Jedro

Da bi bilo mogoče sanitarije šteti za premičnino oziroma jih ne obravnavati kot objekt, ne bi smele biti priključene na komunalno infrastrukturo. Na presojo, da gre za objekt, ne more vplivati okoliščina, da naj bi bile obravnavane sanitarije v preteklosti prestavljene z ene lokacije na drugo. Morebitna možnost prestavitve objekta oziroma njegovih konstrukcijskih elementov sama po sebi ne pomeni, da ne gre za objekt oziroma da objekt na obravnavani lokaciji (parceli) ni povezan s tlemi.

Začasnosti objekta po 42. točki prvega odstavka 3. člena GZ (objekt, namenjen prireditvam ali sezonski ponudbi, ki se postavi samo za namen in čas prireditve ali med sezono) ni mogoče utemeljiti le z njegovimi tehničnimi značilnostmi, saj „začasnost“ po navedeni opredelitvi GZ ne pomeni zgolj „premičnosti“, temveč je odločilen čas njegovega obstoja oziroma postavitve. Tudi objekt, ki ga je mogoče zlahka odstraniti, je lahko na svoji lokaciji postavljen trajno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da mora tožnica takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo kovinskega objekta, tlorisne velikosti približno 14,5 m x 6 m, višine do kapi približno 2,5 m, zaključenega z dvokapno streho, smer slemena S – J, na zemljišču parc. št. 329/87, k.o. ..., ker je zgrajen brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka) ter na svoje stroške do 31. 8. 2018 ta objekt odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Izrekel je tudi prepovedi na podlagi 93. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ; 4. točka izreka), določil, da bo navedeni objekt po vročitvi te odločbe označen s tablo (5. točka izreka) ter odločil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (7. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ na inšpekcijskem pregledu 24. 7. 2018 ugotovil, da je na zemljišču parc. št. ... postavljen prej opisani objekt, v katerem so urejene sanitarije. Na podlagi vpogleda v aplikacijo ... in ortofoto posnetka je ugotovil, da so bil objekt postavljen v obdobju med 11. 7. 2016 in 19. 7. 2017. V času njegove postavitve je veljal Zakon o gradivi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki je ob upoštevanju Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba 1) za postavitev takega objekta predpisoval gradbeno dovoljenje. Tudi zdaj veljavni GZ in na njegovi podlagi sprejeta Uredba o razvrščanju objektov (v nadaljevanju Uredba 2) uvrščata obravnavani objekt – sanitarije med manj zahtevne objekte, za gradnjo katerih je potrebno gradbeno dovoljenje. V evidenci izdanih gradbenih dovoljenj ni podatka o izdanem gradbenem dovoljenju za gradnjo predmetnega objekta, tako da gre za nelegalen objekt. 3. Organ je o ugotovitvah inšpekcijskega postopka seznanil tožnico in ji dal možnost izjave. Po prejemu njene izjave je ugotovil, da je obravnavani objekt zgrajen na betonski plošči, priključen na komunalno infrastrukturo, na njem je izvedena ozemljitev, kovinski del objekta je zaključen s streho, kar pomeni, da ne gre za začasen objekt, ki je namenjen prireditvi ali sezonski ponudbi, ki se postavi samo za namen in čas prireditev ali med sezono, temveč je objekt na tem mestu zgrajen oziroma postavljen trajno. Iz tožničine izjave izhaja, da je bil postavljen v maju 2017. Glede na to, da je zanj potrebno gradbeno dovoljenje, tožnica pa ga nima, gre za nelegalen objekt, zato je prvostopenjski organ izrekel inšpekcijske ukrepe na podlagi prvega odstavka 82. člena GZ.

4. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo (1. točka izreka) in zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je glede na v času gradnje veljavno Uredbo 1 in sedaj veljavno Uredbo 2 predmetni objekt – javne sanitarije, površine 87 m2, uvrščen med manj zahtevne objekte (3. člen Uredbe 1 in 6. člen Uredbe 2), za gradnjo katerih je potrebno gradbeno dovoljenje (prvi odstavek 3. člena ZGO-1, prvi odstavek 4. člena GZ). Sporni objekt je trajen objekt, navedba, da je tožnica vložila vlogo za legalizacijo, pa na odločitev ne vpliva.

5. Tožnica v tožbi navaja, da je toženka napačno izhajala iz stališča, da predmetni objekt ni premičnina oziroma začasen premičen objekt po 42. točki tretjega odstavka GZ in da je zanj potrebno gradbeno dovoljenje. Objekt ni trajno spojen z zemljiščem, saj je bil v preteklosti že prestavljen in je bil tudi maja 2017 le prestavljen na sedanjo lokacijo na .... Že zato gre za premičnino, za katero ni mogoče uporabiti določb GZ. Pri tem se sklicuje na definicijo objekta po 3. členu GZ. Tudi če bi šlo za objekt v smislu GZ, pa je toženka kršila predpis, ker ni ugotovila, da gre za začasen premični objekt, namenjen sezonski ponudbi, ki je bil postavljen samo za namen sezone 2018 v ..., za tak objekt pa glede na 5. člen GZ ni potrebno gradbeno dovoljenje. Ker torej predmetna premičnina ni nelegalen objekt, ni podlage za izrek inšpekcijskih ukrepov po 82. členu GZ.

