Jedro

Ker je (že tretji po vrsti) predlog za izdajo začasne odredbe v tenorju enak prvemu in drugemu, poleg tega pa je dejstvena podlaga sedaj obravnavanega predloga za izdajo začasne odredbe v bistvenem enaka prejšnjima dvema, obstoji ovira (res iudicata) za odločanje o tokratnem predlogu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo (že tretji) predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe, svojo odločitev pa utemeljilo z ugotovitvijo, da med tem in prejšnjim(a) predlogom(a) obstoji identiteta pravovarstvenega zahtevka.

2. Tožnika v pravočasni pritožbi kot bistveno navajata, da sodišče o njunem predlogu z dne 14. 5. 2014 ni meritorno odločilo, temveč ga je zavrglo s podobnimi razlogi kot tokratnega, zato novega predloga ni mogoče zavreči z utemeljitvijo, da je o njem že pravnomočno odločeno. Nov predlog, vložen 29. 5., je bil tako povsem pravilno vložen, saj so bile s pravnomočnostjo sklepa z dne 20. 5. 2014 ponovno podane procesne predpostavke za njegovo vložitev, zato bi moralo sodišče prve stopnje o njem vsebinsko odločiti. Nadalje navajata, da so njune navedbe delno res enake kot v prvem predlogu, delno pa so se okoliščine spremenile. Tožnik V. L. je bil namreč 23. 5. 2014 sprejet na kardiološkem oddelku, prejel je nov termin za preiskave, obstaja velika verjetnost, da bo operiran na srcu, kar kaže na možnost nastanka nenadomestljive škode. Tožnik M. Š. pa je po vloženem prvem predlogu za izdajo začasne odredbe moral gnati živino po sosedovih zemljiščih, ki jih je oziroma jih še bo moral odplačati z delom. Navajata še, kolikšna bo, v denarju izraženo, nastala škoda zaradi motenja tožencev, ter predlagata spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Toženca na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi sta tožnika vložila tri predloge za izdajo začasne odredbe. Prvega, ki sta ga vložila hkrati s tožbo, je sodišče prve stopnje zavrnilo, drugega in tretjega pa zavrglo z obrazložitvijo, da je med prvim in drugim ter med prvim in tretjim podana identiteta pravovarstvenega zahtevka, poleg tega pa tožnika v drugem in tretjem predlogu ne navajata okoliščin, ki bi nastale po vložitvi prvega predloga. Odločitev o zavrženju drugega predloga je pravnomočna, ker sta se tožnika pritožbi odpovedala, takoj naslednji dan pa vložila nov, tretji predlog, ki ga je sodišče prve stopnje, kot rečeno, zavrglo. Ta odločitev je predmet tega pritožbenega odločanja.

6. Stališče sodne prakse je naslednje: za presojo o tem, ali o strankini identični zahtevi za sodno varstvo že teče postopek oziroma je bilo o njej že pravnomočno odločeno, sta pomembna tako obseg in vsebina predlaganega zavarovanja kot tudi zatrjevano dejansko stanje, na katerem temelji predlog za izdajo začasne odredbe. Predhodno vložen predlog za izdajo začasne odredbe oziroma predhodna odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe (ali ugoditvi) ne ovirata obravnavanja novega predloga za izdajo začasne odredbe z drugo vsebino ali utemeljenega z dejanskimi okoliščinami, nastalimi po trenutku, ki ne morejo oziroma niso več mogle biti pomembne za odločitev o prvem predlogu. Učinek pravnomočnosti odločitve o predlagani začasni odredbi izključuje možnost uveljavljanja enakega zavarovanja na enaki dejanski podlagi (1).

7. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ker je tretji predlog zavrglo, pri tem pa spregledalo, da o prejšnjem (tj. drugem) predlogu ni bilo meritorno odločeno, ni utemeljena. Pritožnika ob tem namreč spregledata, da je bil že drugi predlog zavržen zato, ker je enak (po zahtevku ter tudi v bistvenem po navedbah) prvem, kar pomeni, da je tudi sedaj sporni, tretji po vrsti, enak drugemu in s tem tudi prvemu. O tem pa je bilo vsebinsko odločeno in odločitev je pravnomočna. Zgolj z dodajanjem posameznih navedb in (zgolj z nekoliko) izboljšano argumentacijo pogojev za izdajo začasno odredbo tožnika ob enakem dejanskem stanju pač ne moreta doseči drugačne odločitve. Ključno pri vsem je, da nič od tega, za kar v sedaj v pritožbi trdita, da so okoliščine, nastale po vložitvi prvotnega predloga, ni bilo neznano že ob vložitvi tožbe in prvega predloga. Pri tožniku L. so bile, kot pritožnika prostodušno priznavata, težave s srcem diagnosticirane že ob operaciji v začetku leta 2014 (tožba in prvotni predlog sta bila vložena 18. 4. 2014), zgolj kasnejši pregled in verjetnost ponovne operacije pa ne predstavlja take nove in kasneje znane okoliščine, zaradi katere bi bila dejstvena podlaga v bistvenem spremenjena. Kar pa se tiče škode, ki nastaja zaradi tega, ker morata tožnika (zlasti tožnik Š.) dostopati po sosednjih nepremičninah, pa je vso mogoče denarno ovrednotiti (nenazadnje pritožnika sama ponudita zneskovni izračun nastajajoče škode), kar pomeni, da škoda ni nenadomestljiva, kot je že v zavrnitvi prvega predloga za izdajo začasne odredbe pojasnilo sodišče prve stopnje.

8. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ izpodbijani sklep potrdilo.

(1) Povzeto po sklepu Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23. 10. 2013, opr. št. I Cp 2788/2013.