Jedro

Notarski zapis sklenjene izvensodne poravnave je neposredno izvršljiv, kar pomeni, da ima tožnik podlago za uveljavitev v notarskem zapisu dogovorjenih pravic iz delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval priznanje pravic iz delovnega razmerja za isto obdobje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, ki jo je vložil tožnik zoper toženo stranko zaradi priznanja pravic iz delovnega razmerja in plačila dela odpravnine. Nadalje je s sklepom z dne 7.10.2002 odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da sta stranki sklenili izvensodno poravnavo pri notarju, s katero sta dokončno uredili vse medsebojne pravice in obveznosti.

Tožnik se je pritožil zoper sklep z dne 13.9.2002 iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02). Navaja, da določba v 3. čl. izvensodne poravnave ne pomeni, da se je odpovedal pritožbi, temveč pravilno, da je zavezan odpovedati se pravici do pritožbe zoper sklenjeno poravnavo. Do tega z njegove strani ni prišlo, zaradi česar je iz razloga, ker mu tožena stranka ni v celoti izpolnila obveznosti iz delovnega razmerja, utemeljeno zahteval varstvo pravic pri sodišču. Ker je sodišče prve stopnje z odločitvijo o zavrženju tožbe v sporu zmotno odločilo, predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in ugotovilo, da vsebuje pravilne dejanske ter pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Iz notarskega zapisa izvensodne poravnave z dne 19.12.2000 ne izhaja nikakršen dvom glede resničnosti dejstev, saj je vsebina dogovora med strankama v poravnavi jasno določena. Zato ni podanih razlogov, da bi se v sporu še ugotavljal pravi namen njene sklenitve ali dodatno razčiščevala dejstva o medsebojnih pravicah in obveznostih , ki so povezana s tožnikovim delovnim razmerjem pri toženi stranki. Glede tega se tožnik niti ni skliceval na to, da bi utegnil skleniti poravnavo v zmoti ali pod vplivom grožnje, sile in prevare, oz. da je bil pri sklenitvi poravnave v opravičljivi zmoti, kar vse bi lahko utemeljevalo njeno izpodbojnost. Za presojo primera je odločilna določba 7. čl. poravnave, iz katere je razviden dogovor, da so z njeno sklenitvijo poravnani vsi medsebojni spori glede delovnega razmerja tožnika, pogodbe o zaposlitvi in razrešitvi s funkcije direktorja, predvsem pa, da se vsaka od pogodbenih strank odreka sodnemu reševanju sporov, ki sta jih uredili s poravnavo. Navedeno določbo je potrebno razlagati z določbo 3. čl. poravnave, da se smiselno šteje za vročen sklep o opredelitvi tožnika kot trajno presežnega delavca z dnem podpisa poravnave, in da se je tožnik zavezan odpovedati pravici do pritožbe zoper takšno odločitev. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ima navedena tožnikova zaveza o odpovedi pravice do pritožbe učinke z dnem podpisa poravnave, pri čemer ne nakazuje na nikakršen dvom, da bi tožnik moral glede tega kasneje izrecno reagirati, kot to zmotno opozarja pritožba. Nadalje je sklenjena poravnava v obliki notarskega zapisa neposredno izvršljiva, kar pomeni, da ima tožnik v zvezi s takšno listino vso podlago za uveljavitev dogovorjenih pravic iz delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče ne glede na zgoraj navedena dejstva še poudarja, da tožnik zaradi izkazanega bolniškega staleža v času odpovednega roka ne more biti upravičen do ustreznega podaljšanja delovnega razmerja. Sklep o trajno presežnem delavcu je postal dokončen z dnem sklenitve izvensodne poravnave. Iz potrdil o upravičeni zadržanosti od dela pa izhaja, da je tožnik začel z bolniškim staležem z dnem 21.12.2000 in nadalje še z dnem 7.5.2001, oboje v času odpovednega roka, kar ne more vplivati na njegovo podaljšanje. Do tega bi bil upravičen le v primeru, če bi bil že v času izdaje sklepa oz. sklenitve izvensodne poravnave v bolniškem staležu (36c. čl. ZDR), kar pa v konkretnem primeru ni izkazano.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sklepa ugotovilo, da pritožbene navedbe niso podane. Nadalje tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot z izdajo izpodbijanega sklepa ni ugotovilo obstoja bistvenih postopkovnih kršitev ali to, da bi sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnik v zvezi z vloženo pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Ker tožnik s pritožbo ni uspel oz. na drugi strani odgovor tožene stranke ni v ničemer prispeval k sprejeti razrešitvi, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).