6. Tudi če bi šlo za nelegalen objekt, pa toženka ni upoštevala, da je tožnica vložila zahtevo za legalizacijo objekta po 114. členu GZ in da gre za objekt, ki izpolnjuje pogoje za legalizacijo, saj za objekt, ki ga je mogoče legalizirati ni mogoče izrekati ukrepov po 82. členu GZ oziroma bi bilo treba predmetni postopek zaradi legalizacije vsaj prekiniti. V vsakem primeru so izrečeni ukrepi glede na določila o legalizaciji objekta tudi prehudi oziroma nesorazmerni.

7. Ker je obravnavani objekt premičen in začasen oziroma ker izpolnjuje vse pogoje za legalizacijo, toženka ne bi smela izdati izpodbijane odločbe. Tožnica predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

8. Toženka je poslala dokumente upravnega spisa obravnavane zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Izpodbijana odločitev temelji na določbi prvega odstavka 82. člena GZ, po kateri v primeru nelegalnega objekta gradbeni inšpektor, drug pristojni inšpektor ali občinski inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi in da se zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku odstrani na stroške inšpekcijskega zavezanca, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. 11. V zadevi je v prvi vrsti sporno, ali je obravnavane sanitarije sploh mogoče obravnavati kot objekt v smislu GZ, torej ali gre za „stavbo, gradbeni inženirski objekt ali drug gradbeni poseg, narejen z gradbenimi, zaključnimi gradbenimi ali inštalacijskimi deli, sestavljen iz gradbenih proizvodov, proizvodov ali naravnih materialov, skupaj s trajno vgrajenimi inštalacijami in napravami v objektu, ki so namenjene delovanju objekta“ (25. točka prvega odstavka 3. člena GZ). Pri tem je stavba „pokrit objekt, kamor se lahko vstopi in je namenjen bivanju ali opravljanju dejavnosti“ (37. točka prvega odstavka 3. člena GZ).

12. Prvostopenjski organ je to, da je predmetne sanitarije obravnaval kot objekt, utemeljil z okoliščinami, da so zgrajene na betonski plošči, priključene na komunalno infrastrukturo, da je na njih izvedena ozemljitev, kovinski del pa je zaključen s streho. Tem ugotovitvam tožnica ne oporeka. Tudi po presoji sodišča predmet s takimi značilnostmi ustreza prej navedeni opredelitvi objekta v GZ, saj je pokrit in je vanj mogoče vstopiti, tudi po navedbah toženke je namenjen njeni dejavnosti, tako da ustreza opredelitvi stavbe, narejen pa je bil najmanj z inštalacijskimi deli, saj je priključen na komunalno infrastrukturo. Povedano drugače: da bi bilo mogoče sanitarije šteti za premičnino oziroma jih ne obravnavati kot objekt, ne bi smele biti priključene na komunalno infrastrukturo. Sodišče dodaja še, da prej navedena zakonska opredelitev pojma objekta v GZ ne pogojuje s trajno spojenostjo s tlemi, tako da je ta okoliščina pomembna kvečjemu za presojo, ali gre za začasen objekt. 13. Povezanost s tlemi pa je bil eden od elementov opredelitve objekta po ZGO-1 (1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), ki je veljal v času postavitve obravnavanih sanitarij, pri čemer je objekt povezan s tlemi, če je temeljen ali s pomočjo gradbenih del povezan s tlemi na stalno določenem mestu in ga ni mogoče premakniti ali odstraniti brez škode za njegovo bistvo (1.1.5. točka). Zato je zakonitost izpodbijane odločitve treba presoditi tudi v tem pogledu. Toženka se tudi v tem pogledu sklicuje na prej navedene okoliščine in ugotavlja, da je obravnavani objekt postavljen „trajno“, kar po presoji sodišča ne more pomeniti nič drugega, kot da je povezan s tlemi.

14. Naslovno sodišče je v primerljivih primerih že večkrat (prim. npr. I U 287/2015) zavzelo stališče, da zgolj to, da je mogoče brez škode odstraniti oziroma demontirati dele objekta, še ne pomeni, da objekt ne bi bil povezan s tlemi, v obravnavanem primeru npr. prek betonske plošče in že omenjenih priključkov na komunalno infrastrukturo. Konkretnih okoliščin - razen povsem pavšalnih trditev, da gre za „že obstoječe inštalacije“ in da je bil objekt v preteklosti „prestavljen“ - iz katerih bi izhajalo kaj drugega, tožnica ni navedla.

