Jedro

Določba 2. odstavka 70. člena ZKP-94, na katerega se sklicuje obsojenec, bi prišel v poštev le v primeru, če bi bil obsojenec priprt v tej zadevi in ne v drugi, kot sam zatrjuje.

Sodišči prve in druge stopnje sta obsojencema, ki sta storila kaznivo dejanje še v času veljavnosti KZ-77, izrekli stransko kazen izgona tujca iz države po določbah KZ. Ker nista ugotavljali ali ugotovili nevarnosti obsojencev, sta izrekli sankcijo, ne da bi bili za to izpolnjeni vsi potrebni pogoji. Obsojencema bi namreč lahko izrekli le varnostni ukrep izgona tujca iz države po določbah KZJ.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega S.S. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi, glede obsojenega F.M. pa se izpodbijana pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 18.8.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10.12.1997 spremeni po uradni dolžnosti tako, da se razveljavi odločba o stranski kazni izgona tujca iz države, ki je bila izrečena obsojencema po 40. členu Kazenskega zakonika.

V ostalem se zahteva zagovornika obsojenega S.S., zahteva obsojenega S.S. za varstvo zakonitosti pa v celoti, zavrneta.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 18.8.1997 sta bila F.M. in S.S. spoznana za kriva kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu po 1. odstavku 168. člena KZ RS v zvezi z 22. členom Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) in jima je bila izrečena kazen eno leto zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 10.12.1997 na pritožbo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obema obsojencema izrečeni kazni zvišalo na tri leta zapora.

Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila obsojeni S.S. in njegov zagovornik. Obsojenec v svoji zahtevi uveljavlja vse razloge iz 1. odstavka 420. člena, njegov zagovornik pa razloga po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Oba vložnika predlagata, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter prekine izvrševanje sodnih odločb. Obsojenec v obrazložitvi zahteve navaja, da je sodišče druge stopnje kazen zvišalo brez pravne podlage. Meni tudi, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, s tem ko je bil pred preiskovalno sodnico zaslišan brez prisotnosti zagovornika, čeprav se je tedaj nahajal v priporu zaradi storitve istovrstnega kaznivega dejanja. Sodišči prve in druge stopnje sta po obsojenčevem mnenju pristranski, ker sta s soobsojencem tujca. Obsojenec je po pravnomočnosti sodbe izvedel za pravega storilca kaznivega dejanja, katerega v svoji zahtevi tudi poimensko navaja. Nadalje obsojenec sodiščema prve in druge stopnje očita nepravilno dokazno oceno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Izpodbija ravnanje sodišča, ko je to svojo odločbo oprlo tudi na sled dlani na oškodovančevem avtomobilu, ki je le v osnovnem vzorcu enaka odtisu njegove leve dlani. Nadalje oporeka dokazni oceni sodišč prve in druge stopnje, ki sta odločbi oprli na izpovedbo njegovega soobsojenca, ki je vložnika obremenil z izpovedbo na glavni obravnavi, četudi ta po ZKP ni dolžan govoriti resnice.

Obsojenčev zagovornik v obrazložitvi svoje zahteve navaja, da je sodišče prve stopnje kaznivo dejanje, ki naj bi ga storil obsojenec, kvalificiralo po KZ-77 in KZJ, stransko kazen izgona tujca iz države pa je izreklo na podlagi Kazenskega zakonika iz leta 1994 (KZ). Ne glede na to, da po vsebini bivši varnostni ukrep izgona tujca iz države po KZ-77 ni drugačen od stranske kazni izgona tujca po KZ, je stranska kazen po 40. členu KZ kazenska sankcija, ki kot taka v času storitve kaznivega dejanja ni bila predpisana in je bilo z izrekom le-te kršeno načelo zakonitosti ter storjena kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Poleg tega sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, da obsojeni S. v Republiki Sloveniji živi z izvenzakonsko partnerko in mladoletnim otrokom. Nadalje vložnik sodiščema prve in druge stopnje očita kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, v okviru katere glede na izpovedbe obdolžencev in prič, zaslišanih v postopku, izpodbija smiselnost ugotovitev sodišč prve in druge stopnje. Oporeka tudi dokazni oceni sodišč, ki sta obsodili obsojenega S., saj je bilo v zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in ugotovljena dejstva ne zadoščajo za obsodilno sodbo. Sodišči sta ob odločanju po njegovem mnenju neutemeljeno upoštevali anonimko, ki je obremenjevala oba obsojenca. Nadalje izpodbija dokazno vrednost prepoznave po fotografijah, na kateri je oškodovanec kot podobnega enemu izmed storilcev določil obsojenca S. Meni, da ni stopnja verjetnosti, da je obsojenec S. sostorilec kaznivega dejanja, za katero je bil obsojen, nič večja kot v času preiskave.

Zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti je neutemeljena, zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti pa je delno utemeljena.

Očitek obsojenca, da je sodišče druge stopnje brez pravne podlage zvišalo njegovo kazen, ni utemeljen. Višje sodišče je poleg pritožbe zagovornikov obeh obsojencev reševalo tudi pritožbo Okrožnega državnega tožilstva, ki se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožilo zaradi odločbe o kazenskih sankcijah (4. točka 370. člena ZKP). Skladno s 1. odstavkom 394. člena ZKP je sodišče druge stopnje ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, tej pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo, sankcijo pa ob upoštevanju vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin odmerilo v mejah, predpisanih za to kaznivo dejanje.

Določbe postopka, s tem ko je bil obsojeni S. pred preiskovalnim sodnikom zaslišan brez prisotnosti zagovornika, niso bile kršene. Obsojenec je bil pred preiskovalnim sodnikom zaslišan 18.10.1995, torej pred sprejemom novele ZKP leta 1998. V 203. členu ZKP-94 je določeno, da mora preiskovalni sodnik tistega, ki mu je bila odvzeta prostost in mu je bil pripeljan, med drugim poučiti, da ima pravico do zagovornika. Če si ta zagovornikove navzočnosti ne zagotovi, ga mora preiskovalni sodnik takoj zaslišati. Iz zapisnika o zaslišanju obsojenca pred preiskovalnim sodnikom dne 18.10.1995 izhaja, da je preiskovalni sodnik obsojenca opozoril, da si ima pravico vzeti zagovornika, ki je lahko navzoč pri njegovem zaslišanju. Obdolženec je ta del zapisnika podpisal in s tem potrdil, da je z opozorilom seznanjen. S tem, ko si zagovornika ni vzel in izjavil, da se bo zagovarjal, pa ga je preiskovalni sodnik lahko zaslišal brez prisotnosti zagovornika, ne da bi s tem kršil zakon. Drugi odstavek 70. člena ZKP-94, na katerega se sklicuje obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti, bi prišel v poštev le v primeru, če bi bil obsojenec priprt v tej zadevi, ne pa v drugi, kot tudi sam zatrjuje. Obvezna obramba je tako obsojencu skladno s 3. odstavkom 70. člena ZKP-94 pripadala od vročitve obtožnice dalje in mu jo je sodišče tudi zagotovilo.

Navedb o drugem storilcu kaznivega dejanja, za katerega je obsojen obsojenec, Vrhovno sodišče glede na to, da gre za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ne more upoštevati. Obsojenec je sicer zahtevi naknadno priložil obvestilo, katero naj bi mu izročil soobsojenec, vendar iz tega razen navedbe osebe, ki jo navaja tudi sam obsojenec kot pravega storilca, ne izhaja nič smiselnega.

Pripomniti pa je potrebno, da lahko obsojenec nova dejstva in nove dokaze, ki utegnejo povzročiti njegovo oprostitev, lahko navaja v okviru obnove postopka.

Prav tako ni mogoče upoštevati navedb v zahtevah vložnikov za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na dejansko stanje, ugotovljeno s strani sodišč prve in druge stopnje. Skladno z 2. odstavkom 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje obe izpodbijani sodbi vsebujeta vse razloge o odločilnih dejstvih in nista pristranski, kot to trdi obsojenec. Oba vložnika v svojih zahtevah izpodbijata dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje. Ocenjevanje pravilnosti le-te predstavlja presojo ugotovljenega dejanskega stanja, česar na podlagi določbe 2. odstavka 420. člena ZKP vložnik ne more zahtevati, zato se Vrhovno sodišče v presojo teh ugovorov ni spuščalo.

