Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnik svojo nedenarno obveznost po sklepu o izvršbi izpolnil v ugovornem roku. Tej ugotovitvi upnik ni nasprotoval. Posledica tega je, ne le, da je bil materialno pravno utemeljen predlog za izvršbo, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, ampak da je bil očitno potreben za realizacijo nedenarne obveznosti tudi sklep o izvršbi. Dolžnik je namreč svojo obveznost izpolnil šele po njegovi izdaji. Glede na to ima pritožba prav, ko opozarja, da bi v taki situaciji bilo treba le ustaviti izvršbo in ne tudi razveljaviti sklepa o izvršbi.

Da ne gre za stroške, ki bi jih morala upnica plačati odvetniški družbi izhaja tudi iz dejstva, da je določeno, da jih mora plačati na fiduciarni račun, ki je poseben transakcijski račun, na katerem odvetnik ali odvetniška družba ločeno od poslovnega računa zbira in hrani sredstva svojih strank. Sredstva na tem transakcijskem računu so premoženje strank imetnika računa, in ne premoženje imetnika računa. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je podan pogoj vzajemnosti med to terjatvijo in terjatvijo upnice do dolžnika. Terjatev z uspešnim ugovorom pobota preneha z dnem, od katerega pobot učinkuje, zato kasnejše plačilo ne more izničiti predhodno že utemeljenega ugovora pobota. Tako je pravilna ugotovitev, da je upnica s plačilom plačala nekaj, česar ni bila več dolžna, in da je to njeno breme. Tako je odgovornost za dvakratno plačilo edino na strani upnice.

Od trenutka, ko je terjatev iz naslova plače zarubljena v korist upnika, z njo ni več mogoče razpolagati. Zato dolžnik te zadeve kot dolžničin dolžnik od trenutka, ko mu je bil sklep o izvršbi vročen kot dolžnikovemu dolžniku, upnici ni več smel izplačati plače ali drugega stalnega prejemka, upnica pa z zarubljenim delom plače tudi ni smela več razpolagati, saj bi v nasprotnem primeru dolžnikov dolžnik odgovarjal za opuščeno odtegnitev po 134. členu ZIZ.

Obseg rubeža plače je odvisen od višine terjatve, ki je predmet izvršbe, višine plače in vrstnega reda terjatev drugih upnikov, pri tem pa mora dolžnikov dolžnik upoštevati tudi omejitve iz 102. člena ZIZ. V obravnavani zadevi dolžnik v ugovoru ni navedel niti višine terjatve, ki naj bi bila predmet izvršbe v izvršilni zadevi, niti kdo je upnik v navedeni zadevi. Še bolj kot pomanjkljive trditve o upniku in terjatvi pa je pomembno, da dolžnik ni navedel kolikšna je bila mesečna plača dolžnice in ali je imela po zakonu obveznost preživljati še kakšno osebo, kar bi seveda upoštevaje določbo 102. člena ZIZ vplivalo na obseg rubeža plače, prav tako iz ugovora ni razviden vrstni red ostalih upnikov, ki bi lahko vplival na obseg rubeža za poplačilo izvršilne zadeve. Za vsa navedena dejstva je trditveno in dokazno breme na dolžniku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep: - v 1. točki razveljavi v delu, v katerem je razveljavljen sklep o izvršbi za izterjavo nedenarne terjatve iz 1. alineje 1. točke sklepa o izvršbi in se glede te točke izvršba ustavi.

- v 3. alineji 1. točke spremeni tako, da se ugovor v tem delu zavrne.

- V 4. točki spremeni tako, da je dolžan dolžnik upnici v 8 dneh od prejema tega sklepa povrniti stroške ugovornega postopka 49,78 EUR, če zamudi s plačilom od devetega dne dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem delu sklep potrdi.

II. Dolžnik je dolžan upnici v 8 dneh od prejema tega sklepa povrniti pritožbene stroške 49,78 EUR, če zamudi s plačilom od devetega dne dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (1.) delno ugodilo ugovoru dolžnika z dne 13. 5. 2021 tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo za: izterjavo nedenarne terjatve, to je obračuna davkov in prispevkov od bruto plače upnice za december 2016, februar 2017, marec 2017, april 2017 in maj 2017 v znesku 890,00 EUR in od bruto sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2017 v višini 335,40 EUR; za 13. 5. 2021 plačanih 550,93 EUR, v tem obsegu je razveljavilo opravljena dejanja izvršbe; za znesek 224,30 EUR, v tem delu je razveljavilo opravljena dejanja izvršbe, predlog za izvršbo pa zavrnilo. V preostalem (2.) je ugovor zavrnilo, zavrnilo je (3.) tudi predlog upnice z dne 24. 11. 2021 za izrek denarne kazni dolžniku in odločilo (4.), da vsaka stranka sama krije svoje stroške ugovornega postopka.

