Jedro

Izjava tožene stranke, ko je tožeči stranki prepovedala izvrševanje pravice, neposredno ne posega v njeno neposredno dejansko oblast nad stvarjo, prav tako pa v izjavi tudi ni zaznati nobene resne grožnje, zaradi katere bi se tožeča stranka lahko čutila ogroženo v izvrševanju svoje posesti, poleg tega pa se je tožena stranka poslužila ravnanja, ki ga zakonodaja daje lastniku, da bodisi z izjavo odpove eventualno obligacijsko razmerje oziroma zahteva prenehanje poseganja v njegovo lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek: - da je tožena stranka motila tožečo stranko v njeni mirni soposesti industrijskega tira, ležečega na nepremičnini parc. št. 2477/1, vl. št. 2047 k.o. K. s tem, da je na tožečo stranko ter družbo S. d.o.o., dne 24. 5. 2010 naslovila dopis, s katerim je tožeči stranki in družbi S. d.o.o., ki je za tožečo stranko opravljala storitve prevoza blaga po industrijskem tiru, prepovedala uporabo navedenega industrijskega tira v lasti tožeče stranke; - da je v roku dveh dni po izdaji sklepa dolžna vzpostaviti prejšnje stanje s tem, da prekliče prepoved uporabe industrijskega tira tožeči stranki in družbi S. d.o.o.; - ter da se ji v bodoče prepoveduje z navedenimi ravnanji ali na drug način posegati v soposest tožeče stranke na industrijskem tiru, ležečem na nepremičnini parc. št. 2477/1 vl. št. 2047 k.o. K.. Hkrati je še odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 2.260,00 EUR s pp.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče napačno presodilo, da prepoved izvrševanja pravice tožeče stranke oziroma verbalno motenje s strani tožene stranke, ne predstavlja motilnega ravnanja. Takšno stališče sodišča bi bilo utemeljeno le v primeru, da bi bil dopis tožene stranke z dne 24. 5. 2010 naslovljen zgolj na tožečo stranko, vendar pa je v predmetnem primeru tožena stranka dopis naslovila in poslala tudi S. d.o.o., s tem pa je tožena stranka dosegla, da S. d.o.o. niso bile več pripravljene oskrbovati tožeče stranke oziroma opravljati storitev dostave ter odvoza vagonov iz prostorov tožeče stranke do javne železnice, ki pa poteka le preko industrijskega tira tožene stranke. S tem je bila tožeča stranka objektivno onemogočena pri izvrševanju svoje pravice souporabe industrijskega tira oziroma svoje (so)posesti, katere obstoj je v predmetni pravdi bil nesporno ugotovljen. Sodišče se v izkaz pravilnosti ravnanja tožene stranke sklicuje na prvi odstavek 99. člena SPZ, ki pa ne predstavlja relevantne podlage za predmetni primer, saj obravnava varstvo lastnika v primeru protipravnega vznemirjanja. Protipravnost posesti tožeče stranke pa v predmetnem primeru ni bila niti zatrjevana, kaj šele izkazana. Poleg tega prvi odstavek 99. člena SPZ za varstvo lastnika zahteva vložitev tožbe in ne zgolj podajo izjave volje, kot napačno navaja sodišče. Tožeča stranka se tudi ne more strinjati z opredelitvijo razmerja med pravdnima strankama, ki ga je zavzelo sodišče, ko je navedlo, da gre za prekarij. Ne le, da sodišče v predmetnem sporu ni poklicano za opredeljevanje, kakšna je pravna narava razmerja med pravdnima strankama glede uporabe industrijskega tira, temveč je opredelitev po prepričanju tožeče stranke tudi napačna, saj tožeča stranka meni, da ima pridobljeno služnost uporabe industrijskega tira, kar pa bo uveljavljala v posebni pravdi.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo kršitev procesnih pravil, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato sprejema dokazno oceno prvega sodišča in se sklicuje na pravilne, logične in natančno utemeljene razloge v izpodbijanem sklepu.

6. Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika (33. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ, Ur. l. RS 87/2002). V posestnem sporu ima tako sodno varstvo tisti, ki dokaže, da je bil pred nastalim motenjem posestnik stvari, da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je motila posest, da njeno dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomeni motenje in da je dejanje samovoljno in protipravno.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek prvenstveno iz razloga, ker dejanje tožene stranke, ko je dne 24. 5. 2010 tožeči stranki in S. d.o.o. posredovala dopis, s katerim je njej in družbi S. d.o.o., ki je tožeči stranki po industrijskem železniškem tiru dostavljala surovine za njeno proizvodno dejavnost in iz njenih skladišč odvažala izdelke, prepovedala uporabo tira in obenem preklicala ter odstopila od kakršnegakoli predhodnega dovoljenja, soglasja ali druge izjave volje, s katero bi tožena stranka oziroma njen pravni prednik kadarkoli dovolil uporabo industrijskega tira ter tožečo stranko tudi pozvala, da po industrijskem tiru v njeni lasti, brez njenega izrecnega pisnega soglasja, za vsak prevoz posebej, ne opravlja nobenega prevoza več in da preneha tudi s kakršnimikoli drugimi uporabami ali posegu na tiru, ne predstavlja protipravnega ravnanja.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da lahko o motenju posesti govorimo le v primeru, kadar gre za določeno dejanje oziroma ravnanje, s katerim se neposredno posega v dejansko oblast osebe nad stvarjo ali pa za takšno izjavo, ki posestnika odvrne od uporabe stvari. Izjava tožene stranke, ko je tožeči stranki prepovedala izvrševanje pravice in o tem obvestila tudi S. d.o.o. neposredno ne posega v njeno neposredno dejansko oblast nad stvarjo, prav tako pa v izjavi tudi ni zaznati nobene resne grožnje, zaradi katere bi se tožeča stranka lahko čutila ogroženo v izvrševanju svoje posesti, poleg tega pa se je tožena stranka poslužila ravnanja, ki ga zakonodaja daje lastniku, da bodisi z izjavo odpove eventualno obligacijsko razmerje oziroma zahteva prenehanje poseganja v njegovo lastninsko pravico.

9. Ker tožeča stranka ni dokazala dejstva motenja oziroma odvzema posesti ter tudi ne protipravnost dejanja, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

10. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja za toženo stranko, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve.