Jedro

Tožnik je šele v pripravljalni vlogi v ponovljenem postopku opredelil, da vtožuje odškodnino za nematerialno škodo iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti in okrnitve osebnostnih pravic ter dostojanstva, ki so mu nastale zaradi tega, ker je zaradi ravnanja tožene stranke, zaradi katerega je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, občutil jezo, tesnobo, skrb za preživljanje družine, občutek, da ga družba gleda postrani in sram. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zatrjevani občutki ne ustrezajo pravno priznani škodi v obliki pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in okrnitve osebnostnih pravic ter dostojanstva. Poleg tega tožnik zatrjevanih škodnih posledic ni opredelil po trajanju, ni opredelil njihove intenzitete, prav tako škode ni opredelil po višini, glede na posamezno, v zadnji pripravljalni vlogi navedeno obliko. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2010 dalje do plačila in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v znesku 774,76 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožena stranka pa je dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka v višini 332,79 EUR in povrniti sodne takse v višini 151,48 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo in odločitev o stroških postopka, ki jih je dolžan povrniti toženi stranki, se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, saj jo je obrazložilo s tem, da tožnik ni dokazal zatrjevane škode oziroma ni dokazal pravno priznane škode. Tožnik je bil zaradi toženkinega protipravnega ravnanja prisiljen podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni dopustilo zaslišanja tožnikove žene. V obrazložitvi se je oprlo na posamezne iz konteksta izvzete tožnikove navedbe. Napačno je zaključilo, da ni vzročne zveze med tožniku nastalo škodo in nezakonitim ravnanjem tožene stranke. Poudarja, da tožnik ni zahteval odškodnine zato, ker ga je okolica čudno gledala, ampak zato, ker je to porušilo njegovo psihično ravnovesje. Tožnik je s svojimi navedbami o sramu, jezi, tesnobi in žalosti dodatno opredelil svoje duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zatrjeval nastanek pravno priznane škode. Res pa je, da tožnik ni obiskal psihiatra, vendar to ne pomeni, da ni trpel duševnih bolečin, saj vse osebe s porušenim ravnovesjem ne obiščejo psihiatra, ker niso zmožne oceniti prednosti tovrstnih bolečin. Posledično pa je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prerekala in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da tožnik tekom postopka ni navedel in tudi ne pojasnil višine odškodnine za posamezno obliko vtoževane škode, zato mu sodišče odškodnine ni moglo prisoditi, saj tožnik ni podal okvirja za odločanje. Nadalje ni navedel, v čem se kaže njegova trajna nezmožnost oziroma zmanjšanje zmožnosti funkcioniranja, v celoti ali deloma, prav tako pa tudi ni navedel, katera konkretna osebnostna pravica bi mu naj bila, glede na ravnanje tožene stranke, kršena. Glede na te pomanjkljivosti tudi zaslišanje tožnikove žene k drugačni odločitvi sodišča prve stopnje ne bi prispevalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (pritožba na nanje se le pavšalno sklicuje), dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. O tej zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo in sicer je s sodbo opr. št. Pdp 1052/2013 z dne 24. 4. 2014 pritožbo tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 115/2010 z dne 27. 8. 2013, s katero je bil tožbeni zahtevek tožnika zavrnjen, zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Po dopuščeni reviziji opr. št. VIII DoR 41/2014 z dne 3. 9. 2014 je Vrhovno sodišče RS reviziji s sklepom opr. št. VIII Ip 208/2014 z dne 27. 1. 2015 ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnika glede odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v celoti ugodilo, delno (do višine 4.000,00 EUR) pa je ugodilo tudi tožnikovemu zahtevku za plačilo nematerialne škode. Pritožbeno sodišče je to sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 178/2015 z dne 7. 4. 2015 na pritožbo tožene stranke v odločitvi glede odškodnine za nematerialno škodo s sklepom opr. št. Pdp 686/2015 dne 9. 9. 2015 razveljavilo, saj iz sodbe ni izhajalo, za kakšno obliko duševnih bolečin je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino, zato sodbe v tem delu ni moglo preizkusiti in je zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve v novo sojenje, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano sodbo.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek zavrnilo in odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

8. V času škodnega dogodka veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je v 7. odstavku 6. člena določal, da je delodajalec delavcu v primeru kršitve prepovedi diskriminacije odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava, zato morajo biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti in ena izmed njih je tudi pravno priznana škoda. Po določbah 179., 180. in 181. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) duševne bolečine predstavljajo pravno priznano obliko škode v obliki pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve svobode, okrnitve osebnostne pravice, smrti bližnjega, hude invalidnosti in kršitve dostojanstva.

9. Tožnik je šele v pripravljalni vlogi z dne 12. 11. 2015 v ponovljenem postopku opredelil, da vtožuje odškodnino za nematerialno škodo iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti in okrnitve osebnostnih pravic ter dostojanstva, ki so mu nastale zaradi tega, ker je zaradi ravnanja tožene stranke, zaradi katerega je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, občutil jezo, tesnobo, skrb za preživljanje družine, občutek, da ga družba gleda postrani in sram. Pri tem pa se je oprl na članke iz strokovne literature.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zatrjevani občutki ne ustrezajo pravno priznani škodi v obliki pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in okrnitve osebnostnih pravic ter dostojanstva. Poleg tega tožnik zatrjevanih škodnih posledic ni opredelil po trajanju, prav tako ni opredelil njihove intenzitete, prav tako pa škode ni opredelil po višini, glede na posamezno, v zadnji pripravljalni vlogi navedeno obliko. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odgovorna za reakcije tožnikove okolice in glede na navedeno tudi odločitev, da je zaslišanje tožnikove žene nepotrebno.

11. Ker razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče s sodbo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom istega zakona. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla, zato stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.