2. Upnica v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovor zavrne in se dolžniku izreče denarna kazen ter se mu naloži v plačilo stroške ugovornega in pritožbenega postopka. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Najprej opozarja, da je napačna odločitev o razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu izterjave nedenarne terjatve, saj jo je dolžnik poravnal šele po prejemu sklepa o izvršbi in skladno z njim, kar pomeni, da je bil sklep o izvršbi izdan utemeljeno in zakonito. Izvršbo bi sodišče moralo le ustaviti.

Glede ugotovljenega materialnega pobota pritožba meni, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna. Spregledalo je namreč, da si upničina terjatev iz naslova izvršljive sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 1751/2021 z dne 8. 10. 2019 in terjatev iz izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 000/2018 z dne 1. 9. 2020 med seboj nista vzajemni. Iz sodbe I Pd 1751/2051 je jasno razvidno, da je dolžnik dolžan plačati upnici terjatev, iz sklepa III K 000/2018 ni razvidno, da bi bila upnica dolžna karkoli povrniti dolžniku. V 2. točki izreka sklepa je zapisano, da je upnica dolžna znesek 550,93 EUR plačati na fiduciarni račun Odvetniške pisarne A. d. o. o., v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa, pri čemer za primer zamude pri plačilu ni bila določena obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti. Dolžnik bi v pobot lahko uveljavljal, če bi bilo v sklepu zapisano, da je dolžna upnica 550,93 EUR plačati dolžniku, pri čemer je treba znesek nakazati na račun njegovega pooblaščenca. Ker sklep nima takšne dikcije, dolžnik nima do upnice vzajemne terjatve – terjatev do upnice ima Odvetniška pisarna A. d. o. o., tej pa je upnica tudi poravnala obveznost, zaradi česar je v ugovornem postopku tudi predložila potrdilo. S plačilom je terjatev prenehala. Zaradi odločitve sodišča prve stopnje se bo sedaj upnica morala sama ubadati z vračilom pooblaščencu dolžnika plačanega zneska.

Upnica nasprotuje tudi odločitvi glede zneska 224,30 EUR. V tem delu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil znesek v korist upničinega upnika z izvršilnega postopka VL 141048/2015 zarubljen že pred vložitvijo predloga za izvršbo v tej zadevi. Ker dolžnica že od 31. 5. 2017 ni več zaposlena pri dolžniku, je bil dolžnik zavezan sklep o izvršbi VL 141048/2015 izvrševati le do takrat. Ni dopustno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala upnica dokazovati, da je poravnala obveznosti do svojega upnika in da ji obveznost po sklepu VL 141048/2015 odteguje novi delodajalec.

Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje nedopustno razširjalo trditveno in dokazno podlago. Iz ugovora ni razvidno, da bi dolžnik izrecno zatrjeval, da je znesek zarubljen v korist upničinih upnikov. Tega ni zatrjeval niti, ko ga je sodišče k temu pozvalo. V breme dolžnika je, da dokaže, da terjatve upničinih upnikov še obstojijo in da jih je kot dolžnik dolžan poplačati. Upnica meni, da dolžnike tega dokaznega bremena ni zmogel in da je sodišče prve stopnje neutemeljeno dokazno breme prevalilo nanjo. Za uspešen ugovor bi moral dolžnik dokazati, da je upnica še vedno zaposlena pri njem in tudi kolikšen znesek bi ji lahko rubil, upoštevaje omejitve iz 102. člena ZIZ. Takšnih trditev pa dolžnik ni postavil. Po mnenju upnice bi moral dolžnik tak ugovor postaviti že v pravdi iz katere izvira izvršilni naslov in bi lahko že Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v sodbi upoštevalo manjšo obveznosti dolžnika pri izplačilu neto plače za december 2016 in februar do maj 2017. Tudi, če bi pritožbeno sodišče štelo, da je dopusten dolžnikov ugovor rubeža upničine terjatve v korist upničinega upnika, bi bilo treba nujno ugotoviti, kolikšen znesek bi upnici sploh lahko zarubili (upoštevaje 102. člen ZIZ).