S tem ko je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo, da naj bi po oškodovančevih besedah obsojenec po konstituciji "odgovarjal" drugemu storilcu, iz zapisnika glavne obravnave pa izhaja, da ga je oškodovanec označil kot "podobnega", ni bila zagrešena protispisnost. Beseda "odgovarjati" je beseda s širokim pomenskim obsegom, ki se po mnenju Vrhovnega sodišča od besede, ki jo je uporabil oškodovanec, ne razlikuje v takšni meri, da bi bilo na podlagi njune zamenjave sodišču moč očitati protispisnost, saj le-ta pomena stavka, ki jo vsebuje, bistveno ne spremeni.

Pravilno je stališče višjega sodišča, da odtis dlani na oškodovančevem vozilu, ki sicer nima dovolj individualnih značilnosti, da bi ga lahko z gotovostjo pripisali obsojencu, je pa bil po osnovnem vzorcu enak obsojenčevemu, predstavlja dokaz v smeri obsojenčeve krivde in ne obratno, kot to trdita vložnika. Enako velja za anonimno prijavo na policiji, ki sama po sebi sicer ne služi kot neposreden formalen dokaz, je pa indic v smeri, da je storilec kaznivega dejanja prav obsojeni. Z izjemo svoje izpovedbe, ki je bila ocenjena kot neverodostojna in ki v pravilnost odločilnih dejstev ne more vnesti upoštevnega dvoma, pa obsojenec ni ponudil nobenega dokaza, ki bi ga krivde razbremenjeval. Utemeljen pa je ugovor obsojenčevega zagovornika zoper izpodbijano sodbo, ko nasprotuje izrečeni stranski kazni izgona tujca iz države. Ne glede na dejstvo, da je kazenska sankcija izgona tujca iz države obstajala v enaki obliki in z enako zakonsko dikcijo kot v sedanjem KZ tudi v KZJ, pa je bila tam predpisana kot varnostni ukrep. Ta vrsta kazenske sankcije je kot enega od pogojev za izrek zahtevala obstoj storilčeve nevarnosti (60. člen KZJ), kar je veljalo tudi za varnostni ukrep izgona tujca iz države. V sedanji kazenski zakonodaji je kazenska sankcija izgona tujca iz države opredeljena kot stranska kazen in obstoj storilčeve nevarnosti za izrek le-te ni potreben. Sodišči prve in druge stopnje bi smeli tako glede na to, da sega kaznivo dejanje, na katero se nanašata izpodbijani sodbi, še v obdobje veljave KZ-77, obsojenca izgnati iz države le v primeru, če bi ugotovili, da je obsojenec nevaren in bi bili tako izpolnjeni vsi pogoji za izrek varnostnega ukrepa. Krog oseb, katerim je mogoče izreči to kazensko sankcijo, se je namreč z uveljavitvijo KZ razširil, saj je bilo pred tem iz države moč izgnati le tujce, za katere je sodišče izrecno ugotovilo, da predstavljajo nevarnost za državo. S tem, ko sta sodišči prve in druge stopnje stransko kazen izgona tujca iz države, kot je ta določena v KZ, izrekli obsojencema, ki sta kaznivo dejanje storila še v času veljave KZ-77, ne da bi ugotavljali ali ugotovili nevarnost obsojencev, sta to sankcijo izrekli, ne da bi bili za to izpolnjeni vsi potrebni pogoji.

Z izrekom kazni izgona tujca iz države je bil v škodo obsojencev prekršen zakon (5. točka 372. člena ZKP). Sodišče je zato na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbo o izrečeni stranski kazni razveljavilo. Ob uporabi 2. odstavka 424. člena ZKP je, ne glede na to da obsojeni F.M. izrednega pravnega sredstva ni vložil, odločbo po uradni dolžnosti spremenilo tudi v delu, ki se nanaša nanj. Glede na to, da so ostale navedbe zagovornika obsojenega S.S. neutemeljene in da v delih zahteve tudi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, je njegovo zahtevo v ostalem zavrnilo kot neutemeljeno. Ker so neutemeljene tudi navedbe obsojenega S.S. in ker tudi ta v navedenih delih izpodbija dejansko stanje, je Vrhovno sodišče njegovo zahtevo zavrnilo v celoti (425. člen ZKP).