Jedro

Tožnik specialističnega izpita ni opravil, zato je licenco pridobil na podlagi drugega odstavka 83. člena ZZdrS in ne tretjega odstavka 83. člena istega zakona. Ker je nesporno, da tožniku ni bila izdana licenca za področje splošne medicine do 1. 1. 2000, ampak kasneje, to je 27. 12. 2006, bi moral za podaljšanje licence za delo na področju splošne medicine za obdobje po 1. 1. 2007 opraviti specialistični izpit. Ker tega ni opravil, tudi ni pravne podlage za drugačno odločitev, kot jo je sprejela tožena stranka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Zdravniške zbornice Slovenije (dalje ZZS), št. 1631-216/2013/3 z dne 2. 10. 2013, je odločeno, da se vloga A.A., dr. med. (tožnika v tem sporu) za podaljšanje licence za delo na področju splošne medicine zavrže. V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da je bila tožniku licenca za delo na področju splošne medicine (ne specialist) prvič izdana po 1. 1. 2000 in sicer 27. 12. 2006. Zakon o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS) določa v 83. členu, da zdravnik, ki mu je bila licenca za delo na področju splošne medicine prvič izdana po 1. 1. 2000, te licence po izteku 7 letnega licenčnega obdobja ne more podaljšati. Sklicuje se na drugi odstavek 172. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), da se vloga, ki jo je vložil zdravnik za delo na področju splošne medicine zavrže. Ker je tožniku prenehala veljati licenca dne 27. 12. 2013, je to zadeva, ki ni upravna stvar.

2. Tožena stranka je s pritožbeno odločbo ugodila pritožnikov pritožbi zoper prvostopenjski sklep (točka 1 izreka), v 2. točki izreka pa je odločila, da se njegova vloga za podaljšanje licence za delo na področju splošne medicine zavrne. V obrazložitvi navaja, da prvostopenjski upravni organ ni pravilno razlagal odločitev, da podelitev licence iz splošne medicine ni upravna stvar (uporaba 127. člena ZUP), ker gre za upravno stvar. Tako je treba zahtevek za podaljšanje licence zavrniti in ne zavreči. 3. V nadaljevanju tožena stranka odgovarja na pritožbene navedbe, da 83. člen ZZdrS ne določa pogojev za podaljšanje licence pridobljene po letu 2000, ker ta v tretjem odstavku jasno določa, da zdravniku, ki mu je bila izdana licenca za področje splošne medicine do 1. 1. 2000, ni treba za podaljšanje licence za delo na področju splošne medicine za obdobje po letu 2007, opraviti specialističnega izpita. To pomeni, da specialističnega izpita za podaljšanje licence ni treba opravljati samo tistim zdravnikom, ki so licenco pridobili do leta 2000. To pomeni, da vsi tisti zdravniki, ki jim je bila licenca izdana po letu 2000, morajo opraviti specialistični izpit. 35. in 36. člen ZZdrS pa sta generalni pravni normi za postopek podaljšanja specialistične licence. To pa je licenca iz splošne medicine in ne specialistična licenca, gre za izjemo, ki je posebej urejena s specialno normo v 83. členu ZZdrS in zato navedeni zakonski določbi nista relevantni. V nadaljevanju še podrobno navaja predviden program usposabljanja iz družinske medicine, kar pa sodišče v sodbo ne povzema.

4. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, nepravilno uporabo materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Kršitev upravnega postopka je v tem, da je organ prve stopnje napačno uporabil drugi odstavek 127. člena ZUP. Podaljšanje licence je vsekakor upravna stvar. Tožnik je aktivno legitimiran za vložitev zahtevka.

5. Tožena stranka je navedeno procesno kršitev ugotovila, vendar je tudi sama naredila kršitev. Ko je pritožbi ugodila in zadevo rešila sama, ni odpravila sklepa organa prve stopnje, kar bi v skladu z drugim odstavkom 251. člena ZUP morala. Zmotno je uporabljeno materialno pravo. 83. člen ZZdrS ima le eksplecitno določbo, da zdravnikom, ki jim je bila prvič izdana licenca pred letom 2000 za obdobje po 1. 1. 2007, ni treba opraviti specialističnega izpita. O pogojih za podaljšanje licence, podeljene na podlagi drugega odstavka 83. člena ZZdrS, pa ta člen ne določa ničesar. Podaljšanje licence urejata 35. in 36. člen ZZdrS, ki določata, da ZZdrS s podzakonskih aktom natančneje določa strokovne dosežke, potrebne za podaljšanje licence. V primeru, če zdravnik predpisanih strokovnih dosežkov ne doseže, pa drugi odstavek 35. člena ZZdrS predpisuje preizkus strokovne usposobljenosti. Specialistični izpit je po 34. členu ZzdrS le pogoj za podelitev, ne pa tudi za podaljšanje licence. Ta pogoj po drugem odstavku 83. člena ZZdrS ne velja za zdravnike, ki jim je bila licenca prvič podeljena v času od leta 2000 do leta 2007. Sklicuje se na Pravilnik o zdravniških licencah, ki ničesar ne določa, da se v takšnem primeru licenca ne bi mogla več podaljšati.