Glede zavrnjenega predloga za izrek denarne kazni pritožba nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da dolžnikovo izražanje (ko pravi, da upnica izkorišča izdani sklep o izvršbi in načrtno preko odvetnika izigrava upnike ter da očitno ni plačala svojega odvetnika) ne presega meje dovoljenega. Sodišče bi moralo presojati zgolj, ali so te dolžnikove izjave žaljive oz. z namenom škodovati upnici. Na odločitev sodišča ne morejo vplivati ugotovitve sodišča v ugovornem postopku niti zgodovina strank (v smislu upničine obsodbe). Če bi bila pomembna zgodovina strank, bi moralo sodišče upoštevati tudi, da dolžnik upnici v letu 2017 ni izplačeval plače, zaradi česar jo je morala zahtevati po sodni poti. Tudi sicer je bil dolžnik v postopku vedno agresiven s takšnimi žaljivimi argumenti, ki se jih poslužuje zoper upnico in njenega pooblaščenca. Dolžnikov namen je bil škodovati upnici, jo razžaliti. Če takšnega namena ne bi imel, bi po mnenju upnice tega ne zapisal, saj ta izjava ne predstavlja ugovornega razloga in ni potrebna za odločitev o ugovoru.

Ker je napačna odločitev o ugovoru, je po prepričanju upnice napačna tudi odločitev o stroških ugovornega postopka.

3. Dolžnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Upnica sicer uvodoma navaja, da se pritožuje zoper celotni izpodbijani sklep, a se nato izrecno pritožuje le zoper 1., 3. in 4. točko izpodbijanega sklepa in v tem delu tudi podaja pritožbene navedbe: Zato je pritožbeno sodišče štelo, da upnica pritožbo vlaga le zoper navedene točke (ne pa tudi zoper 2. točko sklepa, s katerim je bil dolžnikov ugovor delno zavrnjen).

O NEDENARNI TERJATVI:

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnik svojo nedenarno obveznost po sklepu o izvršbi izpolnil v ugovornem roku. Tej ugotovitvi upnik ni nasprotoval. Posledica tega je, ne le, da je bil materialno pravno utemeljen predlog za izvršbo, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, ampak da je bil očitno potreben za realizacijo nedenarne obveznosti tudi sklep o izvršbi. Dolžnik je namreč svojo obveznost izpolnil šele po njegovi izdaji. Glede na to ima pritožba prav, ko opozarja, da bi v taki situaciji bilo treba le ustaviti izvršbo in ne tudi razveljaviti sklepa o izvršbi. Zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje temu ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O PLAČILU 550,93 EUR:

7. Glede pobota za 550,93 EUR se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodišča prve stopnje. Res je, da je izrek sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 000/2018 z dne 1. 9. 2020 nekoliko neroden, a vendar je iz njega mogoče razbrati, da gre za stroške dolžnika in ne odvetniške pisarne. Iz I. točke sklepa je namreč jasno razvidno, da so bili stroški 550,93 EUR priznani odškodovani družbi B. d. o. o., L., in ne odvetniški pisarni A. d. o. o. V II. točki navedenega sklepa je določen samo način izpolnitve, pri čemer je navedeno, da mora upnica znesek stroškov plačati na _fiduciarni račun_ Odvetniške pisarne A. d. o. o., kot sklic pa je naveden »Obdolžena C. C.«. Da ne gre za stroške, ki bi jih morala upnica plačati odvetniški družbi izhaja tudi iz dejstva, da je določeno, da jih mora plačati na fiduciarni račun, ki je poseben transakcijski račun, na katerem odvetnik ali odvetniška družba ločeno od poslovnega računa zbira in hrani sredstva svojih strank. Sredstva na tem transakcijskem računu so premoženje strank imetnika računa, in ne premoženje imetnika računa.1 Zato pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je podan pogoj vzajemnosti med to terjatvijo in terjatvijo upnice do dolžnika. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da terjatev z uspešnim ugovorom pobota preneha z dnem, od katerega pobot učinkuje (v predmetni zadevi na dan 13. 5. 2021), zato kasnejše plačilo (upnica je svojo obveznost poravnala 13. 12. 2021) ne more izničiti predhodno že utemeljenega ugovora pobota. Tako je pravilna ugotovitev, da je upnica s plačilom 13. 12. 2021 plačala nekaj, česar ni bila več dolžna, in da je to njeno breme. Pritožba v zvezi s tem navaja, da se bo zaradi odločitve sodišča prve stopnje morala sama ubadati z vračilom pooblaščencu dolžnika plačanega zneska, a to ne drži. Kot rečeno, je odločitev sodišča glede pobotnega ugovora pravilna, upnica pa je že po tem, ko je prejela ugovor dolžnika, v katerem je ta ugovarjal pobot, plačala 550,93 EUR iz naslova obveznosti po sklepu II K 000/2018. Tako je odgovornost za dvakratno plačilo edino na strani upnice. Pritožbene navedbe v tem delu niso utemeljene, prav tako pritožbeno sodišče v tem delu ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) zato se pritožba v tem delu zavrne.

