilna in zakonita. Po mnenju tožene stranke je organ prve stopnje pravilno upošteval tudi določbo 8. člena zakona o graditvi objektov (Ur. list SRS, št. 34/84), ki določa, da se lahko začne zgrajeni objekt uporabljati oziroma začeti s proizvodno-tehnološkim procesom šele, ko je zanj izdano uporabno dovoljenje. Navedeno določbo šteje tožena stranka za posebni pogoj v smislu 7. točke 89. člena obrtnega zakona, ki pa ga tožnica ne izpolnjuje, ker za poslovni prostor nima gradbenega in uporabnega dovoljenja. Ko zavrača pritožbene ugovore, tožena stranka med drugim navaja, da ni bistveno, če pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati poslovni prostori, v katerih se opravljajo blagovni promet in storitve v blagovnem prometu (Ur. list RS, št. 23/90) posebej ne določa, da je potrebno za objekt, v katerem je poslovni prostor, imeti gradbeno in uporabno dovoljenje, saj tak posebni pogoj določa zakon o graditvi objektov, ki je po pravni hierarhiji kot zakon nad pravilnikom. Zato ni dovolj, če je tožnica pridobila potrdilo o izpolnjevanju sanitarno-tehničnih, higienskih in drugih pogojev in lokacijsko dovoljenje, za katero je zaprosila po ukrepu urbanistične inšpekcije o ustavitvi gradnje, ampak mora imeti tudi uporabno dovoljenje. Odločba o dovolitvi priglašenih del z dne 25.10.1990 se namreč ne nanaša na sporni prostor, ampak na izdano urbanistično potrdilo z dne 25.6.1990 o priglasitvi gradnje garaže in drvarnice.

V tožbi tožnica meni, da izpolnjuje vse pogoje za izdajo obrtnega dovoljenja in to tudi glede poslovnega prostora, v katerem ne bo opravljala nobenega tehnološkega procesa, ampak le prodajala živila. Meni, da popolno negiranje pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati poslovni prostori, v katerih se opravlja blagovni promet, s sklicevanjem na močnejši predpis, ni zakonito. Opozarja, da je pridobila pozitivno mnenje Komiteja za planiranje in gospodarstvo občine z dne 13.6.1990 in urbanistično potrdilo z dne 25.6.1990, ki ga je izdal Komite za urejanje prostora in varstvo okolja občine in po katerem se od nje zahteva samo priglasitev, ne pa gradbenega dovoljenja. Ker tudi iz potrdila tržne inšpekcije z dne 10.9.1991 izhaja, da njeni poslovni prostori ustrezajo minimalnim tehničnim, higienskim in sanitarno-tehničnim pogojem, pogojem varstva pri delu in drugim predpisanim pogojem, ne more razumeti, zakaj je že dve leti izpostavljena neusklajenim postopkom občinskih organov in tožene stranke. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču predložila vse upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni posebej odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Eden od zakonitih pogojev za izdajo obrtnega dovoljenja je, po 5. točki 1. odstavka 89. člena obrtnega zakona (OZ), da ima prosilec za izdajo obrtnega dovoljenja poslovni prostor. Če je poslovni prostor na novo zgrajen ali z adaptacijskimi deli preurejen, je navedeni pogoj izpolnjen, če se ugotovi, da je bil poslovni prostor zgrajen oz. preurejen v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, kar se dokazuje predvsem z uporabnim dovoljenjem, z odločbo o dovolitvi priglašenih del (pred 20.6.1990 s potrdilom) pa v primeru, če so bila izvedena gradbena dela skladno s priglasitvijo, na katero se odločba o dovolitvi priglašenih del (oz. prej potrdilo) nanaša. V takem primeru namreč zakon o graditvi objektov (ZGO - 2. odstavek 74. člena in 77. člen), če gre za objekt fizične osebe, uporabnega dovoljenja ne predvideva in na tak primer se seveda določba 8. člena zakona o graditvi objektov o prepovedi uporabe zgrajenega objekta pred izdajo uporabnega dovoljenja niti ne nanaša. Čeprav upoštevanje navedene določbe ni stvar ugotavljanja posebnega pogoja za izdajo obrtnega dovoljenja po 7. točki 1. odstavka 89. člena obrtnega zakona, ampak ugotavljanje pogoja po navedeni 5. točki, v tem primeru sama označba pogoja, ki ga po presoji tožene stranke tožnica ne izpolnjuje, niti ni bistvena. Bistveno je, da tožnica nima uporabnega dovoljenja za poslovni prostor, ki ga je po letu 1990 zgradila, kar niti sporno ni. Na izdano urbanistično potrdilo z dne 25.6.1990, ki se v fotokopiji nahaja tudi med predloženimi upravnimi spisi, se tožnica ne more z uspehom sklicevati in sicer že zato ne, ker se ne nanaša na gradnjo prizidka s trgovinskim lokalom, ampak na prizidek z garažo in drvarnico, kot pravilno pojasnjuje že tožena stranka. Pri tem ne gre za negiranje pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati poslovni prostori, v katerih se opravljajo blagovni promet in storitve v blagovnem prometu, kot trdi tožnica; navedeni podzakonski akt je predpisoval le tehnične pogoje, ki jih mora izpolnjevati poslovni prostor za opravljanje trgovinske dejavnosti. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita, zato tožnica s tožbo ni mogla uspeti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).