Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revidentka pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavila na zahtevani način, saj ni natančno in konkretno navedla okoliščin, ki utemeljujejo njegovo pomembnost niti ni pojasnila, zakaj bi bila odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. S tem pa ni zadostila cilju, ki ga zasleduje ureditev izrednega pravnega sredstva revizije v upravnem sporu po ZUS-1. Cilj revizije (po ZUS-1) je poleg varstva pravic posameznika tudi zaščita pravne enotnosti in razvoj prava. Pri takem konceptu revizije subjektivni vidik, tj. varstvo pravic strank v konkretnem primeru, ni primaren. Poudarjen je namreč objektivni pomen tega pravnega sredstva in vloga Vrhovnega sodišča za razvoj prava, za usmerjanje sodne prakse in za njeno poenotenje.

Ker revidentka ni pravilno izpostavila pomembnega pravnega vprašanja, tudi ne more uspeti z zatrjevanjem neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje glede izpostavljenega vprašanja.

Pomembno pravno vprašanje, s katerim revident lahko uspešno utemelji dovoljenost revizije, je samo vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo (I. in III. točka izreka sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške postopka.

2. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da jo Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrže, podrejeno pa zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, št. 6150-121/2012/4 z dne 3. 10. 2012 (I. točka izreka sodbe in sklepa), in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe in sklepa). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v zadevi Rednega letnega javnega projektnega razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2012 (v nadaljevanju Javni razpis) v ponovljenem postopku odločila, da se (zaradi nedoseganja zadostnega števila točk) v sofinanciranje ne sprejme tam navedeni revidentkin projekt (1. točka izreka odločbe) in da posebni stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka odločbe).

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revidentka, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8. Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

9. Revidentka najprej kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje: „Ali za obrazloženost odločitve organa v postopkih javnih razpisov s področja kulture zadostuje zgolj navedba besedila razpis(a)nega merila za izbor ter navedba pripisanega števila doseženih točk, zgolj z navedbo, da merilom ni zadoščeno v večji meri kot odraža dodeljeno število točk, vse to brez navajanja drugih vsebinskih razlogov ali okoliščin, na podlagi katerih je tožena stranka ugotovila izpolnjevanje kriterija v manjši meri?“. V zvezi s tem zatrjuje „odstop od uveljavljene sodne prakse Upravnega sodišča (na primer I U 1724/2009, I U 1333/2009), ki določa meje obsega obrazložitve odločitve organa v skladu z 12. členom Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik) in tretjim odstavkom 119. člena Zakona o uresničevanja javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK)“.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s tem pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavila na zahtevani način iz 7. točke obrazložitve tega sklepa, saj ni natančno in konkretno navedla okoliščin, ki utemeljujejo njegovo pomembnost niti ni pojasnila, zakaj bi bila odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. S tem pa ni zadostila cilju, ki ga zasleduje ureditev izrednega pravnega sredstva revizije v upravnem sporu po ZUS-1. Cilj revizije (po ZUS-1) je poleg varstva pravic posameznika tudi zaščita pravne enotnosti in razvoj prava. Pri takem konceptu revizije subjektivni vidik, tj. varstvo pravic strank v konkretnem primeru, ni primaren. Poudarjen je namreč objektivni pomen tega pravnega sredstva in vloga Vrhovnega sodišča za razvoj prava, za usmerjanje sodne prakse in za njeno poenotenje. Skladno s povedanim se revizija dopusti (dovoli) po kriteriju objektivnega pomena zadeve z vidika pravnega reda v celoti (reševanje pomembnih pravnih vprašanj in s tem prispevek k razvoju prava skozi sodno prakso, zagotavljanje enotnosti sodne prakse).(1)

11. Ker revidentka ni pravilno izpostavila pomembnega pravnega vprašanja, tudi ne more uspeti z zatrjevanjem neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje glede izpostavljenega vprašanja. Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da mora revident, ki se sklicuje na neenotno sodno prakso prvostopenjskega sodišča, v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom opraviti primerjavo relevantnega pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje s stanjem v odločbah, s katerimi utemeljuje neenotnost (oziroma odstop od uveljavljene) sodne prakse, in zatrjevano neenotnost oziroma odstopanje utemeljiti(2) , česar pa revidentka v obravnavani zadevi ni storila.

12. Ne glede na navedeno Vrhovno sodišče še poudarja, da je že v več zadevah, ki se nanašajo na javne razpise, sprejelo stališče, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, kar v obravnavani zadevi ni sporno, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa (npr. X Ips 299/2014 in I Up 33/2013). Število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, je rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. Takšne ocene pa sodišče ne more strokovno presojati, saj za to ni usposobljeno. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene (npr: X Ips 725/2008).

13. Revidentka nadalje kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja še vprašanje, „ali je tožena stranka dolžna objaviti rezultate razpisa, ko jih sprejme, ali šele, ko prejme vročilnice vseh prijaviteljev, glede na določbo 16. člena Pravilnika v zvezi z dolžnostjo obrazložitve odločbe po 12. členu Pravilnika in tretjem odstavku 119. člena ZUJIK“.

14. Kot že navedeno, je pomembno pravno vprašanje, s katerim revident lahko uspešno utemelji dovoljenost revizije, samo vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi. Odločitev v obravnavani zadevi temelji na ugotovitvi, da projekt, s katerim je revidentka kandidirala za sredstva na Javnem razpisu, ni dosegel zadostnega števila točk, da bi bil deležen sofinanciranja, in ni odvisna od vprašanja objave rezultatov javnega razpisa. Pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revidentka zato ni izkazala.

15. Vrhovno sodišče je revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

16. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Primerjaj Ustavno sodišče v odločbi Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009. (2) Npr. X Ips 87/2014, X Ips 405/2014, X Ips 123/2012.