O PLAČILU 224,30 EUR:

8. V zvezi s plačilom zneska 224,30 EUR pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi. Res je, da od trenutka, ko je terjatev iz naslova plače zarubljena v korist upnika, z njo ni več mogoče razpolagati. Zato dolžnik te zadeve kot dolžničin dolžnik od trenutka, ko mu je bil sklep o izvršbi VL 141048/2015 vročen kot dolžnikovemu dolžniku, upnici ni več smel izplačati plače ali drugega stalnega prejemka, upnica pa z zarubljenim delom plače tudi ni smela več razpolagati, saj bi v nasprotnem primeru dolžnikov dolžnik odgovarjal za opuščeno odtegnitev po 134. členu ZIZ. Kot je iz listinskih dokazov ugotovilo sodišče prve stopnje, je dolžnik v položaju dolžnikovega dolžnika v odnosu do upnice te zadeve vsaj od 25. 1. 2017 dalje.

9. Pa vendar takšna ugotovitev še ne zadošča za utemeljenost ugovora. Obseg rubeža plače je namreč odvisen od višine terjatve, ki je predmet izvršbe, višine plače in vrstnega reda terjatev drugih upnikov, pri tem pa mora dolžnikov dolžnik upoštevati tudi omejitve iz 102. člena ZIZ. V obravnavani zadevi dolžnik v ugovoru ni navedel niti višine terjatve, ki naj bi bila predmet izvršbe v izvršilni zadevi VL 141048/2015, niti kdo je upnik v navedeni zadevi.2 Še bolj kot pomanjkljive trditve o upniku in terjatvi iz zadeve VL 141048/2015 pa je pomembno, da dolžnik ni navedel kolikšna je bila mesečna plača dolžnice in ali je imela po zakonu obveznost preživljati še kakšno osebo, kar bi seveda upoštevaje določbo 102. člena ZIZ vplivalo na obseg rubeža plače,3 prav tako iz ugovora ni razviden vrstni red ostalih upnikov, ki bi lahko vplival na obseg rubeža za poplačilo izvršilne zadeve VL 141048/2015. Za vsa navedena dejstva je trditveno in dokazno breme na dolžniku, ki v ugovoru zatrjuje, da upniku ne dolguje 224,30 EUR. Ker navedenega trditvenega in dokaznega bremena dolžnik ni zmogel, je ugovor v tem delu neutemeljen, zaradi česar je pritožbeno sodišče upoštevaje 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v tem delu izpodbijani sklep ustrezno spremenilo.

O DENARNI KAZNI:

10. V delu, ki se nanaša na zavrnitev upničinega predloga za izrek denarne kazni, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje na 30. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tudi po presoji pritožbenega sodišča dolžnikovo izražanje, čeprav gre za nekoliko bolj grob in čustveno obarvan zapis, ne presega meje dovoljenega, saj ne gre za izražanje, ki bi imelo namen le v zaničevanju upnice. V tem delu tako pritožbene navedbe niso utemeljene, prav tako ni kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato se pritožba tudi v tem delu zavrne.

O STROŠKIH:

11. Posledica delne ugoditve pritožbi je tudi sprememba glede uspeha strank v ugovornem postopku. Dolžnik je uspel z večino svojih ugovornih navedb, v delu pa je bil njegov ugovor zavrnjen, njegov uspeh pritožbeno sodišče ocenjuje na 2/3, uspeh upnice pa na 1/3. Ugovorne stroške je priglasila le upnica, v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ (upoštevaje uspeh v postopku po drugem odstavku 154. člena ZPP) ji pripada 200 točk za sestavo odgovora na ugovor, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 149,33 EUR, 1/3 od tega zneska pa 49,78 EUR.

12. Upnica je bila delno uspešna tudi v pritožbenem postopku, tudi tu je njen uspeh ocenjen na približno 1/3. V skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ (upoštevaje uspeh v postopku po drugem odstavku 154. člena ZPP) je prav tako upravičena do 200 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 149,33 EUR, 1/3 od tega zneska pa 49,78 EUR.

1 Razdrih, A.: Odvetnikov fiduciarni račun, Odvetnik, št. 2(44) – julij 2009, str. 8. 2 Oboje je sicer razvidno iz priloge, a priloga pomeni dokaz, ki lahko dokazuje samo določeno zatrjevano dejstvo, sam dokaz pa ne more nadomestiti manjkajočih trditev o dejstvih. 3 Če je npr. mesečno izplačilo pod minimumom iz 1. točke prvega odstavka 102. člena ZIZ, potem takšne plače sploh ni mogoče rubiti.