Jedro

Neutemeljena je pritožbena graja, da gre pri terjatvah iz AO – plus zavarovanja za pogodbeno zavarovanje, to je za pogodbeno odškodninsko obveznost iz zavarovalne pogodbe, ki glede zastaranja terja uporabo prvega in drugega odstavka 357. člena OZ o zastaralnih rokih pri zavarovalnih pogodbah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevke tožnikov, da je toženka dolžna plačati tožnici 5.842,10 EUR s pripadki, drugemu tožniku 4.988,73 EUR s pripadki in tretejmu tožniku 5.842,10 EUR s pripadki. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožniki niso dokazali niti zatrjevanega škodnega dogodka (prenizko izplačane odškodnine tožnikom s strani Z. M. d.d. za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, to je pokojne V. K., žene oziroma matere tožnikov) niti vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem (opustitvijo) odvetnika N. P. iz Odvetniške pisarne C. d.n.o., in škodo, ki naj bi jo utrpeli tožniki v posledici opustitve vložitve tožbe (zaradi plačila višje odškodnine).

2.Zoper sodbo se pritožujejo tožniki zaradi bistvene kršitve postopkovnih določb, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Menijo, da ne drži, da znaša zastaralni rok za terjatve iz AO – plus zavarovanja pet let od poteka leta, v katerem je škodni dogodek nastal. AO – plus zavarovanje je vezano na nepremoženjsko škodo; ne obstoji vnaprej določena ali določljiva odškodnina, temveč se v celoti uporabljajo določila, ki urejajo odškodninsko pravo. Splošni pogoji v celoti odkazujejo na uporabo takšnega prava. Napotitev ne velja zgolj za predpise oblikah pravno priznanih škod in za standard pravične denarne odškodnine, temveč za celotne predpise o odgovornosti, vštevši zastaralne roke in pravila o krivdni ter objektivni odškodninski odgovornosti in njuni ekskulpaciji. Za nepremoženjsko škodo to pomeni triletni zastaralni rok, šteto od dneva, ko se je izvedelo za tistega, ki je škodo povzročil in za obseg škode. To pa pomeni, da je zastaralni rok pričel teči 5. 1. 2005, na dan smrti pokojne V. K.. Opozarjajo na dejstvo, da je odvetnik N. P. sam izpovedal, da je tožbeni zahtevek iz naslova AO – plus zavarovanja zastaral in da je tako poučil stranke. To je vsebina sporazuma o ugotovitvi odvetniške napake in zato tožniki niso imeli več kaj ugotavljati, ali bi morebiti lahko še kljub temu pravočasno vložili tožbo. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožniki v pravdi s tožbenim zahtevkom zoper Z. M. d.d., ne bi bili uspešni. V tem delu je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj višina odškodnine, kot bi jo prejeli tožniki, ni bistvena na dan zadnje glavne obravnave v obravnavani zadevi, temveč v pravdi, ki bi morala biti vložena. Zato je sodišče prve stopnje povsem napačno opravilo valorizacijo izplačanih odškodnin na dan zadnje glavne obravnave v predmetni zadevi. Zmotno je tudi stališče sodišča, da tožniki niso upravičeni do višje denarne odškodnine od že izplačane. Navajajo primere iz sodne prakse (II Ips 1022/2007 in II Ips 1099/2007). Povsem napačno je tudi izhodišče sodišča prve stopnje glede ugotavljanja soprispevka pokojne k nastanku prometne nesreče. Opozarjajo, da zavarovanje AO – plus krije škodo za tiste prometne nesreče, kjer je zavarovanec sam kriv za nastanek prometne nesreče. 3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb, naštete v prvem in drugem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pri tem je sicer res sodišče prve stopnje upoštevajoč AO – plus zavarovanje napačno ugotavljalo soprispevek pokojne V. K. k nastanku prometne nesreče, a pri tem ne gre za odločilno okoliščino, zaradi česar navedeno napačno stališče na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ni vplivala (ne gre za kakšno odločilno okoliščino). V izogib ponavljanju se zato pritožbeno sodišče na razloge izpodbijane sodbe (razen glede soprispevka pokojne k nastanku prometne nesreče) sklicuje.

