Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da pogodbena zaveza toženke o razporeditvi oziroma ponudbi pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto velja le v primeru, če tožnik po izteku štiriletnega mandata ne bi bil ponovno imenovan za generalnega direktorja v funkciji uprave družbe. Pogodba o zaposlitvi ne določa obveznosti toženke, da v primeru predčasnega odpoklica tožnika razporedi na drugo delovno mesto. Ker je bil tožnik odpoklican pred iztekom mandata, mu toženka ni dolžna ponuditi zaposlitve za delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na odškodnino za primer ugotovitve ničnosti sklepa o odpoklicu, in sicer v konkretiziranih zneskih z obrestmi, ki so razvidni iz I. točke izreka. Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku izdati ponudbo pisne pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške delovnega spora (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo, razen glede odločitve o stroških postopka toženke, zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je prvostopenjska sodba izrazito pomanjkljivo obrazložena, ker ne vsebuje podrobnejših dejanskih ugotovitev in dokazne ocene oziroma strukturiranega prikaza dejanskega stanja in pravne argumentacije v zvezi z nezakonitostjo odpoklica. Posledično mu je onemogočeno učinkovito uveljavljanje pravice do izjave. Kljub obširnim navedbam strank in obsežnemu dokaznemu postopku izpodbijana sodba ne dosega standarda zadostne obrazloženosti. Zaključki sodišča prve stopnje so v nasprotju z navedbami strank in izvedenimi dokazi. Zaradi vsega navedenega je podana relativna bistvena kršitev 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitvi pravic do enakega varstva iz 22. člena in do poštenega in nepristranega sojenja iz 23. člena Ustave RS. Trdi, da je bila s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 522/2022 z dne 16. 2. 2023 razveljavljena prvostopenjska sodba opr. št. I Pd 424/2019 z dne 14. 3. 2022 v delu, ki se nanaša na zakonitost odpoklica. Opozarja na napačen pravni pouk, saj je namesto 30-dnevnega roka v pravnem pouku naveden 15-dnevni pritožbeni rok, kar dodatno izkazuje neustrezno skrbnost sodišča pri pisni izdelavi sodbe. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede zakonitosti odpoklica, saj se ni opredelilo do posameznih očitanih kršitev niti gledano skupaj kot celote kršitev v smislu hujše kršitve obveznosti. Sodba je izrazito pomanjkljiva tudi glede pravnih naziranj tožnika v zvezi z zakonitostjo odpoklica. Pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ne more učinkovito uveljaviti, ker ne more natančno ugotoviti, kako je sodišče prve stopnje zaključilo, da je odpoklic skladen z 268. členom Zakona o gospodarskih družbah. Sklicuje se na navedbe pritožbe z dne 3. 5. 2022. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodne odločbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Zmotno je pritožbeno stališče o napačnem pravnem pouku glede dolžine pritožbenega roka. Podredni tožbeni zahtevek, ki se nanaša na izstavitev ponudbe pisne pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe tožnika, je sestavni del spora o prenehanju delovnega razmerja. Skladno s šestim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) v tovrstnih sporih znaša rok za vložitev pritožbe 15 dni. Pritožbeno zavzemanje za upoštevanje 30-dnevnega namesto 15-dnevnega pritožbenega roka v obravnavanem primeru tudi sicer ni bistveno, ker je tožnik vložil obširno obrazloženo pritožbo priporočeno po pošti že drugi dan po vročitvi izpodbijane sodbe.

7. Po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) lahko stranki v primeru sklepanja pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, ne glede na drugi odstavek 9. člena tega zakona, drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. V prvem odstavku 11. člena pogodbe o zaposlitvi sta stranki določili, da je ta vezana na imenovanje poslovodne osebe na mestu uprave - generalnega direktorja in je sklenjena za določen čas - za čas trajanja mandata, od 1. 4. 2017 do 31. 3. 2021, oziroma do prenehanja mandata. To velja tudi v primeru, če poslovodni osebi iz kateregakoli razloga predčasno preneha mandat člana uprave delodajalca (zaradi odpoklica uprave ali drugih razlogov). Nadalje sta v tretjem odstavku 11. člena določili, da z dnem izteka te pogodbe poslovodnemu delavcu delovno razmerje ne preneha. V primeru, da poslovodni delavec po preteku časa opravljanja funkcije ni ponovno imenovan za generalnega direktorja v funkciji uprave družbe, bo razporejen na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe.

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da pogodbena zaveza toženke o razporeditvi oziroma ponudbi pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto velja le v primeru, če tožnik po izteku štiriletnega mandata ne bi bil ponovno imenovan za generalnega direktorja v funkciji uprave družbe. Pogodba o zaposlitvi ne določa obveznosti toženke, da v primeru predčasnega odpoklica tožnika razporedi na drugo delovno mesto. Ker je bil tožnik odpoklican pred iztekom mandata, mu toženka ni dolžna ponuditi zaposlitve za delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe.

9. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je pritožbeno sodišče razveljavilo prvostopenjsko sodbo I Pd 424/2019 z dne 14. 3. 2022 v delu, ki se nanaša na zakonitost sklepa o predčasnem odpoklicu tožnika. Pritožbeno sodišče je s sklepom Pdp 522/2022 z dne 16. 2. 2023 razveljavilo le odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule in stroške postopka. Pojasnilo je, da vprašanje utemeljenosti razlogov za razrešitev ni odločilno, oziroma niti ne more biti predmet presoje v obravnavanem delovnem sporu. Za odločitev o tožbenem zahtevku za izdajo ponudbe pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza stopnji tožnikove strokovne izobrazbe, namreč ni bistveno, ali je nadzorni svet toženke odpoklical tožnika zaradi hujših kršitev obveznosti v smislu 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadaljnji), četudi se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ponovno ukvarjalo s tem vprašanjem. Obširne pritožbene navedbe tožnika o neobstoju utemeljenih razlogov za odpoklic v tem sporu ne morejo biti odločilne, zato v zvezi s tem uveljavljane kršitve (8. člena ZPP ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitvi 22. in 23. člena Ustave RS, očitano zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotna uporaba materialnega prava), ki se nanašajo na posamezne očitke in (ne)utemeljenost razlogov iz sklepa o odpoklicu, na drugačno presojo ne morejo vplivati in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Glede na navedeno podredni tožbeni zahtevek za izdajo ponudbe pogodbe o zaposlitvi na drugem ustreznem delovnem mestu ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe. Skladno s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1 toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka v sporu o prenehanju delovnega razmerja.