Jedro

Plačilo komunalnega prispevka je vezano na objekt, kar pomeni, da če je na zemljišču več objektov, je potrebno plačati komunalni prispevek za vsakega izmed njih, in pri odmeri komunalnega prispevka ni mogoče upoštevati plačanega komunalnega prispevka za drug objekt, ki se nahaja na istem zemljišču.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.V saka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila komunalni prispevek v višini 11.020,11 EUR za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta iz gospodarske v stanovanjsko, na zemljiščih parc. št. 1312/2-del in 1312/3-del, obe k.o. ... (1. točka). Določila je podračun, na katerega mora tožnik nakazati odmerjeni komunalni prispevek (2. točka) in ugotovila, da stroškov postopka ni (3. točka). Sklicuje se na 79. in 80. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju Odlok).

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Glede uveljavljanih vlaganj navaja, da jih je tožnik zatrjeval šele v pritožbi. Poleg tega iz priložene pogodbe o plačilu prispevka k stroškom gradnje vodovodnega in kanalizacijskega omrežja v MS 109 z dne 9. 4. 1980 izhaja, da se nanaša na plačilo prispevka za stanovanjski objekt na parceli 1312/3 k.o. ..., ki se glede na listine v spisu nahaja na severni strani zemljišča. To je razvidno tudi iz predloženih dokazil o vlaganjih. Glede računa za izdelavo fekalnega priključka pojasnjuje, da plačilo priključkov ni predmet odmere komunalnega prispevka. Navaja tudi pravno podlago in način indeksiranja stroškov.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi pojasnjuje, zakaj že pred izdajo izpodbijane odločbe ni predložil dokazil o plačanih sredstvih v opremljanje stavbnega zemljišča. Poudarja, da je bil v času plačila prispevka na parceli 1312/3 samo obstoječi gospodarski objekt, kateremu se sedaj spreminja namembnost. Gradbeno dovoljenje za stanovanjski objekt je bilo izdano šele leta 1981, zato ni pravilna ugotovitev organa druge stopnje, da se prispevek nanaša na plačilo prispevka za stanovanjski objekt. Meni, da je plačilo prispevka treba razumeti izključno kot investicijo v opremljanje parcele št. 1312/3 oziroma v izgradnjo vodovodnega in kanalizacijskega omrežja v Dobrunjah z namenom prihodnjega koriščenja. Opozarja še, da je toženka kršila temeljno načelo zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), saj pri indeksiranju izračuna vrednosti komunalnega prispevka za obdobje od 20. 4. 2011 do 15. 11. 2013 ni navedla materialnih predpisov, na podlagi katerih je izvedla to indeksiranje. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Ker iz odločbe upravnega organa druge stopnje izhaja, da je organ opravil tudi presojo dokazov, ki jih je v pritožbenem postopku predložil tožnik, sodišče ne odgovarja na tožbene navedbe, ki se nanašajo dopustnost njihove predložitve v pritožbenem postopku.

Sporno pa je, ali je pravilna ugotovitev drugostopenjskega organa, da tožnik s temi dokazi ni izkazal pogojev za uporabo drugega odstavka 20. člena Odloka, po katerem lahko zavezanec pri odmeri komunalnega prispevka uveljavlja tudi v preteklosti plačane stroške za opremljanje parcele, na kateri se nahaja objekt, za katerega se odmerja komunalni prispevek.

Komunalni prispevek je po prvem odstavku 79. člena ZPNačrt plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanka ali zavezanec plača občini. Zavezanec za plačilo komunalnega prispevka je po 80. členu navedenega zakona investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. Iz citiranih določb izhaja, da je plačilo komunalnega prispevka vezano na objekt, kar pomeni, da če je na zemljišču več objektov, je potrebno plačati komunalni prispevek za vsakega izmed njih, in pri odmeri komunalnega prispevka ni mogoče upoštevati plačanega komunalnega prispevka za drug objekt, ki se nahaja na istem zemljišču. Posledično to pomeni, da je tudi v preteklosti plačane stroške za opremljanje parcele, na kateri se nahaja objekt, za katerega se odmerja komunalni prispevek, na podlagi druge alineje 20. člena Odloka mogoče upoštevati le pri enem objektu.

V zadevi je sporno, ali je pravilna ugotovitev upravnega organa druge stopnje, da se je bil tožnikov prispevek k stroškom za gradnjo vodovodnega in kanalizacijskega omrežja upoštevan pri odmeri komunalnega prispevka za drug objekt, to je stanovanjski objekt, ki leži na severni strani zemljišča parc. št. 1312/3 k.o. ... Upravni organ druge stopnje je to ugotovil na podlagi pogodbe o plačilu prispevka k stroškom gradnje vodovodnega in kanalizacijskega omrežja v MR 109 z dne 9. 4. 1980, ki jo je priložil tožnik, in iz katere med drugim izhaja, da je tožnik lastnik stanovanjskega objekta na parc. št. 1312/3 k.o. ..., ki ga želi priključiti na zgrajeno kanalizacijsko omrežje ter ugotovitve, da leži na zemljišču parc. št. 1312/3 več objektov, med katerimi je na severni strani zemljišča tudi stanovanjski objekt. Sodišče se strinja, da iz druge alineje 1. člena navedene pogodbe nesporno izhaja, da se prispevek k stroškom gradnje vodovodnega in kanalizacijskega omrežja nanaša na stanovanjski objekt, in ne na gospodarski objekt, kateremu se sedaj spreminja namembnost v stanovanjsko. Tožnik pa zgolj s pavšalno in neizkazano navedbo, da stanovanjskega objekta v času plačila prispevka še ni bilo, ker naj bi bilo gradbeno dovoljenje zanj pridobljeno šele leta 1981, drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovil upravni organ druge stopnje, ni izkazal. Pridobitev gradbenega dovoljenja leta 1981 namreč ne dokazuje, da stanovanjskega objekta prej še ni bilo. Da je bila stanovanjska stavba na parceli 1312/3 zgrajena v letu plačila prispevka (1980), pa izhaja tudi iz javno dostopnega prostorskega portala Prostor. Poleg tega iz navedene pogodbe izhaja, da je tožnik plačal prispevek zaradi priključitve njegovega stanovanjskega objekta na zgrajeno kanalizacijsko in vodovodno omrežje. Iz vodilne mape PGD, ki jo je vlogi priložil tožnik, po drugi strani izhaja, da gospodarski objekt, ki se bo rekonstruiral in kateremu se bo spremenila namembnost, še ni priključen na javni vodovod, kar prav tako kaže na to, da namen sklenitve pogodbe ni bil priključitev predmetnega gospodarskega objekta, pač pa drugega, stanovanjskega objekta na vodovod in kanalizacijo.

Glede na navedeno tožnik ni izkazal, da ni pravilna ugotovitev upravnega organa druge stopnje, da so bili prispevki k stroškom gradnje vodovodnega in kanalizacijskega omrežja, ki jih uveljavlja tožnik, upoštevani že pri gradnji drugega, stanovanjskega objekta na parc. št. 1312/3 k.o. ...

Res je, da upravni organ prve stopnje pri obrazložitvi odločbe ni navedel materialnih predpisov, na podlagi katerih je izvedel indeksiranje izračunane vrednosti komunalnega prispevka za obdobje od 20. 4. 2011 do 15. 11. 2013. Vendar pa je to pomanjkljivost odpravil upravni organ druge stopnje, tožnik pa v tožbi ne navaja, da bi bilo indeksiranje napačno. Poleg tega tožnik tega ugovora ni uveljavljal že v upravnem postopku.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.