Jedro

Po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 70/2000, ZUS-A) je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopustno uveljavljati v pritožbi zoper sodbo, izdano v upravnem sporu na prvi stopnji, kadar oziroma kolikor sodba sodišča prve stopnje temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 737/2000-8 z dne 19.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 29.3.2000, s katero je ta s I. točko izreka odpravila odločbo Carinarnice L. z dne 1.8.1996, z II. točko izreka pa ugotovila obstoj obveznosti tožeče stranke v znesku 85.445,00 SIT za blago, ki je bilo uvoženo po uvozni carinski deklaraciji z dne 7.4.1995, z ugodnostjo po 5. členu Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1995 (Uradni list RS, št. 80/94), pa ni bilo izvoženo v roku enega leta od prehoda čez carinsko črto.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku v izvrševanju pravnomočno sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 423/98-11 z dne 10.2.2000. Z navedeno sodbo je bila iz razloga, ker v postopku niso bile uporabljene določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, v nadaljevanju ZPPSL), ki vplivajo na vsebino v carinskem postopku izdanih odločb, odpravljena odločba tožene stranke z dne 22.1.1998, in zadeva vrnjena v ponovno odločanje. Povzema pravno mnenje in stališča iz obrazložitve navedene sodbe, ki se tičejo ponovnega odločanja. Ugotavlja, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo v skladu s 3. odstavkom 60. člena ZUS in v celoti upoštevala pravno mnenje in stališča iz navedene sodbe. Odločitev tožene stranke sicer temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v prvotnem postopku, vendar glede tega izhaja že iz navedene sodbe, da je bila v prvotnem postopku carinska obveznost tožeče stranke pravilno ugotovljena in določbe Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/97, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90, v nadaljevanju CZ) pravilno uporabljene. S tožbenimi navedbami, da na bi bil začasni uvoz po navedeni uvozni carinski deklaraciji opravičen z izvozom, tožeča stranka le ponavlja svoje ugovore iz upravnega postopka in upravnega spora, v katerem je bila izdana navedena sodba. Ponovno sklicevanje na izvozne deklaracije in izdelan pregled porabe uvoženega materiala v izvoženih izdelkih predstavlja neizkazano tožbeno novoto. Nova dejstva in novi dokazi se v upravnem sporu upoštevajo le izjemoma, če jih prej ni bilo mogoče izvesti in če hkrati kažejo, da je dejansko stanje drugačno od tistega, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Kot carinski zavezanec je tožeča stranka v upravnem postopku imela možnost in obveznost, da začasni uvoz opraviči v predpisanem roku s predpisanimi listinami. To potrjuje tudi zapisnik o opravljeni kontroli z dne 22.7.1996. Čeprav bi lahko, tožeča stranka v upravnem postopku izvoza ni izkazala s predpisanimi listinami. Ker svojih navedb v tem delu z ničemer ne dokazuje, jim sodišče tudi tokrat ni moglo slediti. Tožbeni ugovor, da tožena stranka ni ravnala v skladu s sklepom Okrožnega sodišča, opr. št. St 26/96-11-214, je neutemeljen. Začetek stečajnega postopka ne vpliva na potek carinskega postopka. Stališče tožeče stranke, da položaj tožene stranke kot upnika v stečajnem postopku izključuje pravico do ugotovitve obstoja sporne terjatve, nima podlage v ZPPSL, CZ in Zakonu o splošnem upravnem postopku.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da iz njene evidence ne izhaja, da bi v obravnavani zadevi obstajal carinski dolg. Tekom postopka je predložila v dokaz primer, kako je vodila evidenco. Ves čas je navajala, da je zaradi obsežne dokumentacije njen pregled možen pri njej. Ob obisku inšpektorjev D.N. in B.K. se je njen odgovorni delavec z njima dogovoril, da jima bo dostavil dokumentacijo. Ob predaji je inšpektor D.N. pregledal dokumentacijo in ugotovil, da je pravilno sestavljena in opravičuje oprostitev plačila carine. Dogovorjeno je bilo, da bo carinarnica umaknila zahtevek. V ponovljenem postopku je tožena stranka zopet zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. V novi odločbi je ravnala enako kot pri prvotni. Ni izpeljala postopka za ugotovitev obstoja terjatve. Poleg tega ni upoštevala že priznanega zneska terjatve v višini 56.375,00 SIT po uvozni carinski deklaraciji z dne 7,4.1995 od skupnega zneska 86.730,00 sit, katerega je tožena stranka kot upnik prijavila v stečajno maso. Stališče o novoti ne drži. Sodišče je preuranjeno odločilo. Ni zaslišalo prič S.P. in M.V., ki sta odgovorna delavca za vodenje carinske evidence pri tožeči stranki. Sodišče bi lahko zaslišalo tudi carinska inšpektorja. Bistvena kršitev postopka je podana, ker ji ni bil poslan odgovor tožene stranke na tožbo in zato ni imela možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Napačna uporaba materialnega prava je v tem, ker sodišče ni uporabilo ZPPSL, ki je v obravnavani zadevi lex specialis, niti Carinskega zakona. Tožena stranka nastopa kot upnik in istočasno kot organ, ki bo odločal o utemeljenosti obstoja terjatve. To pa se izključuje. Kršena so temeljna načela Zakona o splošnem upravnem postopku in Zakona o pravdnem postopku, predvsem načeli zakonitosti in materialne resnice. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo na seji na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Presodilo je tudi tožbene navedbe, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala dejansko stanje. Glede na takšno omejeno možnost izpodbijanja dejanskega stanja v pritožbenem postopku, pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se pritožba nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Če sodišče prve stopnje ni poslalo odgovora na tožbo tožeči stranki, s tem ni bistveno kršilo določb postopka. ZUS takega procesnega dejanja sodišču niti ne nalaga, če ta odgovor vsebuje le stališče tožene stranke, da vztraja pri izpodbijani odločbi in njen predlog za zavrnitev pritožbe, kot je to v obravnavani zadevi. Glede na vsebino ugovorov tožeče stranke v upravnem postopku, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pomeni njeno ponovno sklicevanje na izvozne deklaracije in izdelan pregled porabe uvoženega materiala v izvoženih izdelkih neizkazano tožbeno novoto. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb postopka, ker ni zaslišalo prič, saj tožeča stranka v tožbi njihovega zaslišanja ni predlagala.

Tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Glede na ugotovljeno dejansko stanje temelji izpodbijana odločba na pravilni pravni podlagi, in sicer na določbah CZ, ki so urejale pravico do uvoza surovin in reprodukcijskega materiala brez plačila carine za proizvodnjo blaga za izvoz ter način uresničevanje te pravice in na določbah CZ, ki so se uporabljale za obračun višine carinskega dolga. Ker gre v obravnavani zadevi za upravni postopek, katerega predmet je le ugotovitev carinskega dolga po določbah CZ, na odločitev v obravnavani zadevi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na stečajni postopek. V upravnem postopku je tožena stranka pristojni upravni organ, ki ugotavlja carinsko obveznost, in ne upnik. V stečajnem postopku, ki je sodni postopek, pa je upnik država, to je Republika Slovenija. Tudi glede tega zakon v obravnavani zadevi ni bil nepravilno uporabljen, in tudi ne kršena načela postopka, kot neutemeljeno uveljavlja pritožba.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.