15. Na presojo, da gre za objekt, tako ne more vplivati okoliščina, da naj bi bile obravnavane sanitarije v preteklosti prestavljene z ene lokacije na drugo. Morebitna možnost prestavitve objekta oziroma njegovih konstrukcijskih elementov namreč sama po sebi ne pomeni, da ne gre za objekt oziroma da objekt na obravnavani lokaciji (parceli) ni povezan s tlemi. Kot že rečeno, tožnica v zvezi s tem ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, zato so dokazni predlogi za opravljanje poizvedb pri podjetju, ki je dobavilo obravnavani objekt, zaslišanje predstavnika tega podjetja ter predlaganih prič, nepomembni za odločitev v tej zadevi.

16. Tudi tožbene navedbe, da je bil obravnavani objekt postavljen na sedanjo lokacijo maja 2017 in da gre za začasen premičen objekt, namenjen sezonski ponudbi, ki je bil postavljen samo za namen sezone 2018, se očitno nanašajo na ugotovitve toženke, da gre za „trajen“ objekt, ki se opirajo na njegove prej navedene tehnične značilnosti. Začasnosti objekta po 42. točki prvega odstavka 3. člena GZ (objekt, namenjen prireditvam ali sezonski ponudbi, ki se postavi samo za namen in čas prireditve ali med sezono) pa ni mogoče utemeljiti le z njegovimi tehničnimi značilnostmi, saj „začasnost“ po navedeni opredelitvi GZ ne pomeni zgolj „premičnosti“, temveč je odločilen čas njegovega obstoja oziroma postavitve. Iz tehničnih značilnosti objekta je tako sicer mogoče sklepati o nameravanem času postavitve, in s tem o trajnosti oziroma začasnosti objekta, vendar le posredno. Povedano drugače: tudi objekt, ki ga je mogoče zlahka odstraniti, je lahko na svoji lokaciji postavljen trajno.

17. Tožbene navedbe v tem pogledu pa so že na prvi pogled nelogične oziroma protislovne. Med strankama namreč ni sporno, da je bil objekt na obravnavano lokacijo postavljen maja 2017 (dokazni predlogi z zaslišanjem prič, ki naj bi povedale, da je bil objekt postavljen na sedanjo lokacijo prav takrat, so zato nepotrebni), torej leto pred začetkom sezone 2018, kot jo časovno opredeljuje sama tožnica. Kako je tak čas postavitve mogoče povezati z začasnostjo za potrebe sezone 2018, tožnica ne obrazlaga, niti ne trdi, da je bil sporni objekt z obravnavane lokacije vmes odstranjen. Toženka je tako po presoji sodišča ugotovila in navedla okoliščino, ki omogoča sklepanje o trajnosti objekta, tožnica pa ni zagotovila trditvene podlage, ki bi sodišču sploh omogočala vsebinsko presojo njenih navedb o njegovi začasnosti. Sodišče k temu pripominja še, da je v izpodbijani odločbi kot rok za prostovoljno izvršitev izrečenega ukrepa določen 31. 12. 2018, ko naj bi se sezona, kot jo opredeljuje tožnica, in tudi potreba po postavitvi začasnega objekta, že zdavnaj iztekla. Če je (bil) objekt res postavljen le za potrebe sezone 2018, tožnica že ob vložitvi tožbe v novembru 2018 ni več izkazovala pravovarstvene potrebe.

18. Ugotovitvam, da obravnavani kovinski objekt že na podlagi dimenzij in s tem površine v povezavi z namembnostjo pomeni manj zahteven objekt (točka 3 priloge 2 Uredbe 1 v zvezi s četrtim členom Uredbe 1 in 3. členom ZGO-1; klasifikacijska št. 12740 priloge 1 Uredbe 2 v zvezi s 6. členom Uredbe 2 in prvim odstavek 4. člena GZ), za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje, ki ga tožnica nima, tožnica ne ugovarja. Prav tako ne oporeka dimenzijam spornega objekta, niti njegovemu namenu, saj tudi sama v tožbi navaja, da obravnavani objekt predstavlja sanitarije. Tožnica tudi ne zatrjuje, da razpolaga z gradbenim dovoljenjem. Ker po povedanem obravnavani objekt pomeni nelegalen objekt, je prvostopenjski organ utemeljeno ukrepal na podlagi prvega odstavka 82. člena GZ.

19. Na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve tudi ne vpliva možnost legalizacije obravnavanega objekta in sam postopek legalizacije, saj je za opredelitev nelegalnega objekta (18. točka prvega odstavka 3. člena GZ in 12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1) in s tem izrek predmetnega inšpekcijskega ukrepa pravno pomembno izključno to, da gre za objekt, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, in da to dovoljenje ni bilo pridobljeno. Morebitna legalizacija spornega objekta lahko vpliva na izvršbo inšpekcijske odločbe oziroma na ustavitev inšpekcijskega postopka, ne more pa vplivati na drugačno odločitev glede zakonitosti inšpekcijske odločbe v času njene izdaje.

20. Glede na obrazloženo je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker navedena dejstva in dokazni predlogi, kot obrazloženo v točkah 13 in 14 te sodbe, niso pravno pomembni za odločitev o zadevi (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Kolikor se je tožnica sklicevala na podatke in listine upravnega spisa, pa jih je sodišče presodilo že v okviru zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločitve.

22. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.