Jedro

Tožbi je bilo ugodeno, ker prvostopni organ in tožena stranka nista razčistila okoliščine, ali je bil avto uvožen kot nov ali star in ali je tožnik dobroveren kupec (avto je bil že registriran, ko ga je kupil); kolikor blago ni odvzeto kot predmet prekrška, se lahko vrnitev blaga v tujino, če je blago uvoženo v državo v nasprotju s predpisom o prepovedi uvoza takega blaga oziroma v nasprotju s predpisom, s katerim je uvoz takšnega blaga posebej urejen, naloži vsaki osebi po 204. členu carinskega zakona, to je vsakemu nedobrovernemu kupcu oziroma imetniku takšnega blaga.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške carinske uprave v Ljubljani z dne 10.4.1992.

Obrazložitev

Carinarnica je z odločbo z dne 14.2.1992 naložila tožniku, da mora v 8 dneh od dneva pravnomočnosti prvostopne odločbe vrniti v tujino ali dati carinarnici na razpolago osebni avtomobil znamke OPEL OMEGA 2.0i, letnik 1988, v vrednosti 30.000 DEM, ki ga je kupil po drugi osebi in zanj ni plačal predpisanih carinskih dajatev; če tožnik v določenem roku ne bo vrnil navedenega osebnega avtomobila v tujino, ali ga dal carinarnici na razpolago, bo carinarnica izdala odločbo o odvzemu blaga.

Tožnikovo pritožbo je tožena stranka zavrnila z izpodbijano odločbo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka citira določbe 2. in 4. odstavka 204. člena carinskega zakona in 1. odstavka 118. člena zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju. Tožena stranka meni, da predpisani pogoji za uvoz niso izpolnjeni. Zato se po njenem mnenju lahko naloži vračilo takega blaga vsaki osebi iz 204. člena carinskega zakona, torej tudi tožniku kot imetniku navedenega vozila. Zato je po njenem mnenju prvostopni organ pravilno ravnal, ko je izdal prvostopno odločbo. Tožnikove navedbe, da je, glede na to, da v upravnih spisih ni podatka, ali je bil avto pripeljan kot star, odločilno dejstvo, ali je prva oseba, ki je po veljavnih predpisih tudi carinski zavezanec, pripeljala avto v Jugoslavijo kot star ali nov in ne dejstvo, da je sam kupil star avto, ne vplivajo na drugačno rešitev konkretne zadeve. Navedeni avtomobil, ki je bil predmet prekrška, po mnenju tožene stranke predstavlja carinsko blago, ki mora biti prijavljeno carinskim organom. Z njim mora biti izveden carinski postopek in morajo biti zanj plačane carinske dajatve, o čemer pa ni dokazov. Nova potniška vozila se uvozijo v državo neregistrirana, brez tablic in se morajo carinskim organom prijaviti. Brez carinske dokumentacije novega avtomobila ni mogoče registrirati. Carinski organi pred obračunom dajatev ugotavljajo, poleg ostalih dejstev, pomembnih za obračun in plačilo carine in drugih dajatev, ali so izpolnjeni pogoji za uvoz. V konkretnem primeru je bilo v postopku ugotovljeno, da navedeni avtomobil predstavlja carinsko blago tujega porekla, za katerega uvoz pa ni pogojev. Z določbo 1. odstavka 118. člena zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju je namreč predpisano, da smejo domače fizične osebe uvažati le nova potniška vozila. Navedeni avtomobil pa v trenutku, ko se je začel postopek carinjenja, ni bil nov. Zato je bilo po mnenju tožene stranke potrebno naložiti vrnitev navedenega avtomobila v tujino oziroma njegovo izročitev carinarnici po 204. členu carinskega zakona kot blaga, katerega uvoz je prepovedan.

Tožnik v tožbi navaja, da sta prvostopna in izpodbijana odločba preuranjeni. Pritožil se je namreč zoper odločbo carinarnice z dne 6.12.1991. Ta odločba pa še ni pravnomočna v izpodbijanem delu. Meni, da v carinskem spisu ni prav nobenega podatka o tem, ali je bil navedeni avtomobil pripeljan v Jugoslavijo kot nov ali kot star avtomobil. Gre namreč za bistveno okoliščino. Če je bil pripeljan kot nov avtomobil, potem glede na navedeno odločbo z dne 6.12.1991 v delu, v katerem je odločeno, da se avtomobil ne odvzame, ni mogoče od njega zahtevati, da ta avtomobil vrne v tujino, ali pa ga izroči carinarnici. Je namreč pošteni posestnik tega avtomobila. Odločeno je bilo, da se mu ta avtomobil ne odvzame in je povsem nepomembno dejstvo, da je kupil ta avtomobil kot star. Pomembno je le, ali je prva oseba, ki je tudi carinski zavezanec, pripeljala ta avtomobil v državo kot nov avtomobil. Če ga je pripeljala kot takšnega, potem je mogoče ta avtomobil ocariniti, vendar je potrebno najti to osebo in ji naložiti carinske dajatve. Če pa je bil avtomobil pripeljan v prejšnjo Jugoslavijo kot star avtomobil, potem pa ga seveda po veljavnih predpisih ni bilo mogoče ocariniti. Prav nobenega indica pa ni, da bi bil avtomobil pripeljan kot star. Zato ni sprejemljivo stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je prav gotovo bil avtomobil že star, ko je bil pripeljan v prejšnjo Jugoslavijo, saj naj bi nova potniška vozila prišla v državo le kot neregistrirana, brez tablic, s tem, da se morajo carinskim organom prijaviti. Brez carinske dokumentacije pa novega avtomobila ni mogoče registrirati. Če je prva oseba pripeljala avtomobil v državo kot nov, vendar z drugimi tablicami, ali kako drugače, torej ga je pretihotapila, je pač storila carinski prekršek. Kako je bil avtomobil kasneje registriran, mu ni znano. Zato argumentacija tožene stranke v izpodbijani odločbi sama po sebi še ne pomeni, da je bil že iz tega razloga avtomobil pripeljan v državo. Glede na to, ker ni bilo mogoče ugotoviti, ali gre za blago, katerega uvoz je prepovedan ali ne, (2. odstavek 204. člena carinskega zakona), je po njegovem mnenju izpodbijana odločba nezakonita. Navedeni avtomobil mu je treba vrniti v posest. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Po določbah 204. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89, 21/90, 34/90 - prečiščeno besedilo - CZ) naloži carinarnica z odločbo prevozniku ali njegovemu pooblaščenemu predstavniku oziroma tistemu, ki je blago prinesel, da ga mora v 48 urah vrniti v tujino, z opozorilom, da bo blago odvzeto, če ga v tem roku ne vrne, če se pri prijavi ali predaji blaga carinarnici najde blago, katerega uvoz je prepovedan; če po predaji blaga carinarnica najde blago, katerega uvoz je prepovedan, naloži z odločbo prevozniku ali njegovemu pooblaščenemu predstavniku oziroma carinskemu zavezancu ali imetniku, da mora tako blago vrniti v tujino v roku, ki ne sme biti daljši od osem dni, z opozorilom, da bo blago odvzeto, če ga v določenem roku ne vrne; če oseba iz prejšnjih dveh odstavkov ne ravna po odločbi carinarnice ali če v roku, ki ga je carinarnica določila za vrnitev, ne izroči carinarnici blaga na razpolago, izda carinarnica odločbo o odvzemu blaga; za blago, katerega uvoz je prepovedan, se šteje tudi blago, katerega uvoz je urejen s posebnimi predpisi, pa uvoznik ne izpolnjuje predpisanih pogojev (1. - 4. odstavek). Po določbi 1. odstavka 118. člena zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju (Uradni list SFRJ, št. 63/89 in 11/91) lahko domače in tuje fizične osebe prosto prinašajo in prejemajo iz tujine med drugim tudi nova osebna motorna vozila. Citirana zakona se smiselno uporabljata kot republiška predpisa (1. odstavek 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91-I).

Po presoji sodišča niti prvostopni organ niti tožena stranka v upravnem postopku nista razčistila dejanskega stanja v zvezi z okoliščino, na katero upravičeno opozarja tožnik v tožbi, ali je bil navedeni avtomobil, ki ga je dne 6.1.1991 kupil tožnik, uvožen na območje takratne Jugoslavije kot nov ali ne. Prvostopni organ in tožena stranka glede na podatke in listine v upravnih spisih v prvostopni in izpodbijani odločbi nista mogla trditi, da gre za star avtomobil ("ob nakupu je bil avto star"; "zadevni avtomobil pa v trenutku, ko se je začel postopek carinjenja, ni bil nov"), saj iz podatkov in listin v upravnih spisih to nedvomno ne izhaja.

Kolikor bo v ponovnem postopku ugotovljeno, da je šlo za uvoz novega avtomobila, potem v takem primeru ni mogoče uporabiti citiranih določb 204. člena navedenega zakona, saj se pri takem uvozu plačajo carinske dajatve pristojni carinarnici ob samem uvozu in brez tega plačila ni mogoče avtomobila registrirati (citirana določba 1. odstavka 118. člena zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju).

Kolikor pa bo v ponovnem postopku ugotovljeno, da je šlo za star avtomobil, pa bi po presoji sodišča lahko prvostopni organ odredil ukrepe po citiranih določbah 204. člena carinskega zakona. Te ukrepe pa bi ta organ lahko odredil, če je blago uvoženo v državo v nasprotju s predpisom o prepovedi uvoza takega blaga oziroma v nasprotju s predpisom, s katerim je uvoz takšnega blaga posebej urejen s tem, da bi naložil vrnitev tega blaga v tujino, kolikor ni odvzeto kot predmet prekrška, vsaki osebi po določbah citiranega člena carinskega zakona, to je vsakemu nedobrovernemu kupcu oziroma imetniku takšnega blaga. To pomeni, da bi lahko to naložil tudi tožniku, kolikor bi v upravnem postopku nedvomno ugotovil, da je bil tožnik kot kupec navedenega avtomobila v času njegovega nakupa (6.1.1991) nedobroveren kupec oziroma nepošten posestnik blaga (glej tudi 2. odstavek 389. člena navedenega carinskega zakona). Iz podatkov in listin v upravnih spisih namreč nedvomno ne izhaja, da je bil tožnik pri nakupu navedenega avtomobila nedobroveren kupec.

Glede na navedeno je bila izpodbijana odločba odpravljena na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki se, enako kot citirana zakona, smiselno uporablja kot republiški predpis. Tožena stranka bo morala ponovno odločiti o tožnikovi pritožbi proti prvostopni odločbi. Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).