5.Neutemeljena je pritožbena graja zaključka sodišča prve stopnje, da gre pri terjatvah iz AO – plus zavarovanja za pogodbeno zavarovanje, to je za pogodbeno odškodninsko obveznost iz zavarovalne pogodbe, ki glede zastaranja terja uporabo prvega in drugega odstavka 357. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o zastaralnih rokih pri zavarovalnih pogodbah. AO – plus zavarovanje je pogodbeno zavarovanje ne glede na dogovor o tem, kaj je pravno priznana škoda ter načinu in obsegu njene povrnitve, zato je v obravnavani zadevi do zastaranja tožnikovih terjatev prišlo 1. 1. 2009, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, in ne v času prenehanja pooblastilnega razmerja med tožnikom in Odvetniško pisarno C. d.n.o., dne 29. 10. 2008. Res sporazum z dne 29. 10. 2008 o ugotovitvi odvetniške napake ugotavlja zastaranje zahtevka tožnikov, a to na obveznost toženke v obravnavani zadevi ne vpliva. Za obravnavano zadevo je odločilno (glede toženke), da so tožniki po sklenjenem sporazumu 29. 10. 2008 z navedeno odvetniško pisarno imeli možnost do 1. 1. 2009 vložiti tožbo.

6.Tožniki v pritožbi neutemeljeno grajajo tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožniki niso izkazali, da bi v pravdi s tožbenim zahtevkom zoper Z. M. d.d. uspeli. Dejstvo je namreč, da so tožniki dobili od Z. M. d.d. 18. 5. 2005 dobili izplačano odškodnino 6.676,68 tožnica in prav toliko tretji tožnik oziroma 7.511,27 EUR drugi tožnik, kar je upoštevajoč povprečno neto plačo na zaposlenega v RS v maju 2005 znašalo 723,33 EUR (v Uradnem listu RS št. 119/2005 objavljena povprečna mesečna neto plača na zaposlenega), kar pomeni da so tožniki v času izplačila dobili izplačano odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega v višini 9,23 oziroma 10,36 povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v RS (sodišče prve stopnje ugotavlja, da so tožniki prejeli manj – 8,2 oziroma 9,2 povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v RS). Pri tem je neutemeljen pritožbeni očitek o napačnem upoštevanju revalorizacije izplačanih odškodnin na dan glavne obravnave v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je namreč moralo ugotoviti, kolikšno odškodnino so tožniki dobili izplačano in se je glede tega pač poslužilo ene od oblik valorizacije – sodna praksa je glede tega neenotna; bistveno pa je, kolikšna odškodnina je bila tožnikom že izplačana, pri čemer pritožbeno sodišče pripominja, da je v obravnavani zadevi najbolj smotrna navezava na povprečno mesečno neto plačo na zaposlenega v RS, s čemer operira tudi sama pritožba, ko navaja primere iz sodne prakse in namesto nominalnih zneskov upošteva prisojeno odškodnino v višini povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v RS. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi smrti bližnjega v podobnih primerih (obdobje 2005 do 2009) giblje med 7,6 neto plače na zaposlenega in 17,7 neto plače na zaposlenega v RS, odvisno od individualnih okoliščin vsakega primera posebej (upoštevajoč 179. člen OZ) ter da izplačana odškodnina 8,2 oziroma 9,2 povprečne mesečno neto plače na zaposlenega, ne utemeljuje obstoja vtoževane škode. In tega pritožba v ničemer ne omaja, niti s sklicevanjem na v pritožbi navedeno sodno prakso, sploh upoštevajoč načelo individualizacije odškodnin (zakaj bi v obravnavani zadevi tožniki bili upravičeni do odškodnine, ki bi odstopala od povprečja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje).

7.Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8.Predlog tožnikov za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrnilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP, odločitev ob tem pa je obsežena v izreku sodbe o zavrnitvi pritožbe tožnikov.