Jedro

Izpodbijanje dokazne ocene, sprejete v pravnomočni sodbi, pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus obrazloženih kršitev zakona (1. odstavek 424. člena ZKP), zato zgolj sklicevanje na zakonsko določilo ne zadostuje.

Izrek

Zahteve obs. R.R., njenega zagovornika ter zagovornika obs. M.J. za varstvo zakonitosti se zavrnejo kot neutemeljene.

Obsojena R.R. in M.J. sta dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer obs. R.R. povprečnino v znesku 200.000,00 tolarjev, obs. M.J. pa povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 30.11.1999 sta bila obs. M.J. in S.O. spoznana za kriva kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, obs. R.R. pa kaznivega dejanja pomoči k kaznivemu dejanju neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ v zvezi z 27. členom KZ. Sodišče prve stopnje jim je izreklo kazni zapora, in sicer obs. M.J. v trajanju 10 let, S.O. v trajanju 8 let, obs. R.R. pa v trajanju 3 let. V izrečene kazni jim je vštelo prestani pripor. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom z dne 22.6.2000 odločilo, da se pritožbama obt. S.O. in njegovih zagovornikov ugodi in je sodbo sodišča prve stopnje glede obt. S.O. razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbam zagovornika obs. M.J., obs. R.R., njenega zagovornika in njene stare matere L.M. pa je deloma ugodilo tako, da je obs. M.J. izrečeno kazen znižalo na 8 let zapora, obs. R.R. pa izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 1. odstavku 196. člena KZ določilo kazen 1 leta zapora s preizkusno dobo 2 let, sicer pa je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti obs. R.R., njen zagovornik ter zagovornik obs. M.J. Obs. R.R. v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je sestavila njena stara mati L.M., ki sicer ni upravičenka do vložitve tega izrednega pravnega sredstva, je pa zahtevo za varstvo zakonitosti obs. R.R. podpisala, navaja, da gre pri obsojenki za domnevno krivdo in da ni pravih dokazov za očitano ji kaznivo dejanje. Za očitano kaznivo dejanje se ne čuti krivo, saj ni vedela, da naj bi šlo za prevoz kakršnegakoli mamila. V preostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti pa opisuje njeno težko mladost in njeno naivno navezanost na soobsojenega M.J., saj v svoji neizkušenosti ni ugotovila, da gre v resnici za prevaro človeka, s katerim se je nadejala poštenega življenja. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe.

Zagovornik obs. R.R. v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo ter zadevo vrne v novo odločanje.

Zagovornik obs. M.J. pa v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da jo vlaga iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP oziroma zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.-K., ki je na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP podala odgovor na zahtevi obs. R.R. in njenega zagovornika, v odgovoru navaja, da obsojenkina stara mati L.M. ne sodi v krog oseb, ki bi po 1. odstavku 421. člena ZKP smele vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila L.M., mogoče obravnavati le kot zahtevo obs. R.R. Sicer pa meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, saj obsojenka izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona v pravnomočni sodbi, ki jih zatrjuje zagovornik obs. R.R., niso podane, saj so v obrazložitvi pravnomočne sodbe navedeni razlogi o tem, da je obsojenka tudi v subjektivnem pogledu izvršila kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju ter da je bila njena pomoč za uspeh kaznivega dejanja nujno potrebna, v izreku pravnomočne sodbe pa je kaznivo dejanje, katerega je bila spoznana za krivo, dovolj konkretizirano.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obs. M.J., pa je podal odgovor vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. V odgovoru navaja, da je v njej brez konkretnih navedb postavljena trditev, da je sodišče svojo odločbo oprlo na telefonske prisluhe, češ da so bili pridobljeni brez odredbe preiskovalnega sodnika. Zatrjevanje, da telefonski prisluhi niso bili pridobljeni v skladu z določilom 150. člena ZKP, ni utemeljeno. Zatrjevanje zagovornika obs. M.J., da je sodišče kršilo tudi določilo 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, je v zahtevi brez kakršnekoli utemeljitve, saj v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pove, katere navedbe v sodbi so v nasprotju z dokazi in listinami in zapisniki. Vrhovni državni tožilec zato meni, da zahteva zagovornika obs. M.J. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteve obs. R.R., njenega zagovornika in zagovornika obs. M.J. za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Obs. R.R. v zahtevi za varstvo zakonitosti s tem, ko navaja, da je pri njej podana le domnevna krivda, ker ni pravih dokazov, da je storila kaznivo dejanje, za katerega se ne čuti krivo, ker ni vedela za kakršen koli prevoz mamila, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Navedbe njenega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je podana kršitev kazenskega zakona, niso utemeljene. V izreku pravnomočne sodbe je namreč opisano njeno ravnanje, in sicer najem tovornega avtomobila, čeprav je vedela, da ga nameravata J. in H. uporabiti za prevoz mamil iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo, in tudi najem prenosnega telefona, katerega je izročila soobsojenemu M.J., da je z njim komuniciral z D. kot imetnikom heroina v Bosni in Hercegovini ter usmerjal vožnjo H. do I. pri S. in nazaj proti Sloveniji. V razlogih pravnomočne sodbe pa je tudi podrobno obrazloženo, česar ni potrebno ponavljati, na podlagi katerih dejstev in dokazov je sodišče ugotovilo, da je obsojenka vedela, v kakšen namen je bil najet tovorni avtomobil, pri najemu katerega je obakrat sodelovala, ter da je najela mobilni telefon, katerega je izročila v uporabo soobsojenemu M.J., čeprav je vedela, da ga bo soobsojenec uporabljal pri izvrševanju kaznivega dejanja. Kršitev kazenskega zakona torej ni podana, prav tako pa tudi ne bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj so v pravnomočni sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sicer pa zagovornik obs. R.R. skuša z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbiti dokazno oceno, sprejeto v pravnomočni sodbi. To pa pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tega razloga, kot je že navedeno, pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Utemeljena tudi ni zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obs. M.J. Njegova trditev, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče svojo odločitev oprlo na telefonske prisluhe, ki niso bili pridobljeni v skladu z določilom 150. člena ZKP, je povsem v nasprotju z zbranim dokaznim gradivom. Že v razlogih prvostopenjske sodbe, prav tako pa tudi v razlogih drugostopenjske sodbe, je pojasnjeno, da so organi za notranje zadeve prikrite ukrepe izvrševali na podlagi odredb preiskovalnega sodnika. Trditev zagovornika obs. M.J., da ima pravnomočna sodba pomanjkljivosti, zaradi česar je po njegovem mnenju ni mogoče preizkusiti, zaradi česar naj bi šlo za kršitev, ki je zajeta v 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, sploh ni obrazložena. Vrhovno sodišče se po določilu 1. odstavka 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, pri čemer mora vložnik zahteve seveda obrazložiti, v čem so take kršitve podane. Sklicevanje na zakonsko določilo, v konkretnem primeru le sklicevanje na določilo 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, torej ne zadostuje.

Vrhovno sodišče je zato zahteve za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljene (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina, ki sta jo dolžna plačati obsojena M.J. in R.R., odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena, torej z upoštevanjem trajanjem in zamotanostjo postopka in premoženjskih razmer obsojencev.