6. Do enake jezikovne razlage je mogoče priti tudi z ustavno interpretacijo 49. člena Ustave RS, ki zagotavlja svobodo dela. Po 15. členu Ustave, je to svobodo mogoče omejiti z ustavno pravico drugega. Nesporno je, da je vključen v program specializacije iz družinske medicine in izkazuje prizadevanje za pridobitev specialističnega naziva. Gre za kršitev ustavnega standarda že pridobljenih pravic. Iz 35. in 36. člen ZZdrS je razvidno, da se po poteku 7 letnega licenčnega obdobja licenca ne podeli na novo, temveč se podaljša. Potek licence ni izenačen z odvzemom licence po 37. členu ZZdrS. S tem pridobi pravico samostojnega opravljanja zdravniške službe in potek licence ne pomeni prenehanja te pravice, temveč nastopi obveznosti njenega podaljšanja. Le če zdravnik drugič ne opravi preizkusa strokovne usposobljenosti, mu ZZS po četrtem odstavku 35. člena ZZdrS licenco odvzame in šele takrat pravica do licence zdravniku preneha. V nadaljevanju tožnik odgovarja še na razloge navedene v pritožbeni odločbi, ki se nanašajo na to, da je imel v vsem tem obdobju dovolj časa za opravo specialističnega izpita.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlagi v pritožbeni odločbi in odgovarja na posamezne tožbene navedbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. S prvostopenjskim sklepom je organ zavrgel vlogo tožnika za podaljšanje licence za delo na področju splošne medicine. Procesna odločitev organa prve stopnje, da se tožnikova vloga zavrže, ker ni to upravna stvar (drugi odstavek 127. člena ZUP) ni bila pravilna. Navedeno odločitev, je s pritožbeno odločbo, ki je tudi izpodbijana v tem upravnem sporu, odpravila tožena stranka, ki je tožnikovi pritožbi ugodila (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločeno, da se vloga tožnika, za podaljšanje licence za delo na področju splošne medicine, zavrne. Ker pritožbeni organ po presoji sodišča v obrazložitvi navaja pravilne razloge za odločitev, sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, dalje ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

10. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da gre za procesno kršitev določb postopka, ker tožena stranka v izreku ni odpravila prvostopenjskega sklepa (ta še naprej obstaja), kar bi morala skladno z drugim odstavkom 251. člena ZUP. Navedena zakonska določba se namreč nanaša na prvi odstavek tega člena, kadar organ druge stopnje ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva in potem sam dopolni postopek. Ker v tem primeru ni šlo za dopolnitev postopka, temveč je pritožbena odločba izdana na podlagi dejanskega stanja, ki je spisovno listinsko izkazano (četudi je bila izdana procesna odločitev prvostopenjskega organa), gre v tem primeru za drugačno dejansko in pravno situacijo, kot jo navaja tožnik v tožbenih razlogih. Ker je tožena stranka vlogo tožnika (zahtevek) za podaljšanje licence na področju splošne medicine zavrnila, je s tem sama vsebinsko (ne procesno, kot prvostopenjski organ) tudi odločila.

11. Pravilna je obrazložitev drugostopenjske odločbe, da je pravna podlaga za odločitev v tem primeru, tretji odstavek 83. člena ZZdrS in ne določbi 35. in 36. člena tega zakona, ki ju tožnik uveljavlja kot predpisno podlago za drugačno odločitev. Prvi odstavek 34. člena tega zakona namreč določa, da se zdravniku licenca podeli po opravljeni specializaciji. 15. člen ZZdrS določa, da se specializacija konča s specialističnim izpitom. 35. in 36. člen ZZdrS se nanašata na podaljšanje licence, ki je bila podeljena na podlagi opravljenega specialističnega izpita. Ti dve zakonski določbi pa se uporabljata tudi za situacijo iz tretjega odstavka 83. člena ZZdrS, ki določa, da zdravniku, ki mu je bila izdana licenca za področje splošne medicine do 1. 1. 2000, ni potrebno za podaljšanje licence za delo na podlagi splošne medicine za obdobje po 1. 1. 2007, opraviti specialističnega izpita, ki pa je v tem primeru izjema od 34. člena ZZdrS.

12. Med strankami postopka ni sporno, da tožnik specialističnega izpita ni opravil, zato je licenco pridobil na podlagi drugega odstavka 83. člena ZZdrS in ne tretjega odstavka 83. člena. Ker je torej med strankami postopka nesporno, da tožniku ni bila izdana licenca za področje splošne medicine do 1. 1. 2000, ampak kasneje, to je 27. 12. 2006, bi moral tožnik za podaljšanje licence za delo na področju splošne medicine za obdobje po 1. 1. 2007, opraviti specialistični izpit. Ker tega ni opravil, tudi ni pravne podlage za drugačno odločitev, kot jo je sprejela tožena stranka.

13. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.